VSC sodba Cp 861/2011

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.
Toženi stranki sami krijeta stroške tega pritožbenega postopka.

Z izpodbijanim delom uvodoma navedene sodbe je prvo sodišče razsodilo, da sta toženki solidarno dolžni tožnici plačati 15.720,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.5.2008 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške.

Toženki v pravočasni pritožbi zoper prisodilni del sodbe uveljavljata pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagata “spremembo ali pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje”. Priglašata pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Tožnica pritožbenega odgovora ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi pritožbeno ni sporno, da je bila tožnica napotena na kolonoskopijo, katero je opravljala zdravnica drugotoženke. Tožnica je pristala na diagnostično preiskavo. Med samo preiskavo, ki se je opravljala 4.1.2008, je zdravnica na sluznici črevesa opazila dva polipa, večjega je odstranila, manjšega pa je biopsirala. Odstranitev polipa pri kolonoskopiji je povezana tudi s tveganjem perforacije (preluknjanja črevesne stene), katero lahko povzroči električni tok pri rezanju polipa. Odstranitev polipa je bila strokovno korektno (lege artis) opravljena, uresničilo pa se je gornje tveganje, saj je pri tožnici prišlo do perforacije stene črevesa na mestu odstranitve polipa in do prehoda zraka in črevesne vsebine v prosto trebušno votlino ter posledičnega vnetja potrebušne mrene.

Pritožba kot sporni izpostavlja dejanski ugotovitvi prvega sodišča, da tožnica ni bila seznanjena s tveganjem odstranitve polipa ter da tožnica v primeru, če bi bila o navedenem informirana, na odstranitev polipa ne bi pristala.

Ugotovitev, da zdravnica, ki je opravljala poseg, tožnice ni seznanila s tveganjem odstranitve polipa, pritožba kritizira sprva iz razloga, ker meni, da bi prvo sodišče okoliščino, da tožnica ni dala privolitve za poseg, lahko ugotovilo le, če bi zdravnica izpovedala, da ni izpolnila pojasnilne dolžnosti oziroma če bi bilo to moč iz njene izpovedbe nedvoumno razbrati. To pritožbeno stališče, po katerem bi bilo moč pacientovo privolitev ugotavljati zgolj na podlagi izpovedbe zdravnika, ni pravilno. Po postopkovnih pravilih namreč ni moč šteti določene trditve za (ne)resnično zgolj zaradi obstoja določenega dokaza, saj sodnik pri presoji, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne, ni vezan na nobena posebna formalna dokazna pravila in z njimi ni omejen (8. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju: ZPP).

Zmotnost gornje napadene ugotovitve pritožba vidi še v razlogu, da prvo sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu za dodatno zaslišanje priče R. Š., ki je opravljala sporni medicinski poseg. To zaslišanje je bilo predlagano zaradi ugotovitve poteka in vsebine komunikacije med zdravnico in tožnico med samim posegom kolonoskopije. Ker se priča komunikacije s tožnico sploh ni spominjala, je prvo sodišče predlagan dokaz pravilno zavrnilo, saj je neprimeren za dokazovanje zatrjevanega dejstva. Z izpovedbo zdravnice o tem, kaj vse pojasni vsakemu pacientu oziroma ali s posegom nadaljuje, v kolikor pacient s tem ne soglaša, se namreč dejstva, ali je zdravnica tožnico seznanila z možnimi zapleti posega, ne da ugotoviti. Na pritožbena izvajanja, da bi prvo sodišče temu dokazu lahko ugodilo zato, ker se zaradi njegove izvedbe postopek ne bi zavlekel, velja odgovoriti, da čas, ki ga sodišče potrebuje za izvedbo določenega dokaza, ne more utemeljevati njegove izvedbe (prim. drugi odstavek 287. člena ZPP). Stališče pritožbe, da bi morala biti zdravnici dana možnost, da odgovori na očitke, pa ni pravilno, saj priča Š. ni stranka tega postopka (prim. 5. člen ZPP).

