VSL sodba II Cp 2495/2013

Pritožbi tožeče stranke se ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se pravilno glasi:
„1. Nalog o plačilu, ki je vsebovan v sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 106205/2010-24 z dne 4. 8. 2010, ostane v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2010 dalje ter stroške izvršilnega postopka v višini 59,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2010 dalje, vse v 15. dneh pod pretnjo izvršbe.
2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške tega pravdnega postopka v višini 1.163,68 EUR in sicer v 15. dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

1V tej pravdni zadevi tožeča stranka uveljavlja svojo regresno pravico. Od tožene stranke zahteva plačilo denarnega zneska v višini 12.000,00 EUR s pripadajočimi obrestmi. Podlaga zahtevka je odškodninska odgovornost toženca za škodo, ki je nastala v prometni nezgodi 27. 10. 1999 in v zvezi s katero je tožeča stranka posrednim oškodovancem plačala odškodnino za nepremoženjsko škodo. Po tezi tožeče stranke je toženec izgubil zavarovalne pravice, s čimer je bilo vzpostavljeno regresno razmerje med tožečo in toženo stranko.

2V ponovljenem postopku se je sodišče prve stopnje po napotkih pritožbenega sodišča opredelilo še do trditvenega gradiva tožene stranke, s katerim je ta utemeljevala, da za obstoj okoliščin, od katerih je odvisna izguba zavarovalnih pravic, ni kriva. Nazadnje je sodišče prve stopnje odločilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen in ga je zavrnilo.

3Proti takšni sodbi je vložila pritožbo tožeča stranka. V pritožbi se je sklicevala na vse zakonske pritožbene razloge iz 338. člena ZPP (1) ter sodišču predlagala, da sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, če pa to ne, naj sodbo vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

4V pritožbi je trdila, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 14. člen ZPP, saj ni ustrezno upoštevalo pravnomočne obsodilne kazenske sodbe. To kršitev pritožnica vidi v napačni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil toženec v zmoti glede prometne nesreče. Napada ugotovitve sodišča, da se tožena stranka ob škodnem dogodku (do katerega je nedvomno prišlo) ni zavedala, da je sam povzročitelj. Nemogoče je, da ob odpiranju vrat tožena stranka ne bi zaznala trka. Njena teza tako predstavlja zgolj poizkus izogniti se regresni zavezi.

5Pritožnica dalje napada tudi razloge sodišča glede skrajne sile. Trdi, da bi se toženec po preparkiranju vozila lahko takoj vrnil na kraj dogodka, a tega ni storil, saj se je najprej napotil k odvetniku. Tožena stranka tudi ni omogočila naknadnega ugotavljanja dejstev, tako da bi se npr. oglasila na najbližji policijski postaji.

6Tožena stranka je odgovorila na vročeno ji pritožbo tožnice. Vztraja pri tezi, da toženec ni bil kriv za obstoj okoliščin, ki vplivajo na izgubo zavarovalnih pravic. Na podlagi takšne teze je tožena stranka sodišču predlagala, naj pritožbo tožnice zavrne.

7Pritožba je utemeljena.

8Pritožbeno sodišče je na seji pritožbenega senata 9. 10. 2013 odločilo, da v zvezi z reševanjem pritožbe tožeče stranke razpiše pritožbeno obravnavo (drugi odstavek 347. člena ZPP). Ugotovilo namreč je, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje vsebinsko prazna in je zato ne more vsebinsko preizkusiti. Ta razlog se nanaša na dejansko vprašanje, ali je toženec vedel, da je povzročitelj prometne nezgode, in na dejansko vprašanje, ali je brez svoje krivde bil primoran zapustiti kraj prometne nezgode, ne da bi poprej lahko policiji posredoval svoje podatke in podatke o vozilu. Če je hotelo pritožbeno sodišče samo narediti dokazno oceno, je moralo namreč poleg vpogleda v upoštevno listinsko dokazno gradivo ponoviti še dokaz z zaslišanjem toženca in z zaslišanjem priče I. M..

9V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožeča stranka plačala odškodnino svojcem M. M. K.. Vsakemu od otrok je plačala po 30.000,00 EUR. M. M. K. je umrla zaradi posledic prometne nezgode 27. 10. 1999.

10Toženec je bil s kazensko sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II K 135/2003 (sodba je v spisu kot priloga A2) spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti.

