VSK sodba Cpg 1/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se razveljavi sklep skupščine tožene stranke, ki je bil sprejet na drugi izredni seji 8.3.2007 v besedilu, da se na podlagi drugega in tretjega odstavka 30. člena družbene pogodbe iz družbe T. d.o.o. izključi družbenik M. d.o.o. Poleg tega je sodišče prve stopnje še odločilo, da mora tožena stranka v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki 2.231,30 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od šestnajstega dne).

Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala sodišču druge stopnje, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da v konkretnem primeru niso podane predpostavke za izpodbijanje, saj tožeča stranka na sporni skupščini ni podala izjave o napovedi izpodbijanja sklepa takoj za tem, ko je bil sklep sprejet (člen 397/1 Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1). Tožeča stranka je imela na skupščini pooblaščenca D.S., pri čemer bi morala biti napoved izpodbijanja tudi zapisniško ugotovljena. Tožeča stranka po sprejetju sklepa niti ni skušala napovedati izpodbojne tožbe na sprejeti sklep (priče K., M., G., Ko., S.). Kar zadeva škodo, povzročeno poslovodji A.B., tožena stranka v pritožbi opozarja, da je bil v pravdi, ki jo je zoper poslovodjo sprožila tožeča stranka (Pg 1 pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici), tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnjen (30.10.2008). Takoj nato je bil vložen predlog za izvršbo na podlagi navedene pravnomočne sodbe, kar vse je tožena stranka navedla takoj, ko je lahko (narok 1.9.2009). Škoda v tem primeru so stroški, ki jih je utrpel poslovodja, in sicer v višini 7.946,00 EUR s pp. Sicer pa je ta postopek poslovodji škodoval. Prav tako pritožba opozarja, da ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je treba upoštevati zgolj tista dva razloga za izključitev, kot izhajata iz objave sklepa. Družbena pogodba namreč tega ne predvideva, zato je treba upoštevati vse razloge, tudi tiste (ki jih pritožba ponovno obširno navaja), ki so nastopili pozneje. Tudi sporni dopis, ki ga je tožeča stranka poslala na naslov Občine, je škodoval družbi. K. in B. sta v tej zvezi jasno povedala, da je to dejanje tožeče stranke negativno vplivalo na odnose z občino. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi spregledalo, da družbena pogodba za izključitev družbenika ne zahteva nastanka konkretne premoženjske škode, marveč zadostuje že, da ravnanje družbenika družbi škoduje.

Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo tožene stranke in predlagala sodišču druge stopnje, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo še stroške pritožbenega postopka.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni zagrešilo nobene bistvene postopkovne kršitve; niti take, na katero opozarja pritožba, niti take, na katero mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Če je družbenik na skupščini družbe navzoč, mora napovedati izpodbijanje skupščinskega sklepa. Poprejšnja napoved izpodbijanja je namreč bistvena predpostavka za vložitev izpodbojne tožbe (prvi odstavek 397. člena ZGD-1). Za uveljavljanje ničnosti in izpodbojnosti sklepov skupščine družbe z omejeno odgovornostjo se smiselno uporabljajo določbe ZGD-1 o delniški družbi (522. člen ZGD-1). Takšna smiselna uporaba je povsem upravičena oz. razumljiva, saj se mora zapisnik skupščine delniške družbe voditi v notarski obliki, pri čemer je v praksi običajno tudi, da skupščini delniške družbe predseduje strokovno usposobljen in pravno izobražen predsednik, kateremu poleg tega pomaga tudi na skupščini prisoten notar. Takšna stroga obličnost na skupščini družbe z omejeno odgovornostjo ni potrebna, pač pa zadostuje že bistveno nižja stopnja formalnosti. Predvsem pa je glede omenjene predpostavke za vložitev izpodbojne tožbe treba upoštevati razlog za takšno pravno ureditev tega področja. Namen poprejšnje napovedi izpodbijanja skupščinskega sklepa na skupščini je namreč v tem, da skupščina prepreči izpodbijanje svojega sklepa s tem, da ga na isti skupščini spremeni oz. zamenja z drugim sklepom ali pa ga ob napovedi vnovič obravnava in razveljavi. V zadevnem primeru (glede na smiselno uporabo prvega odstavka 397. člena ZGD-1 in upoštevaje specifične okoliščine primera) tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče slediti ozki formalistični razlagi obravnavane zakonske določbe, za kakršno se zavzema tožena stranka v aktualnem pravdnem postopku. V konkretnem primeru je šlo namreč za izredno sejo, na dnevnem redu katere je bil zgolj sprejem spornega sklepa o izključitvi tožeče stranke iz družbe T. d.o.o. Glede na dejstvo, da je šlo za vnaprej objavljeni in obrazloženi predlog sklepa, in upoštevaje pravno organizacijsko obliko družbe, število njenih družbenikov ter konkretno in hitro izvedbo izredne seje skupščine tožene stranke z dne 8.3.2007, tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožeča stranka (oz. njen pooblaščenec) na tej skupščini vendarle zadostila standardu zapisniškega obvestila skupščini o nameravani tožbi za izpodbijanje sklepa o izključitvi tožeče stranke iz družbe T. d.o.o., in sicer na način, da je pred sprejetjem spornega sklepa na zapisnik podala izjavo, da bo v primeru sprejetja tega sklepa vložila svoje nestrinjanje. Glede na konkretne okoliščine primera torej ni bistveno, kdaj je tožeča stranka na sporni skupščini napovedala izpodbijanje sklepa, pri čemer iz omenjene zapisniške izjave tožeče stranke jasno izhaja, da tožeča stranka ni soglašala s svojo izključitvijo in da je imela v mislih, da bo vložila tožbo, če bo skupščina sprejela sklep o njeni izključitvi iz družbe.