Prvostopni ugotovitvi glede opustitve pojasnilne dolžnosti in odklonitve posega v primeru seznanitve sta nadalje po stališču pritožbe zmotni tudi zato, ker naj bi prvo sodišče nekritično sledilo izpovedbi tožnice. Temu ni tako, saj se v odločitvi prvostopnega sodišča nahaja ocena tožničine izpovedbe (predvsem v 26. točki obrazložitve), pri čemer je odločitev, zakaj gre slediti tožničini izpovedbi, zadostno argumentirana z oceno dokazne (ne)vrednosti drugih izvedenih dokazov, tako vsakega posameznega dokaza kot tudi vseh skupaj.

Pritožba napačno trdi, da bi moralo prvo sodišče pri oceni tožničine izpovedbe upoštevati, da iz mnenja izvedenca F. in izpovedbe priče Š. izhaja, da v praksi do odklonitev posegov kot je sporni sploh ne prihaja in da je bil poseg zaradi velikega tveganja za nastanek raka „neke vrste nujen oziroma potreben“, saj je polip v telesu kot tempirana bomba in raste naprej, njegova neodstranitev pa pomeni zdravniško (strokovno) napako. Sodišče namreč dejstev, ki jih stranke niso navajale, praviloma ne sme ugotavljati (prim. 7. člen ZPP). Dejstvi, da bi tožnica tudi po seznanitvi z možnimi zapleti soglasje itak podala ter da je bil poseg nujen, tekom postopka pred sodiščem prve stopnje nista bili navajani. Zato je bilo prvo sodišče dolžno šteti, da ti dve dejstvi ne obstajata, četudi sta se morebiti med dokaznim postopkom odkrili. Kljub temu pa velja glede na to, da pritožba dvomi v verodostojnost tožničine izpovedbe iz razloga, ker v tožničinem primeru obstoji družinska obremenjenost z rakom debelega črevesa ter zato meni, da je docela neverjetno, da bi človek, ki mu preti rak, odklonil poseg, ki pomeni 100% verjetnost ozdravitve, odgovoriti, da pritožba tožničino izpovedbo napačno ocenjuje zgolj s stališča logike. Izbira zdravljenja namreč ni zgolj rezultat logičnih pravil, saj je vsak človek unicum, katerega odločitve so vedno odraz številnih dejavnikov, ki nanj vplivajo v določenem trenutku (spol, starost, osebnostne lastnosti, izobrazba, okolje, versko prepričanje, izkušnje, psihofizično počutje, socialne razmere...). Zato pravico vsakega človeka, da po svoji prosti izbiri zavrne zdravljenje, varuje tudi ustava (51. in 15 člen Ustave Republike Slovenije).

Pritožbena trditev, da pojasnilna dolžnost ni obstajala zaradi nujnosti posega, pred sodiščem prve stopnje ni bila zatrjevana. Zato ob pomanjkanju navedb, zakaj to dejstvo ni bilo zatrjevano že predhodno, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Za predmetno zadevo ni relevantno, kakšno bi bilo stanje tožnice brez posega, torej če polip na črevesju ne bi bil odstranjen. Pritožba zato neutemeljeno izpostavlja, da bi moralo prvo sodišče upoštevati, da bi tožnici brez posega nastala še večja škoda od te, ki jo je utrpela zaradi odstranitve polipa, ker je poseg preprečil nastanek raka debelega črevesa. Stanje oškodovanca namreč lahko predstavlja pravno relevantni sovzrok le, če je ugotovljeno, da je imel oškodovanec zaradi tega stanja težave že pred škodnim dogodkom (1). Česa takega pa pritožba niti ne zatrjuje.

