759. člen ZOR

Povratnica, ki potrjuje prejem poštne pošiljke, je javna listina, zato dokazuje resničnost tistega, kar je na njej navedeno. Dokaza, s katerim bi ovrgel pravilnost vročevalčevega zapisa datuma vročitve, tožnik ni predložil oz. ni predlagal. Tudi to dejstvo bi bilo preverljivo, saj se na pošti naslovnik (prejemnik) – ob podpisu povratnice – podpiše tudi v knjigo vročenih poštnih pošiljk. Zakonska domneva zato ni izpodbita.

V primeru, ko je nično le posamezno določilo pogodbe, ostala pogodba pa je ostala v veljavi, je nujna prilagoditev nedopustne klavzule v dopustno. V primeru ničnosti določila o višini plačila v mandatnem razmerju ima mandatar pravico do plačila za svoj trud in pravico do povrnitve stroškov.

Primarni razlog, da določbe drugega odstavka 107. člena ZOR v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti, je v tem, da pogodba ni bila izvršena. Ničnost se nanaša ravno na tisto izpolnitev, ki ni bila izvršena, in sicer na toženkino obveznost plačila (oziroma način njene določitve). Konvalidacija zaradi prepovedi manjšega pomena pride v poštev le v primerih, ki bi sicer prenehali pridobljeni učinki pogodbe, ne pa v primerih, ko se zahteva izpolnitev pogodbe.

Konvalidacija ne pride v poštev takrat, ko je treba izpolnitev ene od strani v dvostranski pogodbi šele uveljaviti. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju dejstev, na katerih je temeljilo svoj prosti preudarek, imelo podlago v tožnikovih navedbah. Res je, da so trditve in dokazi skopi oziroma da tožnik ni navedel vseh dejstev in predložil vseh dokazov, ki bi še lahko utemeljevali njegov zahtevek po višini. Vendar je bistveno, da bi bilo glede na okoliščine primera ugotavljanje natančnega zneska nagrade nemogoče oziroma neekonomično. Zato je sodišče prve stopnje v okviru tistih dejstev, ki jih je tožnik pravočasno zatrjeval in dokazoval, nagrado utemeljeno določilo ob uporabi 216. člena ZPP. Niso namreč odločilna samo tista dejstva, ki pripeljejo do zavrnitve zahtevka ali do njegove ugoditve (ali do ugotovitve, da je utemeljen ravno znesek, postavljen v tožbenem zahtevku), ampak tudi tista dejstva, ki pripeljejo do delne zavrnitve ali delne ugoditve zahtevku.

Toženec (odvetnik) ni bil upravičen do plačila za opravljene odvetniške storitve v sodnih postopkih, če je bila odločitev sodišča za tožnika neuspeh, in če toženec pri zastopanju tožnika v sodnih postopkih ni ravnal z ustrezno skrbnostjo, oziroma če si toženec z ustrezno poklicno (odvetniško) skrbnostjo ni prizadeval (uspešno) opraviti posel.

V konkretnem primeru ne gre za mandatno pogodbo, ampak pogodbo o delu. Po presoji pritožbenega sodišča je mogoče glede na vsebino sklenjene pogodbe šteti, da vsebuje tako elemente mandatne pogodbe (izdelava celotne dokumentacije), kakor tudi pogodbe o delu (prostorska ureditev do pridobitve uporabnega dovoljenja za opravljanje dejavnosti). Pri pogodbi o delu, s katero se prevzemnik posla zaveže, da bo opravil določen posel, pa je pomemben končni rezultat oziroma uresničen interes naročnika (600. člen ZOR). Plačilo se določi s pogodbo, če ni določeno z obvezno tarifo ali s kakšnim drugim obveznim aktom, sicer pa ga določi sodišče (623. člen ZOR).

Pred uveljavitvijo OZ so v enem letu zastarale tiste terjatve upravnikov, ki so po svoji izvirni vsebini predstavljale terjatev iz 1. tč. 1. odst. 378. čl. ZOR, ob nadaljnjem pogoju, da jih je izvedel sam upravnik in je torej šlo za njegovo lastno terjatev. Sicer je za upravnikove terjatve iz naslova pogodbenih storitev (759. čl. ZOR) ter neupravičene obogatitve (210. čl. ZOR) veljal petletni zastaralni rok (371. čl. ZOR).

