VSK sodba PRp 213/2013

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

Okrajno sodišče v Sežani je z izpodbijano sodbo zavrnilo predlog prekrškovnega organa – Policijske postaje Kozina zoper obdolženega M.B., ker ni pogojev za začetek postopka.

Zoper takšno sodbo je vložil pritožbo prekrškovni organ zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka o prekršku.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče po pregledu in presoji zadeve, ki jo je opravilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi določbe 159. člena ZP-1 ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločilna dejstva v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo ter ob ustrezni uporabi materialnih predpisov pravilno ugotovilo, da glede na vloženi obdolžilni predlog prekrškovnega organa ni pogojev za začetek postopka o prekršku zoper obdolženca. Kot je razvidno iz obdolžilnega predloga prekrškovnega organa – Policijske postaje) z dne 26.9.2013, se obdolžencu očita, da je kršil določila Zakona o voznikih s tem, da je vozil vozilo v cestnem prometu v času, ko se mu izvršuje sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, torej kršitev določbe 4. točke prvega odstavka 50. člena ZVoz. Dejstva, da obdolženi v času očitanega prekrška ni imel več statusa osebe, ki se ji izvršuje sankcija prepovedi vožnje motornega vozila, prekrškovni organ niti ne izpodbija, nasprotno, iz njegovih navedb je razumeti, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da obdolženi ni storil očitanega prekrška po enajstem odstavku 50. člena ZVoz, saj ni vozil motornega vozila v času sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ker mu je ta sankcija prenehala 28.10.2012, meni pa, da je obdolženi vsekakor storil hujši prekršek glede na določbo četrtega odstavka 23. člena ZPrCP, saj je vozil motorno vozilo brez veljavnega vozniškega dovoljenja (5. točka prvega odstavka ZPrCP), oziroma je kršil 3. točko prvega odstavka 50. člena ZVoz in storil prekršek po osmem odstavku 50. člena istega zakona. Kot navaja prekrškovni organ, je sicer res uporabil v konkretnem primeru napačno kazensko določbo prekrška, vendar je tudi v primeru prekrška po osmem odstavku 50. člena ZVoz stvarno pristojno za odločanje o prekršku sodišča prve stopnje.

Stališče prekrškovnega organa je zmotno. V skladu z določbo drugega odstavka 132. člena ZP-1, se sme sodba o prekršku nanašati samo na osebo, ki je obdolžena, in samo na dejanje, ki je predmet obdolžilnega predloga. To pomeni, da obdolženca ni mogoče spoznati za odgovornega za prekršek, če za takšno dejanje ni bil vložen obdolžilni predlog pristojnega predlagatelja. Glede na ustaljeno sodno prakso bi bila dopuščena sprememba sodbe v bistvenem delu, vendar le, če bi bila obdolžencu v korist, ni pa mogoče dejanja spremeniti v neko povsem drugo dejanje, tako, kot predlaga prekrškovni organ v obravnavani zadevi. Iz navedenih razlogov je zato višje sodišče pritožbo prekrškovnega organa kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je višje sodišče sprejelo na podlagi prvega odstavka 147. člena v zvezi s četrtim odstavkom 144. člena ZP-1.