UPRS sodba I U 1789/2012

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski upravni organ odločil, da tožniku kot vojnemu veteranu ne pripada pravica do zdravstvenega varstva od 1. 1. 2013 (1. točka izreka) in s 1. 1. 2013 razveljavil odločbo št. 130-281/2010-2 z dne 3. 9. 2010 (2. točka izreka), poleg tega pa je ugotovil, da stroški postopka niso bili zaznamovani (3. točka izreka).

Tako odločitev je upravni organ sprejel na podlagi 100. in 101. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF), s katerima sta bila spremenjena prvi odstavek 6. člena in prvi odstavek 15. člena Zakona o vojnih veteranih (ZVV), in na podlagi 231. člena ZUJF, po katerem se upravičencem, ki so bili upravičeni do obravnavane pravice, ta zagotavlja do 1. 1. 2013, upravnemu organu pa nalaga izdajo odločbo, s katero razveljavi odločbo o tej pravici, če ugotovi, da vojnemu veteranu ta pravica po 1. 1. 2013 ne pripada več. Prvostopenjski organ ugotavlja, da tožnik še ni dopolnil 55 let starosti in ni trajno popolnoma nezmožen za delo (oziroma ni prejemnik veteranskega dodatka in ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev), zato mu obravnavana pravica od 1. 1. 2013 ne pripada.

Drugostopenjski upravni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil, v obrazložitvi pa je med drugim navedel, da tožnik ni dopolnil 55 let starosti in tudi ni trajno popolnoma nezmožen za delo, saj je iz odločbe ZPIZ Slovenije, Območne enote Ljubljana, z dne 17. 11. 2011, ki jo je tožnik priložil k pritožbi, razvidno, da je invalid II. kategorije.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da je vojni veteran in invalid, trajno in popolno brez kakršnekoli delovne zmožnosti. Glede teh dejstev je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno, zato tožnik predlaga svoje zaslišanje in opravo poizvedb pri ZPIZ Slovenije ter „vseh pristojnih organih“.

Izpodbijana odločba posega v pravico do zdravstvenega varstva, ki je bila pridobljena na podlagi zakona in z upravno odločbo, zato je protizakonita in protiustavna.

Meni, da je bilo sprejemanje ZUJF po nujnem postopku neprimerno in nedemokratično, zaradi česar je prišlo do množičnih in grobih kršitev temeljnih ustavnih pravic državljanov RS.

Navaja, da je z izpodbijano odločbo poseženo v ustavna načela jasnosti in določnosti predpisov (načelo pravne države - 2. člen), pravico do človekovega dostojanstva (34. člen), ker je tožnik vojni veteran in se je boril za samostojno in demokratično državo, pravico do socialne varnosti (50. člen), ker je bila tožniku enostransko odvzeta pravica do zdravstvenega varstva, načelo zaupanja v pravo in kršitev pričakovanih pravic (2. in 155. člen), pravico do pravnega sredstva (25. člen), ker je pravno sredstvo pritožbe in tožbe v upravnem sporu zgolj formalno ter kršitev pridobljenih pravic (158. člen).

Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo v celoti odpravi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah iz obrazložitve obeh upravnih odločb.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni sporno, da je bil tožnik na dan uveljavitve ZUJF upravičen do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, da še ni dopolnil starosti 55 let in da mu je z odločbo ZPIZ Slovenije, Območne enote Ljubljana, z dne 17. 11. 2011, priznan status invalida II. kategorije.

ZUJF je s 100. členom spremenil prvi odstavka 6. člena ZVV tako, da ima pravico do varstva po tem zakonu vojni veteran, ko dopolni 55 let starosti ali je pri njem nastala trajna popolna izguba delovne zmožnosti.

Prvi odstavek 231. člena ZUJF določa, da se upravičencem, ki so to bili ob uveljavitvi tega zakona, navedena pravica zagotavlja do 1. 1. 2013, na podlagi drugega odstavka istega člena pa so morale upravne enote odločiti, ali ti upravičenci pogoje za to pravico izpolnjujejo tudi 1. 1. 2013 in v nasprotnem primeru razveljaviti odločbo, s katero je bila pravica priznana.

Tožnik je pravico do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, pridobil po prejšnji ureditvi prvega odstavka 6. člena ZVV, ki je pridobitev varstva po tem zakonu vezala na dopolnitev 50 let starosti. Zaradi zgoraj navedenih zakonskih sprememb in nespornega dejstva, da tožnik še ni dosegel novega starostnega praga 55 let, je odločitev toženke v tem pogledu pravilna in zakonita.

Tožnik pa je tako v upravnem postopku kot v tožbi smiselno navajal, da izpolnjuje drugi, alternativno predpisani pogoj za pravico do varstva po ZVV iz prvega odstavka 6. člena tega zakona, namreč, da je pri njem nastala trajna in popolna izguba delovne zmožnosti.

Po četrtem odstavku 6. člena ZVV oseba, ki uveljavlja status vojnega veterana, izkazuje trajno popolno izgubo delovne zmožnosti z odločbo ali potrdilom Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Tožnik je v tem smislu v upravnem postopku predložil odločbo, iz katere izhaja, da je invalid II. kategorije.

Po drugi alineji drugega odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, kakršna je veljala tako 17. 11. 2011 (ob izdaji odločbe o invalidnosti) kot tudi 1. 1. 2013 (po prvem odstavku 231. člena ZUJF datum, relevanten za presojo izpolnjevanja pogojev po ZVV), se je invalidnost razvrstila v II. kategorijo, če je bila zavarovančeva delovna zmožnost za njegov poklic zmanjšana za 50% ali več. Nezmožnost opravljanja organiziranega pridobitnega dela oziroma poklicna invalidnost brez preostale delovne zmožnosti je po prvi alineji iste zakonske določbe pomenila razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.

Tožnik zato tudi po presoji sodišča z odločbo, s katero mu je priznana II. kategorija invalidnosti, ne more izkazati trajne popolne izgube delovne zmožnosti. Da bi razpolagal še s kakšno listino, s katero bi v smislu četrtega odstavka 6. člena ZVV lahko izkazoval trajno popolno izgubo delovne zmožnosti, tožnik ne navaja. Zato je bila odločitev toženke, ta tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do varstva po ZVV, tudi v tem pogledu pravilna in zakonita.

V zvezi s tožbenimi ugovori sodišče dodaja, da je neutemeljen očitek o ustavno nedopustnem posegu v pravnomočno odločbo o tožnikovi pravici do plačila dela zdravstvenega zavarovanja. Ustava v 158. členu določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih v zakonu. V obravnavanem primeru je ta pogoj izpolnjen, saj je drugi odstavek 231. člena ZUJF izrecno predpisal razveljavitev odločb o obravnavani pravici, če je v postopku na podlagi spremenjene zakonske ureditve ugotovljeno, da vojnemu veteranu ta pravica ne pripada več. To pomeni, da ima odločitev o razveljavitvi odločbe z dne 19. 6. 2009, s katero je bila tožniku priznana pravica do zdravstvenega varstva, zakonsko podlago.

Glede na tožbene navedbe o posegu v pravnomočno urejeno pravno razmerje sodišče pojasnjuje, da izpodbijana odločitev brez dvoma posega v tožnikov pravni položaj, vendar ne gre za poseg za nazaj tj. za čas pred uveljavitvijo ZUJF, temveč za naprej, za čas po 1. 1. 2013. Varstvo pravic zoper zakonske posege z učinkom za naprej je zagotovljeno z načelom zaupanja v pravo, ki je eno izmed načel pravne države (2. člen Ustave). To načelo pa posamezniku ne zagotavlja nespremenljivosti pravnih položaj, temveč da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem interesu (tako Ustavno sodišče v številnih odločbah in sklepih, npr. že v sklepu U-I-123/92 z dne 22. 3. 1993, ali v sklepu U-I-259/07 z dne 15. 11. 2007).

Na tako stališče se je Ustavno sodišče sklicevalo tudi v odločbi U-I-186/12 z dne 18. 3. 2013, ko je presojalo določbe 143. člena ZUJF, ki so se nanašale na poseg v pravico do pokojnine. Obravnavane določbe ZUJF je razveljavilo oziroma ugotovilo njihovo protiustavnost zaradi kršitve načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in ne zaradi kršitve načela varstva zaupanja v pravo, saj je izrecno presodilo, da je ekonomska nezmožnost države za pokrivanje socialnih dajatev lahko ustavno dopusten razlog, zaradi katerega zakonodajalec lahko zmanjša zakonsko določene pridobljene pravice za naprej, ne da bi to pomenilo neskladje z načelom varstva zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave (19. do 21. točka obrazložitve).

Navedena presoja Ustavnega sodišča temelji na stališču, po katerem se mora zakonodajalec „s sprejetjem ustrezne zakonske ureditve odzivati na potrebe na vseh področjih družbenega življenja, kar velja še toliko bolj, če te potrebe zadevajo temelje delovanje države ali sposobnost učinkovitega zagotavljanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. To od njega zahteva načelo prilaganja prava družbenim razmerjem kot eno izmed načel pravne države (2. člen Ustave)“. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je bil to namen ZUJF ter upoštevalo, da „finančna nezmožnost države za pokrivanje socialnih in drugih dajatev vodi v iskanje (novega) ravnovesja med konkurirajočimi si interesi politik na socialnem, ekonomske in fiskalnem področju, kar pa se neizogibno izrazi v prilaganju višine zakonskih pravic, financiranih iz državnega proračuna, temu ravnovesju in danim možnostim“. Po presoji Ustavnega sodišča je to tudi stvarni razlog, utemeljen v prevladujočem in legitimnem javnem interesu, ki dopušča poseg v zakonsko določene pridobljene pravice (za naprej).

Zato po mnenju sodišča tudi z določbami ZUJF, ki so podlaga za izpodbijano odločitev, v tožnikove pravice ni bilo poseženo na ustavno nedopusten način.

Ostalih zatrjevanih posegov v ustavne pravice tožnik ne utemeljuje, temveč jih zgolj našteva, zato se sodišče do teh tožbenih navedb ne more vsebinsko opredeliti.

Ker je sodišče iz vseh navedenih razlogov ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zakonske določbe, na katerih temelji, pa po mnenju sodišča niso protiustavne, je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. O zadevi je odločilo na seji, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).