Med pravdnima strankama sklenjena mandatna pogodba tako predstavlja veljaven naslov za pridobitev lastninske pravice na izveden način (s pravnim poslom). Ker se lastninska pravica na nepremičnini na podlagi pravnega posla pridobi šele z vpisom v javno knjigo, ki se opravi na podlagi listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo, in izstavitvi katere se toženec upira, tožnica utemeljeno zahteva izstavitev le-te v tej pravdi.

Za mandatno razmerje gre v primeru plačila za trud in prizadevanje prevzemnika posla. V kolikor pa gre za dogovor, da je prevzemnik upravičen do prejetih denarnih zneskov zgolj v primeru, če doseže uresničitev dogovorjenega cilja, da je torej prevzel tudi riziko rezultata, pa pogodba ne bi imela več značilnosti naročila v opisanem pomenu in vsebini, temveč predvsem elemente pogodbe o delu.

Sodišče prve stopnje je navedlo, zakaj ne verjame toženki, da je na račun stroškov zastopanja plačala tožniku 2.500,00 DEM, in verjame tožniku, da mu navedenega zneska toženka ni izročila, in tako dokazno oceno pritožbeno sodišče v celoti sprejema in je pritožba neutemeljena, ko še vedno trdi, da je toženka sporni znesek plačala tožniku. S temi trditvami toženka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, v katero pritožbeno sodišče, kot že omenjeno ne dvomi, zlasti ob tem, ko toženka ni predložila verodostojnih dokazov za svoje trditve.

Ker torej v tem primeru izterjuje od tožene stranke tiste stroške, ki jih mora v skladu s takrat veljavno določbo 1.odst. 759.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) naročitelj povrniti prevzemniku naročila, je podana njena aktivna legitimacija.

Prevzemnik naročila ni prekoračil mej naročila, čeprav se je dogovoril za nižjo kupnino. Šteti je, da so naročitelji soglašali z dogovorjeno kupnino in z odmikom od naročila, saj so sami podpisali kupoprodajno pogodbo, za kakršno se je dogovoril prevzemnik naročila. Neutemeljeno je revizijsko sklicevanje na nesorazmerje med opravljeno storitvijo in dogovorjenim plačilom, če se naročitelji na nesorazmernost plačila niso pravočasno sklicevali.

Ker je ugotovljeno, da je upravnik - tožeča stranka, izpolnila obveznost za vse etažne lastnike in sedaj to, kar je dobaviteljem plačala, terja od posameznih etažnih lastnikov, ne more za take terjatve veljati enoletni zastaralni rok iz 378. čl. ZOR oz. 355. čl. OZ. Gre za pogodbo o naročilu (749. čl. in 759. čl. ZOR oz. 766. in 776. čl. OZ), za take terjatve pa velja splošni petletni zastaralni rok (371. čl. ZOR oz. 346. čl. OZ).

Naročitelj v skladu z določilom 761. člena ZOR dolguje prevzemniku naročila običajno plačilo, če takega običaja ni, pa pravično plačilo. Povrniti mu mora tudi vse potrebne stroške, ki jih je imel z izpolnitvijo naročila, skupaj z obrestmi od dneva, ko jih je plačal, ne glede na uspeh (1. odstavek 759. člena ZOR).

Upravni odbor na sestanku dne 29.6.1998 ni bil pooblaščen za sklepanje pogodb, temveč le za pripravljalna dela pri dveh pogodbah. Izvoljeni upravni odbor tako ni bil postavljen v vlogo zastopnikov (prim. 84. člen ZOR). Vsako naročilo za opravo določenih poslov še ni pooblastilo za zastopanje pri sklepanju pogodb (prim. 749. člen in 84. člen ZOR). Zaradi daljnosežnih posledic, ki jih ima pooblastilo za zastopanje pri sklepanju pogodb, mora biti pooblastitev nedvoumna tako za zastopnika kot tudi za zastopanega. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da v obravnavanem primeru opisanega poteka dogodkov niti ni moč obravnavati kot prekoračitve pooblastil po 87. členu ZOR. Odobritev prekoračitve pooblastil je izjava volje. Res je, da se izjava volje lahko poda tudi z drugačnim ravnanjem kot je izrecna izjava z besedami (prim. 1. odst. 28. člena ZOR). Toda takšno ravnanje mora dajati zanesljivo oporo, da določena izjava volje obstoji (prim. 1. odst. 28. člena ZOR). Zgolj seznanitev etažnih lastnikov z delom upravnega odbora, ki jo omenja sodišče prve stopnje, po prepričanju pritožbenega sodišča še ne daje zadostne opore, za

