UPRS sodba II U 274/2012

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano prvostopenjsko odločbo je bilo (pri ponovnem odločanju) odločeno, da mora v.d. direktorice Centra za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem (v nadaljevanju CUDV Črna) poskrbeti za namestitev A.A. v CUDV Črna na podlagi pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 13. 10. 2011, opr. št. I Km 89065/2010 (1. točka izreka), da mora o izvršitvi ukrepa iz prejšnje točke v.d. direktorice CUDV Črna poročati do 31. 3. 2012 (2. točka izreka) in da pritožba na odločbo o ukrepih ne zadrži njene izvršitve (3. točka izreka). Tožena stranka je z odločbo št. 1224-39/2011/20 z dne 25. 5. 2012 pritožbo zoper prvostopenjsko upravno odločbo zavrnila.

Tožeča stranka s tožbo nasprotuje izpodbijani odločitvi in navaja, da je CUDV Črna javno socialni varstveni zavod, katerega ustanovitelj je Vlada Republike Slovenije, v njenem imenu pa ustanoviteljske pravice izvaja Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. V zavod so na usposabljanje poslani otroci, ki so na podlagi odločbe Zavoda RS za šolstvo OE Maribor usmerjeni v posebni program vzgoje in izobraževanja. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe se A.A. po mnenju komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami ne usmeri in tako ne izpolnjuje splošnega pogoja za vključitev v zavod. Kot upravičen razlog pa je tožena stranka štela citirani pravnomočni sklep Okrožnega sodišča v Mariboru. Po presoji tožeče stranke pa A.A. ne izpolnjuje niti pogoja usmeritve, niti pogoja sprejema na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča. A.A. je že dopolnil 18 let in na podlagi 81. člena Kazenskega zakonika bi moralo sodišče ponovno preizkusiti, ali je potrebno, da po polnoletnosti še ostane v tem zavodu, ali pa ga je treba premestiti v ustrezen zavod za polnoletne osebe. Predlaga, da se tožbi ugodi, izpodbijana odločba pa odpravi in odloči, da tožeča stranka ni dolžna poskrbeti za namestitev A.A. v CUDV Črna na podlagi citiranega pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru. Podrejeno predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje toženi stranki. Zahteva povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je svojo odločitev oprla na sklep Okrožnega sodišča v Mariboru, št. I Km 8965/2010, ki jasno določa obveznost tožeče stranke, da ga izvrši, kar je tudi pojasnila v obrazložitvi svoje odločbe. A.A. izpolnjuje pogoje za vključitev v posebni program vzgoje in izobraževanja v Zavod za usposabljanje na podlagi predmetnega pravnomočnega sklepa sodišča, ki je bil izdan na podlagi 200. člena ZIKS-1. Navedeni sklep je dokončen in pravnomočen, krog upravičencev za vložitev izrednih pravnih sredstev je omejen, zato je treba navedeni pravnomočni sklep izvršiti. Glede na zakonske podlage je ustanovitelj dolžan zagotavljati sredstva za vse rejence, ki so vključeni v institucionalno varstvo pri tožeči stranki, tako na podlagi odločbe o usmeritvi v skladu z zakonom o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, kot tudi na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča. Glede navedb tožeče stranke, da bi moralo Okrožno sodišče v Mariboru, sedaj, ko je A.A. dopolnil 18 let, ponovno preizkusiti, ali je potrebno, da po polnoletnosti še ostane v njihovem zavodu, ugotavlja, da so navedeni ugovori brezpredmetni, saj se v konkretnem sodnem postopku ne presoja pravilnost izdanega sklepa sodišča, pač pa pravilnost odločitve tožene stranke glede na ugotovljeno dejansko stanje v času odločanja in ne glede na tisto dejansko stanje, ki bo nastopilo po realizaciji 11. točke predmetnega sklepa in ki ga trenutno ni mogoče ugotoviti. Poudarja tudi, da je bil predmetni sklep Okrožnega sodišča v Mariboru izdan na podlagi mnenja izvedenke psihiatrične stroke, ki je ugotovila, da A.A. glede na svoje zdravstveno stanje potrebuje vodenje in ustrezen nadzor ter mnenja CSD Maribor, da je glede na prisotno problematiko to mogoče zagotoviti v obliki njegovega bivanja v zavodu za usposabljanje. Glede na navedeno razlogi tožeče stranke, da A.A. ne morejo zagotoviti ustrezne sistematične (vsakodnevne) specialistične obravnave, niso relevantni, saj je sodišče s svojo odločitvijo o namestitvi mladoletnika v CUDV Črna, glede na navedena mnenja, odločilo, da se mu zagotovi program usposabljanja, potrebna zdravstvena oskrba in stalno nadzorstvo v skladu s standardi in normativi, katerimi je glede na vrsto institucionalnega varstva, zavezana delovati tožeča stranka, ki ima tudi zagotovljena kadrovska in materialna sredstva. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov predloženega upravnega spisa izhaja, da je bil s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. I Km 89065/2010 z dne 13. 10. 2011 mladoletnemu A.A. izrečen vzgojni ukrep oddaje v zavod za usposabljanje, ker je bilo glede na mnenje izvedenke psihiatrične stroke ugotovljeno, da mladoletnik glede na svoje zdravstveno stanje potrebuje intenzivno in neprekinjeno zdravstveno obravnavo ter vodenje in nadzor, iz mnenja CSD Maribor pa je bilo razvidno, da je trajni nadzor možno zagotoviti le v obliki njegovega bivanja v CUDV Črna.

