VSRS Sklep X Ips 50/2012

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) vložila revizijo, katere dovoljenost uveljavlja po 1. in 2. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša tudi stroške revizijskega postopka.

2Tožena stranka na revizijo ni odgovorila obrazloženo.

K I. točki izreka:

3Revizija ni dovoljena.

4Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za okolje in prostor, Agencije Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju Agencija), št. 35468-10/2009-11 z dne 19. 4. 2011. Z navedeno odločbo je Agencija kot prvostopenjski upravni organ zavrnila revidentkino vlogo za podaljšanje veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje odlagališča nenevarnih odpadkov ... (1. točka izreka), ker revidentka nima več razpoložljivih zmogljivosti za odlaganje obdelanih odpadkov, ne zagotavlja obdelave mešanih komunalnih odpadkov, ni predložila finančnega jamstva in podpisane pogodbe o uvrstitvi v enega o regijskih centrov, za katere velja obvezno javna služba odlaganja ostankov po predelavi ali odstranjevanju; ter ugotovila, da stroški postopka niso nastali (2. točka izreka). Agencija je odločitev sprejela na podlagi Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih (Ur. l. RS, št. 32/06, 98/07, 62/08 in 53/09, v nadaljevanju Uredba). Tožena stranka je z odločbo, št. 35402-23/2011-2 z dne 16. 6. 2011, revidentkino pritožbo zoper odločbo Agencije zavrnila (1. točka izreka) in ugotovila, da ni stroškov postopka (2. točka izreka).

5Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravno sodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več svojih sklepih (npr. Up-858/20008, Up-1124/08, Up-1186/2008, Up-1057/08) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

7Revidentka dovoljenost revizije po tej določbi ZUS-1 utemeljuje z navedbami, da je na tožbi in reviziji kot vrednost spornega predmeta navedla pcto. 50.000,00 EUR in da bodo stroški zaprtja odlagališča kot posledica izpodbijanega dokončnega upravnega akta znašali 3,100.000,00 EUR.

8V obravnavani zadevi je predmet spora presoja zakonitosti odločbe o zavrnitvi vloge za podaljšanje veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje odlagališča nenevarnih odpadkov. V tej odločbi pravica ali obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti. Za izraz denarne vrednosti gre po naravi stvari pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek. Zato pogoj za dovoljenost revizije po navedeni določbo ZUS-1 ni izpolnjen (enako odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 85/2009, X Ips 185/2010, X Ips 508/2010, X Ips 137/2011, X Ips 389/2011, X Ips 311/2012, X Ips 364/2012 in druge, ter sklep Ustavnega sodišča RS U-I-117/09 in Up-501/09 z dne 28. 1. 2010).

9Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revidentka uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007, X Ips 286/2008, X Ips 655/2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se po določbi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki po ZUS-1 niso urejena, je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

10Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007, X Ips 592/2007, X Ips 69/2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 mora revident v svoji vlogi natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišča prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji predložiti.

11Revidentka v obravnavani zadevi kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje: ali je v enakih postopkih, začetih do 15. julija 2009, in enaki pravni situaciji, z edino razliko glede na čas odločanja tožene stranke, utemeljena različna uporaba določbe 35. člena Uredbe (pravilno Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih, Ur. l. RS, št. 98/07, kot je bila spremenjena z Uredbo o spremembah in dopolnitvah Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih, Ur. l. RS, št. 53/09) v zvezi s 23. členom Uredbe (pravilno 23. členom Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih, Ur. l. RS, št. 53/09 oziroma uporaba 62. člena Uredbe o odlaganju odpadkov, Ur. l. RS, št. 61/2011, v nadaljevanju Nova Uredba).

12Revidentka s takšnimi navedbami postavlja vprašanje uporabe oziroma neuporabe določb Nove Uredbe glede pogojev za pridobitev okoljevarstvenega dovoljena za obratovanje že obstoječih odlagališč.

13Po presoji Vrhovnega sodišča pa takšno vprašanje ni pomembno za odločitev v obravnavani zadevi, saj je odgovor na izpostavljeno vprašanje mogoč že z branjem določbe 66. člena Nove Uredbe. Ta namreč v prvem odstavku jasno določa, da se postopki za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja, ki so se začeli pred uveljavitvijo te uredbe in še niso zaključeni, dokončajo v skladu s to uredbo. Nova Uredba je bila objavljena v Uradnem listu RS dne 29. 7. 2011 in je skladno z njenim 68. členom začela veljati dne 30. 7. 2011. V obravnavani zadevi je bil postopek pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja zaključen z izdajo prvostopenjske odločbe dne 19. 4. 2011, ki jo je bila revidentki vročena 21. 4. 2011 (dokončna je postala z dnem, ko je bila odločitev tožene stranke z dne 16. 6. 2011 vročena revidentki, to je dne 24. 6. 2011), torej pred objavo in uveljavitvijo Nove Uredbe, in je Agencija zato pogoje za podaljšanje veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje odlagališča nenevarnih odpadkov preverjala na podlagi Uredbe, ki je veljala v času njenega odločanja in ne po pogojih Nove Uredbe, ki je začela veljati po tem, ko je bil upravni postopek odločanja v predmetni zadevi že končan.

14Glede na navedeno vprašanje, ki ga revidentka postavlja, v tem primeru ni pomembno pravno vprašanje in ne more vplivati na odločitev v obravnavani zadevi. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v zadevi X Ips 30/2012 z dne 8. 5. 2013.

15Ker revidentka izpolnjevanja uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije (1. in 2. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1) ni izkazala, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

16Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).