11Civilno sodišče je v skladu s 14. členom ZPP vezano na obstoj kaznivega dejanja ter na kazensko odgovornost toženca. To pomeni, da je sodišče vezano na tiste ugotovitve kazenske sodbe, ki tvorijo „podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku“ (2). Ugotovitve, ki so relevantne za ta pravdni postopek, so naslednje:

- toženec je 27. 10. 1999 parkiral svoj osebni avto ob desnem robu cestišča na T. ulici in sicer tako, da je bil z desnima kolesoma na pločniku, z levima pa na kolesarski stezi;

- nato je odprl leva vrata osebnega avtomobila, ne da bi se prepričal, ali s tem ne ogroža drugih udeležencev v prometu;

- pri tem je z vrati zadel kolesarko M. M. K., ki je zaradi trčenja padla po tleh, utrpela krvavitev nad trdo možgansko opno, pretres možganov, obtolčenino možganov in rano na glavi, zaradi česar je kasneje umrla.

12O odškodninski odgovornosti toženca zato ne more biti dvoma. Regresna pravica tožeče stranke pa je odvisna še od nadaljnjega pogoja. Ta pogoj je, da je toženec izgubil zavarovalne pravice. Tožeča stranka je svoj tožbeni zahtevek utemeljevala na tezi, da je toženec zavarovalne pravice izgubil na podlagi 4. točke prvega odstavka 3. člena Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (A8 – 97 (3)), ker naj bi po prometni nezgodi zapustil kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju vozila. Da se je slednji izključitveni razlog udejanil, ni sporno.

13Vendar pa se je tožena stranka branila, da se tega dne ni štel za povzročitelja nezgode in da naj bi bil torej v zmoti (navedbe v pripravljalni vlogi z dne 29. 4. 2011 – list. št. 36) in kasneje na naroku 5. 5. 2011 še, da so mu ljudje prigovarjali, naj umakne svoj avto, da bo lahko prišel rešilec. Te navedbe so smiselno predstavljale trditev o skrajni sili.

14Opisana trditvena obrambna teza je bila predmet obravnave v ponovljenem postopku tako pred sodiščem prve stopnje, kot sedaj tudi v pritožbenem postopku. Na podlagi ponovljenih dokazov ter na podlagi listinskih dokazov, ki jih je izvedlo že sodišče prve stopnje ter jih je pritožbeno sodišče kot vselej lahko vpogledalo že na sami seji pritožbenega senata in nato še kasneje po pritožbeni obravnavi, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da toženčeva obrambna teza ni resnična.

15Glede toženčeve zmote (torej teze, da sploh ni vedel, da je sam povzročitelj prometne nezgode) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takšna dejanska teza upoštevaje opis dejanja v kazenski sodbi povsem neprepričljiva. Če se namreč kolesar z običajno hitrostjo zaleti v odpirajoča vrata avtomobila tako močno, da pri tem pade in kasneje umre ter pri tem tudi močno zaropota (glej izpovedbo priče M. na list. št. 94, ki jo je ponovil tudi na pritožbeni obravnavi 2. 12. 2013), potem je neprepričljivo, da voznik, ki je vrata odpiral, tega ne bi opazil. To bi bilo onkraj verjetnega in sprejetje takšne teze bi nasprotovalo načelu enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Oprlo bi se namreč na skepso, ki je onkraj razumnega dvoma, s čimer bi neustavno favoriziralo toženo stranko. Pritožbeno sodišče toženčevi drugačni izpovedbi ne verjame. Ta namreč ni verjetna, kakor ni verjetna niti njegova izpovedba, da je za to, da naj bi bil on povzročitelj, izvedel šele iz medijev. Popolnoma onkraj verjetnega je namreč tudi njegova izpovedba z dne 11. 11. 2013, da tedaj, ko so ga popoldan istega dne obiskali policisti na domu, sploh ni bilo govora o tem, da je bil prav on povzročitelj nezgode. Ob takšni predpostavki bi bil obisk policistov in ogled avtomobila nepotreben in nesmiselen. Toženčeva dejanska teza je tako ves čas zanikanje, ki nima podlage v objektivnem pojavnem svetu in torej ves čas služi obrambi njegovega pravnega položaja. Najprej položaja v predkazenskem, nato v kazenskem in slednjič še v civilnopravnem postopku.

16Drugo dejstvo, s katerim skuša toženec utemeljiti, da za zapustitev kraja dogodka ni bil kriv, je, da je ravnal v skrajni sili. Primoran naj bi bil umakniti avto, češ da so ga navzoči priganjali, naj tako stori, saj da v nasprotnem primeru rešilec ne bo mogel blizu in da se lahko še kaj zgodi.