V skladu s 199. členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) se vzgojni ukrep oddaje v zavod za usposabljanje izvršuje v zavodih za usposabljanje otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, v skladu z 200. členom ZIKS-1 pa ministrstvo pristojno za socialne zadeve določi, v katerih zavodih za usposabljanja otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju se lahko izvršuje vzgojni ukrep iz prejšnjega člena. CUDV Črna je na podlagi 200. člena ZIKS-1 (sklep ministra za delo, družino in socialne zadeve št. 149-118/2010-6 z dne 29. 9. 2010) določen kot zavod, v katerem se izvršuje vzgojni ukrep oddaje v zavod za usposabljanje za otroke, mladostnike in osebe do 26. leta starosti usmerjene v posebni program vzgoje in izobraževanje.

Čeprav A.A. na podlagi odločbe Zavoda Republike Slovenije za šolstvo OE Maribor, št. 977-361-388/2009-28 z dne 12. 7. 2009 ne izpolnjuje splošnega pogoja za usmeritev v posebni program vzgoje in izobraževanja v zavod za usposabljanje zaradi tega, ker se na podlagi citirane odločbe ne usmeri več, ker je izpolnil osnovnošolsko obveznost (bil je redni učenec in uspešno zaključil 5. razred osnovne šole), vendar kljub vsemu izpolnjuje pogoje za vključitev v posebni program vzgoje in izobraževanja v zavod za usposabljanje na podlagi mnenja izvedenke psihiatrične stroke in mnenja CSD, ki je zadolžen za izvrševanje vzgojnih ukrepov izrečenih na podlagi 81. člena KZ.

Po določbi 169. člena ZIKS-1 za izvršitev vzgojnih ukrepov skrbi center za socialno delo, pristojen po kraju bivanja, vzgojni zavod pa je dolžan sprejeti mladoletnika, ki ga napoti pristojni center (tretji odstavek 170. člena ZIKS-1). Upoštevaje dejstvo, da je pristojni center za socialno delo dolžan začeti izvrševati vzgojni ukrep najpozneje v 30. dneh od prejema odločbe, s katero je izrečen, in ob ugotovitvi, da se je tožeča stranka upirala izvršitvi navedenega vzgojnega ukrepa, je tako odrejen inšpekcijski ukrep utemeljen, tožena stranka pa je v izpodbijani odločbi pravilno navedla tudi pravno podlago tako za odreditev inšpekcijskega nadzora (102. člen Zakona o socialnem varstvu, ZSV), kot za izrek izpodbijanega inšpekcijskega ukrepa (54. člen v zvezi s 16. členom ZSV). Glede na navedeno so zato neutemeljeni ugovori tožeče stranke, da je kot javni socialno varstveni zavod dolžna sprejemati v usposabljanje samo tiste otroke, ki so na podlagi odločbe Zavoda RS za šolstvo usmerjeni v posebni program vzgoje in izobraževanja. Tudi tožbeni ugovor, da mora Okrožno sodišče v Mariboru preizkusiti, ali je potrebno, da A.A. tudi po polnoletnosti še ostane v njihovem zavodu, so brezpredmetni, glede na to, da sodišče v upravnem sporu presoja pravilnost in zakonitost inšpekcijskega ukrepa glede na dejansko stanje in materialno podlago v času izreka inšpekcijskega ukrepa. Na to je pravilno opozorila tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo.

Glede na vse navedeno je zato sodišče po ugotovitvi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.