VSRS Sodba III Ips 65/2011

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške odgovora na revizijo v višini
1.023,64
EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka, določenega v tej točki izreka.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je v delu, pomembnem za odločitev o reviziji, zavrnilo zahtevek tožeče stranke za vrnitev sredstev, ki jih je toženi stranki nakazala na podlagi Pogodbe o izvajanju lokalno zaposlitvenega programa. Tožeča stranka je toženi stranki očitala nenamensko porabo sredstev.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Tožeča stranka z revizijo, po tem ko je bilo njenemu predlogu za dopustitev revizije ugodeno, napada sodbo pritožbenega sodišča in z njo uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava (9. člen Pogodbe o izvajanju lokalno zaposlitvenega programa) ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) storjene pred sodiščem prve in druge stopnje (1. in 3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, oziroma podredno razveljavitev sodb sodišča druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču.

4Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

5S sklepom III DoR 98/2010-8 z dne 8. 3. 2011 je bila revizija dopuščena glede vprašanja razumevanja pojma nenamenske porabe sredstev in obveznosti njihove vrnitve, v okoliščinah konkretnega primera.

6Po določbi drugega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi

izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

Relevantno dejansko stanje

7Pravdni stranki sta 14. 7. 2004 sklenili Pogodbo št. 528-58/04-1-1183 o izvajanju lokalno zaposlitvenega programa (v nadaljevanju Pogodba). Na njeni podlagi je tožeča stranka toženi stranki nakazala sredstva v dveh fazah v skupni višini 74.486,73 EUR (prej 17,850.000,00 SIT) za izvajanje zaposlitvenega programa, namenjenega vzpodbujanju odpiranja novih delovnih mest in zaposlovanju težje zaposljivih brezposelnih oseb.

8Tožena stranka je zaposlila 11 delavcev. Tožeči stranki je bilo ves čas znano, da tožena stranka ne potrebuje delavcev zaradi svojega delovanja oziroma poslovanja, kot je to sicer običajno pri subvencioniranju zaposlitev brezposelnih, temveč da gre za uresničitev zaposlitvenih možnosti udeležencev na njihovih kmetijah, ki si bodo sami ob pomoči tožene stranke ustvarili delovna mesta in povezani s toženo stranko tudi zagotovili tržišče za svoje izdelke.

9Do dokončne ureditve in odprtja delovnih mest pri toženi stranki ni prišlo.

Revizijski razlogi

10Po mnenju revidenta je za presojo vprašanja nenamenske porabe sredstev pomembno, da dela niso bila dokončana ali delovna mesta dokončno urejena in odprta. Tožeča stranka sredstev ni odobrila zato, da bi tožena stranka sklepala Pogodbe, ki ne bi bile realizirane, ampak zato, da bi prišlo do dejanske zaposlitve brezposelnih oseb, prijavljenih pri tožeči stranki, z izvajanjem dela na domu. Tožena stranka bi se vračilu sredstev lahko izognila le v primeru, če bi sredstva porabila v skladu s Pogodbo in ne v primeru, če je sredstva porabila za nek končni cilj, to je samozaposlitev, ki v Pogodbi sploh ni bil definiran. S Pogodbo je bilo določeno, da mora tožena stranka zagotoviti odprtje delovnih mest na domu, česar ni izvedla. Če tožena stranka namena porabe sredstev ni mogla doseči, bi morala o tem obvestiti tožečo stranko pred njenim odstopom od pogodbe, ne pa opravičevati porabo sredstev s tem, da je izpolnila ali hotela izpolniti obveznosti iz Pogodbe, ki nesporno niso bile izpolnjene.

Razlogi za zavrnitev revizije

11Pojem nenamenske porabe sredstev je opredeljen v drugem odstavku 9. člena Pogodbe. Za nenamensko porabo sredstev se šteje, če izvajalec (tožena stranka):

- prejeta sredstva ne porabi za namen, za katerega so bila dodeljena,

- v elaboratu in v prilogah elaborata ali poročilu navaja lažne ali netočne podatke, podatke ponareja ali jih namenoma izpusti,

- ne izvede izpopolnjevanja ali usposabljanja v skladu s programom,

- ne izvede zaposlitve itd.