17Tudi te teze pritožbeno sodišče ne sprejema. Pritožbeno sodišče sicer dopušča možnost, da so navzoči tožencu res prigovarjali, naj stori tako. Vendar pa je njegovo ravnanje seglo precej preko meja skrajne sile. Prvič, rešilec z utripajočimi lučmi lahko ustavi tudi sredi vozišča (pritožbeno sodišče ne sprejema izpovedbe priče M., ko 2. 12. 2013 pred pritožbenim sodiščem pravi, da so se avtomobili kar v koloni ustavili na vozišču). Prav enako, kot je toženec lahko odpeljal, bi namreč tudi rešilec lahko pripeljal. Drugič, ker je toženec vedel, da je povzročitelj nezgode in ker je bil vsaj moral in mogel vedeti za svoje obveznosti po zavarovalni polici, bi lahko zaprosil prijatelja, naj on odmakne vozilo, sam pa bi počakal na kraju nezgode. Priča M., ko je bil 2. 12. 2013 zaslišan, ni ponudil opravičljivega razloga, zakaj nista ravnala tako. Tretjič, toženec očitno ni imel namena, da bi se vrnil na kraj nezgode, kakor hitro se da. Oba, tako toženec kot priča, sta izpovedala, da sta se dogovorila, da se snideta pri odvetniku in ne da se toženec najprej vrne na kraj nezgode. Toženec je sicer izpovedal, da se je vrnil na kraj nezgode, a da ni bilo tam več žive duše. Vendar pa mu pritožbeno sodišče tega ne verjame. Iz celotnega dogajanja namreč ni razvidno, da bi toženec storil kar koli aktivnega, da bi izvedel za usodo prometne nezgode, ali da bi sam poiskal policijo.

18Pritožbeno sodišče je prepričano, da je toženec avto odpeljal in nato odšel neposredno k odvetniku, ne pa na kraj nezgode. Takšno prepričanje pritožbeno sodišče utemeljuje z dejstvom, da sta se s pričo M. tako tudi dogovorila in z dejstvom, da je priča M. pred sodiščem prve stopnje izpovedal (tedaj očitno iskreno, ker si ni predstavljal, da lahko njegovemu prijatelju takšna izpovedba – list. št. 94 – pravno škodi), da je k odvetniku M. (toženec; opomba sodišča) prišel z druge strani, ker je tam parkiral avtomobil. Na C. torej ni prišel s T., kjer se je zgodila nesreča, marveč z druge strani.

19Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče ne sprejema dejanske teze tožene stranke, da toženec ni kriv za to, da je predčasno zapustil kraj prometne nesreče (točka 1B, drugi odstavek 3. člena Splošnih pogojev). Čim je tako, je podan razlog za izgubo zavarovalnih pravic iz 4. točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev.

20Ob poprej obrazloženi odškodninski odgovornosti toženca ter dejstvu, da je tožeča stranka plačala odškodnino posrednim oškodovancem, je torej regresni zahtevek, ki ga vtožuje v tej pravdi, utemeljen. Na podlagi pooblastila iz 1. alineje 358. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je zahtevku v celoti ugodilo. To pomeni, da je toženca obsodilo na plačilo glavnice v višini 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2010 dalje. Med strankama ni bilo sporno, da je tedaj regresni zahtevek zapadel v plačilo in da je nastopila tudi zamuda toženca. Tožeči stranki je priznalo tudi izvršilne stroške, zakonske zamudne obresti pa od 8. dne po tem, ko je toženec prejel sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine.

21Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo še o stroških vsega postopka. Tožeča stranka je s svojim zahtevkom v celoti uspela, zato ji je tožena stranka na podlagi pravila iz prvega odstavka 154. člena ZPP dolžna povrniti priglašene in potrebne pravdne stroške. Tožeča stranka je v prvem prvostopenjskem postopku priglasila stroške v višini 580,84 EUR (glej stroškovnik v prilogi A12). Ti stroški so bili potrebni in jih je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo. V ponovljenem prvostopenjskem postopku tožeča stranka stroškov ni specificirano priglasila (glej list. št. 123), zato ji pritožbeno sodišče tožnici ni moglo priznati. V pritožbenem postopku pa je tožeča stranka ravnala drugače ter priglasila stroške za takso v višini 423,00 EUR ter potne stroške v višini 159,84 EUR. Te stroške je pritožbeno sodišče tožnici priznalo. Skupaj znašajo torej stroški, ki jih je toženec dolžan plačati tožnici, 1.163,68 EUR.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Zakon o pravdnem postopku.

(2) Glej: Aleš Galič v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana 2005, stran 142.

(3) Splošni pogoji se nahajajo v spisu kot priloga A5.