Upravnik, ki je svojem imenu in za račun etažnih lastnikov sklenil pogodbo o obnovi fasade večstanovanjske hiše, je upravičen do povrnitve potrebnih stroškov, ki jih je imel v zvezi s sklenjenimi pogodbami (1. odst. 759. čl. ZOR).

Pritrditi je treba pritožbeni navedbi, da terjatev tožeče stranke do tožene stranke ni zastarana, ker ne predstavlja terjatve iz 1. točke 1. odst. 378. čl. ZOR, torej terjatve dobavitelja za dobavo vode za potrebe gospodinjstva, za katero je predpisan enoletni zastaralni rok. Prvostopno sodišče je spregledalo ali zanemarilo odločilno dejstvo, da vtoževane terjatve ne uveljavlja dobavitelj, pač pa na podlagi sklenjene pogodbe o upravljanju tožeča stranka kot upravnik, ki (smiselno) zatrjuje, da ona poravna za več stanovanjsko hišo izstavljen račun za vodo, nato pa plačani znesek po dogovorjenem ključu razdeli med uporabnike stanovanj. Pravno gledano je zato treba pogodbeno razmerje med tožečo in toženo stranko, ki je podlaga obveznosti tožene stranke kot etažne lastnice, opredeliti kot pogodbo o naročilu po 749. čl. ZOR, samo terjatev tožeče stranke pa kot terjatev prevzemnika naročila po 759. čl. ZOR, za katero velja splošni zastaralni rok iz 371. člena ZOR.

Komisionarjeva obveznost "dajanje računa" komitentu iz 3. odst. 780. člena ZOR se nanaša le na prenos dejansko oz. materialno že pridobljenih pravic iz (prodajnih) pogodb, sklenjenih po komitentovem nalogu s tretjimi, ne pa na prenos komisionarjevih pravic okvirnih (dobavnih) pogodb, sklenjenih s tretjimi osebami, ker te pogodbe predstavljajo le podlago za sklenitev konkretnih (prodajnih) pogodb s tretjimi. "Dajanje računa" iz 3. odst. 780. člena ZOR ne zajema komisionarjeve obveznosti prenos obveznosti iz pogodbe s tretjimi osebami na komitenta.

Določbo 29. člena SZ o vlogi upravnika kot zastopnika lastnikov stanovanj pred sodišči in upravnimi organi v sporih o njihovih pravicah in koristih je treba upoštevati le v razmerju do tretjih oseb. Obveznost toženke do tožeče stranke, katere izpolnitev slednja terja v tem postopku, pa ima svoj izvor v Pogodbi o opravljanju storitev upravljanja stanovanjske hiše, ki jo je treba opredeliti po vsebini kot pogodbo o naročilu (člen 749. - 770. ZOR). Ker tožeča stranka izterjuje stroške, ki jih mora v skladu z določbo 1. odst. 759. čl. ZOR naročitelj (toženka) povrniti prevzemniku naročila (tožeči stranki), skupaj z obrestmi od dneva, ko jih je plačal, je tožeča stranka aktivno legitimirana za izterjavo teh stroškov v svojem imenu (in ne kot "zakoniti zastopnik"), povsem neodvisno od vira sredstev za kritje stroškov obratovanja in brez potrebe po pravno nedoslednem mešanju vrst obveznosti glede na način njihovega nastanka med pogodbenimi in nepogodbenimi obveznostmi.

Aktivna in pasivna legitimacija za izterjavo plačila individualnih in obratovalnih stroškov za stanovanje.