Družbeno razmerje je trajno, vendar pa družbeniki niso dolžni trpeti družbenika, ki onemogoča uresničevanje skupnih sklepov ali pa škoduje družbi. Zato zakon omogoča, da družbeniki že v družbeni pogodbi določijo, da je družbenik lahko iz utemeljenih razlogov izključen iz družbe, pri čemer mora seveda družbena pogodba določiti pogoje in postopek izključitve (prvi odstavek 501. člena ZGD-1). Družbena pogodba, ki so jo sprejeli družbeniki družbe T. d.o.o., je v 30. členu določila pogoje in postopek za izključitev družbenika, zato je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je presojalo, ali so v konkretnem primeru obstajali v družbeni pogodbi določeni razlogi za izključitev tožeče stranke iz družbe T. d.o.o. V tej zvezi se pritožbeno sodišče pridružuje tudi pravnemu stališču, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje v smeri, da je sodišče pri presoji razlogov za izključitev družbenika na podlagi sklepa skupščine vezano le na tiste stvarne razloge, ki so bili kot izključitveni razlogi podani v sklicu skupščine oz. na seji skupščine; torej tiste razloge, ki so jih imeli družbeniki na skupščini pred seboj v času, ko so odločali o izključitvi posameznega družbenika iz družbe. Obširni izključitveni razlogi, ki jih je tožena stranka navajala mimo teh razlogov šele v aktualnem pravdnem postopku, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne more biti pravno upoštevni, saj gre v konkretnem primeru za presojo pravilnosti in zakonitosti skupščinskega sklepa (prvi odstavek 395. člena v zvezi s 522. členom ZGD-1), ne pa za izključitev družbenika s tožbo na podlagi tretjega odstavka 501. člena ZGD-1.

Vložitev tožbe družbenika proti poslovodji družbe je zakonito in legitimno pravno sredstvo, razen seveda kolikor ne gre za očitno nagajanje oz. škodovanje v smeri zlorabe pravic, kar pa v konkretni zadevi niti ni bilo določno zatrjevano. Iz tega razloga je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka dokazati, da je imel konkretni pravdni postopek (tožba tožeče stranke zoper poslovodjo tožene stranke) za posledico nastanek škode ali okrnitev ugleda konkretnega poslovodje; torej okoliščino, da je bilo zaradi konkretne pravde načeto spoštovanje A.B. v družbi oz. zmanjšana njegova veljava v očeh drugih. Tudi po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka takšne trditvene podlage ni navedla, upoštevaje ob tem tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da subjektivni občutek poslovodje tožene stranke še ne zadostuje za sklep, da je bil njegov ugled v določeni družbi (v okviru poslovne skupine P.) objektivno oz. realno zmanjšan ali kakorkoli okrnjen. Zaradi samega pravdnega postopka pa poslovodji tožene stranke tudi ni mogla nastati pravno priznana škoda v obliki pravdnih izdatkov, saj sam postopek oz. pravica do tožbe v načelu ne predstavlja pravno nedopustnega ravnanja, poleg tega pa ima poslovodja, ki je v pravdi uspel, pravico do povrnitve vseh izdatkov oz. stroškov, ki jih je vnaprej in le začasno pokrival iz svojega premoženja. Iz tega razloga je tudi ta okoliščina sama po sebi po oceni pritožbenega sodišča ne more predstavljati utemeljenega razloga za izključitev družbenika iz družbe.

Prepričljiva in dokazno podprta je tudi ocena sodišča prve stopnje, da tudi okoliščine v zvezi z dopisom z dne 23.11.2006 (priloga B3), ki ga je tožeča stranka poslala na naslov Občine, ne opravičujejo izključitve tožeče stranke iz družbe T. d.o.o. Glede učinkov tega dopisa (v L. tožena stranka z gradnjo oz. prodajo stanovanj in apartmajev ustvarja nezakonito vikend naselje) sodišče prve stopnje ni ugotovilo le, da tožena stranka ni uspela dokazati nastanka kakršnekoli premoženjske škode (v smeri, da tožena stranka ne bi mogla več opravljati svoje dejavnosti), drugih konkretnih pravno relevantnih trditev v smeri drugačnega škodovanja družbi T. d.o.o. pa tožena stranka niti ni podala, upoštevajoč ob tem zgolj pavšalne navedbe, da je ravnanje tožeče stranke v zvezi s tem dopisom negativno vplivalo na odnose z izolsko občino in je to terjalo čas in energijo vodilnih. Ker tožena stranka ni podala konkretnih trditev v tej smeri, sodišče tudi ni smelo upoštevati izpovedb prič K. in B., da je omenjeni dopis vplival na upočasnjeno sprejemanje zazidalnega načrta (prepoved t.i. informativnih dokazov). Sicer pa iz izpovedbe priče J.K. tudi izhaja, da večjih posledic zaradi dopisa ni bilo, ker občina tožeče stranke ni jemala resno.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pač pa sodišče druge stopnje tožeči stranki ni priznalo stroškov za odgovor na tožbo, ker tožeča stranka v tej vlogi ni navedla nič takega, kar bi prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi.