VSRS Sklep I Up 476/2013

I. Pritožbi se ugodi, 3. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 1431/2013-31 z dne 24. 10. 2013 se spremeni tako, da se zahtevi za izdajo začasne odredbi ugodi ter se zadrži javna objava ugotovitev o konkretnem primeru – imenovanje A. A. za generalnega direktorja Vrhovnega državnega tožilstva - do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom I U 1431/2013-31 z dne 24. 10. 2013 zavrnilo tožnikovo tožbo na ugotovitev nezakonitosti dejanj, s katerimi tožena stranka posega v njegove človekove pravice ter krši 22., 23. in 25. člen Ustave RS, zavrglo vmesni ugotovitveni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je tožena stranka z vodenjem postopka in odločanjem v sestavi dveh članov tožene stranke v zadevi 06210-699/2012-22 o osnutku ugotovitev v konkretnem primeru - imenovanja A. A. za generalnega direktorja Vrhovnega državnega tožilstva - z dne 24. 1. 2013, tožniku kršila pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave, zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe ter odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

2Tožnik s pritožbo izpodbija 3. točko izreka, s katero je bila na podlagi določb 66. in 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnjena njegova zahteva za izdajo začasne odredbe, s katero je zahteval, da se začasno, do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu, zadrži javna objava ugotovitev v konkretnem primeru - imenovanja A. A. za generalnega direktorja Vrhovnega državnega tožilstva - v delu, v katerem se te ugotovitve nanašajo na tožnika, nato pa v vlogi z dne 3. 5. 2013 predlog spremenil tako, da se črta besedilo „v delu, v katerem se te ugotovitve nanašajo na tožnika“.

3V delu obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa, ki se nanaša na izdajo začasne odredbe, je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožnik zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljeval s tem, da je postopek tik pred objavo ugotovitev na spletni strani oziroma na tiskovni konferenci tožene stranke, z objavo ugotovitev pa bi mu nastala osebna škoda kot pravnemu strokovnjaku Evropskega centra za reševanje sporov (ECDR), posledično pa tudi težko popravljiva materialna škoda (kar tožnik podrobneje obrazloži). Ker, kot je sodišče navedlo že v točki 16. obrazložitve tega akta - obravnavani postopek ni v fazi „tik pred objavo ugotovitev na spletni strani ali tiskovni konferenci“, tožnik pa na to postopkovno fazo veže svoje trditve o škodi, sodišče ugotavlja, da zatrjevana škoda ni izkazana, zaradi česar je zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe (smiselno 66. in 32. člen ZUS-1).

4Tožnik vlaga zoper 3. točko izreka (glede zavrnitve začasne odredbe) pritožbo iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi med drugim poudarja, da je sodišče prve stopnje zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker „zatrjevana škoda ni izkazana“. Hujše škodljive posledice pa je treba izkazati s standardom verjetnosti in ne standardom gotovosti. Razlika med ugotovitvijo, ali je izkazal nastanek škode ali pa je izkazal verjetnost nastanka škode, je za odločanje o začasni odredbi bistvena. Glede na to, da začasne odredbe po stališču Vrhovnega sodišča po tem, ko je dejanje oziroma akt tožene stranke že izvršen, to je, ko je odločitev objavljena na spletni strani ali na tiskovni konferenci, ni več mogoče izdati, se tako pred stranko postavlja nemogoč pogoj, da uveljavlja pravno sredstvo v času tik pred objavo, vendar ne še takoj po tem, ko izve za osnutek ugotovitev. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter kršilo pravila postopka, saj je brez izvedbe glavne obravnave samo ugotovilo dejstvo, da obravnavani postopek ni v fazi tik pred objavo ugotovitev. Izpodbijani sklep ima tudi notranja nasprotja v obrazložitvi. Tako v 16. točki, ki je sicer zelo obsežna, sodišče navaja, da ima tožena stranka po prejemu navedb v odgovoru štiri možnosti, ki jih povzame, vendar pa o dokazih oziroma dejstvih, ki bi kazala na to, da je v obravnavanem primeru podana tretja ali četrta možnost, ne reče nič. V tem smislu se izpodbijanega sklepa tudi ne da preizkusiti. Prav tako se sodišče ni opredelilo do prizadetosti javne koristi. Z izdajo začasne odredbe ne bi bilo v ničemer onemogočeno niti ovirano delo tožene stranke. Kajti posledica tožbenega predloga oziroma izdane začasne odredbe bi bila samo ta, da se pred končno odločitvijo tožene stranke sprejme stališče, ali mora v postopku uporabljati Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ali ne. Ob tem je jasno, da ga mora uporabljati po izdelavi osnutka poročila, ni pa še pravno veljavno odločeno, ali ga mora uporabljati že za potrebe izdelave osnutka.

5Tožena stranka je odgovorila na pritožbo ter predlagala njeno zavrnitev. Med drugim je poudarila, da je v sodni praksi zavzeto stališče, da mora obstoj škode in njeno težko popravljivost predlagatelj začasne odredbe konkretizirati in določno opredeliti. S svojim dosedanjim vodenjem postopka ni v ničemer posegla v tožnikove pravice. Tožnik ni izkazal, da bi bil sporni akt tik pred objavo, tožena stranka pa zatrjuje ves čas postopka in izkazuje, da še niti ni sprejela odločitve o tem, na kakšen način bo zaključila predmetni postopek. V primeru pravnomočnosti sodbe bo nemudoma nadaljevala s samim postopkom, s svojo „neaktivnostjo“ pa je nedvomno izkazala, da je zanjo na prvem mestu zakonitost in bi bilo zato nedopustno, da nadaljuje s katerimikoli dejanji, ne da bi počakala na odločitev sodišča.

6Pritožba je utemeljena.

7V obravnavani zadevi je tožena stranka v zvezi z imenovanjem A. A. za generalnega direktorja Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije na podlagi prijave uvedla postopek po 13. členu Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (v nadaljevanju ZIntPK) zaradi suma korupcije. Na podlagi sedmega odstavka 13. člena ZIntPK je osnutek ugotovitev pred javno objavo poslala (tudi) tožniku. V skladu z navedeno določbo namreč v primeru, kadar se ugotovitve komisije nanašajo na določeno ali določljivo fizično ali pravno osebo, komisija osnutek ugotovitev pred javno objavo pošlje tej osebi, ki se lahko v roku sedmih delovnih dni izjasni o navedbah v ugotovitvah. Če se obravnavana oseba do navedb v osnutku ugotovitev ne izjasni, to ni ovira za izdajo ugotovitev komisije. Komisija ugotovitve o konkretnem primeru skupaj z odgovorom obravnavane osebe predstavi javnosti z objavo na svoji spletni strani in na drug primeren način (osmi odstavek 13. člena ZIntPK).

8Tožnik je vložil tožbo na ugotovitev nezakonitosti dejanj, s katerimi je tožena stranka posegla v njegove pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave, ker mu ni dala možnosti, da sodeluje v dokaznem postopku pred izdajo osnutka ugotovitev, ter zahtevo za izdajo začasne odredbe. Slednjo je utemeljeval s tem, da je aktivno angažiran kot pravni strokovnjak v Evropskem centru za reševanje sporov, kar je odločilni finančni vir njegovega preživljanja, njegovo poklicno delovanje je povezano s strokovnostjo in etično neoporečnostjo in ugotovitve tožene stranke bodo imele v javnosti izjemen odmev ter nobeno zatrjevanje nezakonite sestave senata in nezakonitega dokaznega postopka pred toženo stranko ne bo zmanjšalo škode, ki bi jo objava ugotovitev povzročila. Ta škoda bo dejansko nepopravljiva. Tožnik navaja tudi, da je tožena stranka sprejela na seji dne 24. 1. 2013 osnutek ugotovitev v sestavi (le) dveh članov. V zvezi z zakonitostjo takšnega odločanja je upravno sodišče v drugem upravnem sporu vložilo zahtevo za oceno ustavnosti ZIntPK na Ustavno sodišče, ki se pri Ustavnem sodišču vodi kot U-I-238/12, v obravnavani zadevi pa je prvostopenjsko sodišče kljub začetemu sporu pred Ustavnim sodiščem, med drugim tudi glede tega vprašanja, meritorno odločalo ter tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

9Vrhovno sodišče meni, da bi tožniku nastala težko popravljiva škoda, ki jo zatrjuje, že z javno objavo ugotovitev tožene stranke. Dejstvo, da je v obravnavani zadevi vložena tožba (v zvezi z drugo zadevo pa zahteva za oceno ustavnosti zakona), tožene stranke ne zavezuje k prekinitvi (zastoju) postopka oziroma ne glede na vloženo tožbo bi tožena stranka lahko nadaljevala s postopkom ter ne nazadnje tudi objavila ugotovitve o konkretnem primeru. Tudi če bi se kasneje po objavi ugotovitev o konkretnem primeru izkazalo, da je bilo postopanje tožene stranke nezakonito, to ne bi moglo odpraviti oziroma popraviti nastalih posledic oziroma škode, saj bi bile ugotovitve že objavljene.

10Po presoji Vrhovnega sodišča z izdajo začasne odredbe tudi ne bo prizadeta javna korist, ki jo sodišče varuje po uradni dolžnosti. Delovanje tožene stranke kot nadzornega organa je v javnem interesu, prav tako je v javnem interesu seznanitev z ugotovitvami sistemskih ali posamičnih korupcijskih tveganj oziroma ugotovitvami konkretnih znakov korupcije, zato je v javnem interesu tudi seznanitev javnosti z ugotovitvami v obravnavanem primeru in javnost bo z ugotovitvami tožene stranke v obravnavani zadevi, če tožnik s tožbo ne bo uspel, seznanjena, le nekoliko kasneje. V primeru uspeha s tožbo pa bi se posledice predhodne javne objave ugotovitev tožene stranke, ki bi nastale tožniku, težko popravile.

11Glede na vse okoliščine tega primera: ugotovitve o konkretnem primeru še niso bile objavljene; o tožbi še ni pravnomočno odločeno; vložena tožba ne zadrži nadaljnjega postopanja tožene stranke; o vprašanju, od katerega je odvisna tudi odločitev v tej zadevi (sestava senata tožene stranke pri odločanju), je vložena zahteva za presojo ustavnosti ZIntPK; posledice, ki pomenijo težko popravljivo škodo za tožnika, bi nastale že s samo objavo ugotovitev; začasno zadržanje objave ugotovitev ne bi prizadelo javne koristi; je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep (3. točka izreka sodbe in sklepa I U 1431/2013-31 z dne 24. 10. 2013) na podlagi 3. točke tretjega odstavka 80. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 spremenilo tako, da je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo in odločilo, da se zadrži javna objava ugotovitev o konkretnem primeru – imenovanje A. A. za generalnega direktorja Vrhovnega državnega tožilstva - do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu.

12Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.