12Z revizijskimi trditvami, da je tožena stranka tožeči stranki dajala netočne, celo lažne podatke o realizaciji porabe sredstev (druga alineja

drugega odstavka 9. člena Pogodbe)

, skuša revident izpodbiti dejansko stanje, ugotovljeno s strani nižjih sodišč (7. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe), kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

13Drži, da iz besedila Pogodbe ne izhaja, da naj bi bila tožena stranka dolžna sredstva porabiti za samozaposlitve delavcev, ampak za njihovo zaposlitev na domu. Vendar pa je pri odločitvi glede namena porabe nakazanih sredstev

treba upoštevati

, da je bila t

ožeča stranka ves čas seznanjena z dejanskim namenom in izvrševanjem programa ter da je sama aktivno sodelovala pri tem, da bi si brezposelne osebe v končni fazi uredile samozaposlitev (6. in 10. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe). Ker se je tožeča stranka z načinom

izvrševanja programa strinjala (neprerekane navedbe tožene stranke), se je na ta način strinjala tudi z namenom porabe sredstev. V prid slednjemu govori tudi dejstvo, da je imela tožeča stranka pred nakazilom sredstev možnost preveriti navedbe v poročilih tožene stranke in njihovo pravilnost, vendar ni zatrjevala, da bi toženo stranko na ugotovljene nepravilnosti opozorila ali ji postavila rok za njihovo odpravo (9. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe). To posledično pomeni, da tožeča stranka s sklicevanjem na kršitev Pogodbe iz razloga, da

tožena stranka nakazanih sredstev ni porabila za namen, za katerega so bila dodeljena, ne more uspeti (prva alineja drugega odstavka 9. člena Pogodbe).

14V zvezi z zatrjevano dokončno ureditvijo delovnih mest Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz 34. in 35. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe izhaja, da je tožena stranka storila vse, kar je mogla, da bi si vseh enajst udeležencev zagotovilo pogoje za opravljanje dela na svojih domovih, da pa je tožeča stranka tista, ki je s svojim ravnanjem toženi stranki dejansko onemogočila, da bi lokalni zaposlitveni program pripeljala do konca. Tožeča stranka je v pritožbi sicer trdila, da tožena stranka del v zvezi z odprtjem delovnih mest ni opravila, vendar so te trditve pomenile nedovoljeno pritožbeno novoto (8. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe). Navedeno pomeni, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da bi vzrok za to, da delovna mesta niso bila dokončno urejena in odprta, izviral iz sfere tožene stranke, zato ji tudi ni mogoče očitati, da sredstva, nakazana kot povračilo stroškov za odpiranje delovnih mest, niso bila namensko porabljena.

15Upoštevaje okoliščine konkretnega primera je torej tožena stranka nakazana sredstva porabila skladno z namenom, s katerim sta soglašali obe pravdni stranki, zato njen zahtevek za vračilo nakazanih sredstev ni utemeljen.

16Po povedanem je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, saj v reviziji uveljavljani razlogi niso podani (378. člen ZPP).

Stroški revizijskega postopka

17Izrek o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP. Stroški tožene stranke za odgovor na revizijo so v skladu z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 67/2003 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OT) odmerjeni po njenem specificiranem stroškovniku. Vrhovno sodišče je odločilo, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti stroške odvetnika za sestavo odgovora na revizijo (tar. št. 21), materialne stroške (13. člen OT) ter davek na dodano vrednost (2. člen OT), skupaj 1.023,64 EUR. Ni pa ji priznalo priglašenih stroškov „posvet s stranko“, saj ne gre za samostojno storitev, ki ne bi bila zajeta že v postavki „sestava odgovora na revizijo“.