VSRS Sodba I Up 184/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

1Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 29. 3. 2010, s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Hkrati je tožena stranka odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe. Prvostopno sodišče je še odločilo (2. točka izreka sodbe in sklepa), da se tožnik oprosti plačila sodnih taks.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke. Na podlagi tožnikovih izjav ni mogoče ugotoviti njegove splošne verodostojnosti, še zlasti zato, ker je bilo njegovo temeljno in edino dokazno sredstvo v upravnem postopku za priznanje mednarodne zaščite le njegova izpovedba, ob dejstvu, da tožnik med upravnim postopkom ni ponudil in ne predložil nobenih drugih dokazov, ki bi kakorkoli utemeljevali njegov zatrjevani strah pred preganjanjem v izvorni državi. Strah pred preganjanjem po presoji sodišča prve stopnje mora biti v smislu prvega odstavka 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ), kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi v smislu tretjega odstavka 2. člena ZMZ, individualno utemeljen, kar v tožnikovem primeru ni izkazano ob ugotovljeni splošni neverodostojnosti njegovih izjav.

3Tožnik v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, ali podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Meni, da tudi v primeru, če je stališče sodišča, da v njegovih izjavah obstajajo neskladja, ki jih ne zna logično pojasniti, to še ne zadošča za negativno odločitev o njegovi tožbi. Iz zakonskih določb, določb prava EU, kot tudi iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zvezi s 3. členom Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP) ne izhaja, da pristojni organ, če ugotovi tako imenovano splošno neverodostojnost prosilca za mednarodno zaščito, avtomatično, v kateremkoli primeru izda negativno odločbo. Če pa se neverodostojnost prosilca nanaša samo na podlago za preganjanje, je prosilec lahko upravičen do subsidiarne zaščite. Sklicuje se na sodno prakso ESČP in prakso upravnega sodišča. Uveljavlja tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks.

4Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

5Pritožba ni utemeljena.

6Na podlagi druge alineje prvega odstavka 52. člena ZMZ pristojni organ z odločbo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji zavrne kot neutemeljeno v rednem postopku, če ob upoštevanju dejstev in okoliščin iz 23. člena ZMZ ugotovi, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. V obravnavanem primeru je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito v rednem ugotovitvenem postopku (druga alineja prvega odstavka 52. člena v zvezi s prvo alinejo 53. člena ZMZ).

7Po presoji Vrhovnega sodišča sta odločitvi tožene stranke in sodišča prve stopnje pravilni. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je bila za tožnika, ki k prošnji za priznanje mednarodne zaščite ni predložil nikakršnega dokaza, pravilno ugotovljena njegova splošna neverodostojnost (zadnja alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ). Tožnik je v prošnji za mednarodno zaščito kot razlog, zakaj je zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, navedel, da je v jeseni 2009 odšel iz Indije zato, ker je bil njegov oče H.S. kot oficir indijske vojske ubit na meji med Indijo in Pakistanom v strelskem obračunu s teroristi. Njemu teroristi sicer osebno niso grozili, vendar pa jih je večkrat videl, ko so pred očetovo smrtjo prihajali k očetu, od katerega so zahtevali neko storitev, pa se jih on osebno kljub temu ni bal. Že pred svojo smrtjo mu je oče govoril, naj zapusti Indijo in se je o tožnikovem odhodu iz države tudi dogovoril oziroma se je dogovorila mama. Kdo je plačal prevoz do Istanbula, ni vedel povedati. Teh svojih trditev tožnik ni znal precizirati oziroma razlik med vlogo in izjavo na zaslišanju pojasniti, čeprav je pisno prošnjo z dne 9. 11. 2009 podal v prisotnosti svoje tedanje pooblaščenke in prevajalke za hindu jezik, ki je njegov materni jezik. Tožnik je bil tudi zaslišan med upravnim postopkom v prisotnosti prevajalke za hindu jezik, vendar ni znal pojasniti, kdo je plačal stroške odhoda iz Indije, niti o tem, kdaj točno je bil v Romuniji (ali leta 2007 ali 2008), kjer je želel živeti, in tudi drugih podrobnejših okoliščin ne. Poleg tega je svojo splošno verodostojnost omajal tudi s tem, da je 21. 3. 2010, torej po zaslišanju in še pred odločitvijo pristojnega organa, skušal nezakonito vstopiti v Republiko Italijo, od koder je bil vrnjen v Slovenijo. Pri tem je trdil, da je na vlaku zaspal, nameraval pa je potovati zgolj v Sežano, pri sebi pa je imel kupljeno vozovnico za relacijo Ljubljana – Benetke. Zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnik ni izpolnil pogojev iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ in ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite niti pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Pritožbeni ugovori zaradi ugotovljene tožnikove splošne neverodostojnosti ne morejo vplivati na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča.

8Tožnik je bil že oproščen plačila sodnih taks in ta oprostitev velja tudi v pritožbenem postopku.

9Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člen ZUS-1).