Prvo sodišče je ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, na ugotovitev katerih napotuje materialno pravo, njihove pravilnosti pa pritožba ni izpodbila. Tožnica je torej dala soglasje za kolonoskopijo, zdravnica pa ji pred odstranitvijo polipa pri kolonoskopiji ni pojasnila, kakšni so možni zapleti in da je perforacija (preluknjanje črevesne stene) ena od komplikacij, ki nastopi pri enem do petih procentov tovrstnih medicinskih posegov. Tožnica pred kolonoskopijo ni imela težav zaradi polipa na sluznici črevesa. Za odstranitev polipa pri kolonoskopiji se tožnica ne bi odločila, v kolikor bi bila obveščena o vseh tveganjih takega posega. Zato se izkaže, da je kršitev pojasnilne dolžnosti, predpisane v 47. členu Zakona o zdravstveni dejavnosti (2), veljavnem na dan škodnega dogodka, v konkretnem primeru relevantni vzrok vse škode, ki je tožnici nastala zaradi spornega medicinskega posega.

Pritožba ugotovljenega obsega tožnici nastale škode ne izpodbija. Trdi, da bi bilo potrebno pri odmeri višine odškodnine upoštevati, da je bil sicer nedopusten poseg opravljen strokovno neoporečno in je objektivno preprečil še večji obseg škode. Ker je tožnica danes soočena s situacijo, ki je zanjo objektivno in življenjsko gledano precej manj naporna in stresna kot bi bila, če bi se soočala z rakom debelega črevesa ali vsaj z veliko verjetnostjo njegovega nastanka, bi bilo zato potrebno po stališču pritožbe „odškodnino zaradi utrpele nepremoženjske škode prilagoditi standardu pravične denarne odškodnine z določitvijo po prostem preudarku oziroma bi bilo primerneje višino dosojene odškodnine zmanjšati vsaj na polovico“.

V kolikor pritožba s tem stališčem meri na deljeno vzročnost, je bilo na to vprašanje odgovorjeno že zgoraj. V kolikor pa zahteva, da naj se z odškodnino poračuna korist, ki jo je tožnica prejela zaradi škodnega dogodka, ker bi sicer prisojena denarna odškodnina presegla škodo, je te navedbe potrebno upoštevati kot ugovor compansatio lucri cum damno (169. člen Obligacijskega zakonika). Ne glede na to, da so te pritožbene trditve podane v fazi postopka, ko sta toženki z novimi trditvami prekludirani, ter ne glede na pomanjkanje trditev glede višine prejete koristi, gre poudariti, da v odškodnino za škodo, nastalo zaradi nedovoljenega posega v človekovo telo, ni moč vštevati koristi, ki je zaradi tega posega nastala, saj zatrjevana korist temelji na povsem drugi osnovi in ni povezana s škodo, nastalo zaradi škodljivega dejanja.

Materialnopravni preizkus višine prisojene odškodnine za negmotno škodo, katerega je pritožbeno sodišče dolžno opraviti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pokazal, da so bile vse ugotovljene okoliščine pravilno upoštevane, ter da denarno zadoščenje v prisojeni višini predstavlja ustrezno odmero odškodnine v zvezi s tožničinimi posledicami. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode (7.000 EUR za telesne bolečine, 1.500 EUR za strah, 1.200 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti, 6.000 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) kot tudi skupen znesek zadoščenja (15.700 EUR) pa tudi pravilno odsevajo razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje, ob upoštevanju vseh specifičnosti odškodninskega primera.

Pritožbo toženk je bilo potrebno zavrniti, ker se je izkazala za neutemeljeno, saj niso bili podani niti uveljavljani razlogi, niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma. V izpodbijanem prisodilnem delu je bilo tako potrebno sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

Pritožnici nista upravičeni do povrnitve stroškov, ki so jima nastali v zvezi s tem pritožbenim postopkom, saj s pritožbo nista uspeli (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).

-----

Op. št. (1): Primerjaj sodbo II Ips 166/2005 z dne 28.3.2007.

Op. št. (2): Uradni list RS, št. 9/1992, 26/1992 – popr. 13/1993. 14/1994 – Odl. US. 37/1995, 8/1996, 59/1999 – Odl. US, 90/1999 – ZZdrS, 31/2000, 36/2000 – ZPDZC, 45/2001, 62/2001 – SKL. US, 86/2002 – ZOZPEU, 135/2003 – Odl. US, 2/2004, 80/2004.