VSM sodba I Cp 994/2012

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je lastnik delov parc. št. 683/1, 682, 652 in 653 vse k.o. ... v obsegu, ki ga bo tekom postopka določil izvedenec geodetske stroke, kakor tudi podredni tožbeni zahtevek s katerim je tožnik od tožencev zahteval izstavitev zemljiškoknjižne listine na podlagi katere se bo na delih parc. 683/1, 682, 652 in 653 k.o. ... v obsegu kakor so v skici terenske izmere z dne 2. 9. 2010 označene s črkami A, B, C, D, E, F in G, vknjižila lastninska pravica na tožnika.

2Takšno sodbo s pravočasno pritožbo izpodbija tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom razveljavitve izpodbijane sodbe in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožba pravilno našteva zakonske predpostavke za priposestvovanje nepremičnine določene v drugem odstavku 43. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) - dobroverni lastniški posestnik mora imeti nepremičnino v posesti deset let. Neutemeljena pa so nadaljnja pritožbena izvajanja, da na dobrovernost tožnika ne more vplivati velikost dela parcele na katerem se uveljavlja pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, kakor tudi ne dejstvo, da ne gre za neposredno sosednjo parcelo.

6Vsebine dobre vere SPZ ne opredeljuje, določa pa, kdaj je posestnik nedobroveren. Posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti (28. člen SPZ).

7Res je sicer, da se dobra vera domneva in da je zato dokazno breme za dokazovanje nedobrovernosti na toženi stranki, ta pa mora glede na določilo 28. člena SPZ dokazati, da bi tožnik vsaj mogel vedeti, da ni upravičen do posesti. Ni torej potrebno dokazovati, da je tožnik vedel, da ni upravičen do posesti ampak zadostuje, da se dokaže, da bi tožnik mogel vedeti, da nima pravice do posesti. Temu standardu je tožena stranka zadostila, lastninska pravica na spornih nepremičninah je v zemljiški knjigi vknjižena na tožene stranke, gre za dele parcel tožencev, ki predstavljajo površino le nekoliko manjšo od celotne površine parcel v lasti tožnika in parcele na katerih tožnik uveljavlja priposestvovanje ne mejijo direktno na njegove parcele ampak je vmes cesta, ki je javno dobro.

8Sodišče prve stopnje je pravilno tudi zavrnilo predlog po zaslišanju prič tožeče stranke saj te priče na ugotovitve sodišča prve stopnje o velikosti in legi spornih parcel ne bi mogle vplivati.

9Lego javne ceste med parcelami tožnika in parcelami tožencev je tožena stranka zatrjevala že v odgovoru na tožbo zato je neutemeljena pritožbena graja, da se glede javne ceste sodišče sklicuje na dejstva, ki jih stranke niso zatrjevale.

10Pritožbena izvajanja, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti kdaj je cesta, ki je javno dobro nastala, predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto v smislu določila prvega odstavka 337. člena ZPP, saj tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni oporekala trditvam tožene stranke o tem, da med njunimi parcelami poteka javna cesta in tudi ni trdila in še sedaj ne trdi, da bi ta javna cesta nastala po poteku priposestvovalne dobe.

11Tudi s strani tožnika pokazana stara cesta in mejniki (stari mejni kamni) na parceli toženih strank ne morejo izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik mogel vedeti, da na vtoževanih delih parcel toženih strank nima pravice do posesti. Na pravilno odločitev sodišča prve stopnje ne more vplivati občutek geodeta, da je tožnik prepričan, da je lastnik spornih delov parcel, saj je geodet istočasno izpovedal tudi, da je takoj, ko je tožnik dal vlogo za določitev meje ugotovil, da gre za parcele v lasti toženih strank in je iz tega mogoče zaključiti, da bi tudi tožnik mogel vedeti, da vtoževani deli parcel niso njegovi.

12Glede na povedano za odločitev v tej pravdni zadevi tudi ni pomembno kje je tožnik pokazal mejo, niti ni mogoče delno ugoditi tožbenemu zahtevku pa čeprav je ta postavljen tako, da bi to bilo mogoče.

13Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi, zato zato nosita vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena, 155. člen in prvi odstavek 165. člena ZPP).