VSL sodba II Cp 1070/2013

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke M. G. tudi v preostalem delu, to je nad zneskom 807.456,00 SIT (I. točka izreka) in razsodilo, da je tožena stranka v pridruženi zadevi M. G. dolžan tožeči stranki v pridruženi zadevi plačati glavnico v znesku 5.862,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2007 dalje do plačila (II. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je dolžan M. G. povrniti Zavarovalnici X d.d. 1.318,89 EUR stroškov postopka, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se pritožuje G. M., tožnik po prvotni zadevi in toženec v pridruženi zadevi (v nadaljevanju tožeča stranka oziroma tožnik). Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in odločitvi sodišča prve stopnje v celoti nasprotuje ter predlaga, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Glede ugotovitve sodišča, da je soudeleženec v obravnavani nezgodi U. G. prekoračil dovoljeno hitrost, ki naj ne bi imela vpliva na nastanek prometne nezgode in njene posledice, sodišče spregleda dejstvo, da se je ocena izvedenca prometne stroke nanašala le na materialno škodo na vozilih, jasno je zapisal in tudi na obravnavi povedal, da na podlagi njegovih izkušenj iz obravnavanih tovrstnih prometnih nezgod zatrjevana nematerialna škoda v predmetni nezgodi ni mogla nastati. Navedeno je potrdil tudi izvedenec medicinske stroke. Izvedenec avtomobilske stroke je na naroku za glavno obravnavo dne 18. 12. 2012 sicer povedal, da je ob silah 4G sicer možen nastanek zatrjevanih poškodb, ni pa spremenil svoje ocene, da po njegovih izkušnjah do zatrjevanih telesnih poškodb ni prišlo. Smiselno enako je izpovedal tudi izvedenec medicinske stroke, ki je pojasnil, da mora zdravnik napisati tisto, kar mu pač pacient pove. Navedbe obeh izvedencev potrjujejo tudi druge dejanske okoliščine, in sicer da naj bi bili po navedbah domnevnih oškodovancev z njima v vozilu še dve osebi, niti ti dve osebi, niti tožnik ter ostali trije sopotniki v njegovem vozilu pa niso zatrjevali prav nobenih poškodb. Tudi priče dogodka so navedle, da domnevna oškodovanca nista kazala prav nikakršnih znakov poškodb, domnevni oškodovanec U. G. je celo navajal, da naj bi po nezgodi menjal zadnje desno kolo na svojem vozilu. Zavarovalnica v tožbi, v kateri uveljavlja regres, ni obrazložila poškodb, ki naj bi nastale U. G. in N. D., navedena tudi na zaslišanju nista znala povedati, kakšne poškodbe in posledice naj bi v predmetni nezgodi zadobila. Izvedenec medicinske stroke je jasno povedal, da ni govora o zvinu vratne hrbtenice, pač pa gre kvečjemu za nateg vratnih mišic. Opozoril je še, da dolžina bolniškega staleža v predmetni zadevi ni povezana z zahtevami zdravljenja, pač pa s čakalnimi dobami na fizioterapijo. Po mnenju tožnika zato jasno izhaja, da zatrjevane telesne poškodbe niso nastale in niso mogle nastati v predmetni nezgodi, izvedenec soodgovornosti U. G. zaradi prekoračene hitrosti sploh ni ugotavljal. Tudi priče so jasno izpovedale o visoki hitrosti, s katero naj bi U. G. vozil. Tudi če bi zatrjevane telesne poškodbe v predmetni obravnavani nezgodi nastale, je bila priznana denarna odškodnina po mnenju tožnika po višini močno pretirana, tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na sodno prakso v tistih letih ni na mestu. Višina denarne odškodnine je močno pretirana. Sodišče prve stopnje pravilno citira, da bi bilo dovoljeno po tedaj veljavnem ZOZP zahtevati s strani zavarovalnice povrnitev vseh zneskov izplačil, vključno z obrestmi in stroški le do zneska 2.000.000,00 SIT (8.345,85 EUR), a je v nasprotju s tem odločilo, da je G. M. dolžan Zavarovalnici X plačati 5.862,92 EUR, kar je, ob upoštevanju predhodnega plačila zneska 4.973,87 EUR, za 2.590,94 EUR (pre)več od zneska, ki ga navaja sodišče prve stopnje. Tudi za priznanje obresti od 13. 3. 2007 ni pravne osnove, zavrniti bi bilo treba tudi zahtevo po plačilu pravdnih stroškov, ki bi presegali skupni zahtevek za izplačilo nad 8.345,85 EUR. Sodišče je v nasprotju s sodno prakso dosodilo M. G. v plačilo pravdne stroške Zavarovalnice X skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe in ne od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

3Pritožba ni utemeljena.

4V regresnem sporu med zavarovancem in zavarovalnico mora zavarovalnica dokazati svoje ravnanje v skladu z zavarovalno pogodbo, to je, da je oškodovancu utemeljeno izplačala odškodnino in dejstvo, ki po splošnih pogojih pomeni zavarovančevo kršitev te pogodbe (v konkretnem primeru vožnja pod vplivom alkohola), glede odgovornosti oziroma njene razbremenitve pa je dokazno breme na strani zavarovanca. Ta se lahko razbremeni tako, da dokaže, da ni ravnal v nasprotju z zavarovalno pogodbo in (ali) da ni (v celoti) kriv za prometno nesrečo. Navedeno dokazno breme velja tudi v prvotni zadevi, ko je sicer tožnik določene zneske toženi stranki po prvotni zadevi in tožeči po pridruženi zadevi (v nadaljevanju tožena stranka) že plačal oziroma je prišlo tudi do kompenzacije in tožnik zahteva vračilo teh sredstev.

5Da ni ravnal v nasprotju z zavarovalno pogodbo, tožnik v postopku ni zatrjeval, pač pa je trdil, da za prometno nesrečo ni odgovoren zato, ker je bil vzrok zanjo oziroma krivda na strani domnevnega oškodovanca U. G. in sicer v njegovi prehitri vožnji. Kot že navedeno, je bilo dokazno breme za to, da ni kriv za prometno nesrečo, na strani tožnika, ki pa se tudi po oceni sodišča druge stopnje svoje odgovornosti ni uspel razbremeniti. Sodišče prve stopnje je glede tega ugotovilo, da je tožnik v celoti odgovoren za nastanek prometne nesreče in da ni deljene odgovornosti, saj je utemeljeno sledilo izvedencu, po mnenju katerega voznik U. G. s svojo hitrejšo vožnjo ni soprispeval k nastanku nevarne situacije, niti ni imel možnosti preprečiti nastanka nevarne situacije, ki jo je povzročil tožnik. Sodišče prve stopnje je glede odgovornosti tožnika navedlo obsežne in pravilne razloge, na katere se sodišče druge stopnje, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje. Ob upoštevanju navedenih razlogov pa je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila prometna nesreča povzročena izključno po tožnikovi krivdi in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

6Tožnik neutemeljeno opozarja na navedbe izvedenca prometne stroke, da po njegovih izkušnjah do zatrjevanih telesnih poškodb ni prišlo, saj, kot je navedel tudi sam izvedenec, lahko kot izvedenec cestno prometne stroke poda le mnenje o velikosti sunkov, ki nastanejo ob trčenju vozil, ne more se pa opredeliti, ali je v (konkretnih) prometnih nesrečah prišlo do poškodovanja udeleženih voznikov in/ali sopotnikov v vozilu. Sicer pa je, ko je bil zaslišan na naroku, potrdil, da bi pri pospešku nad 4G lahko nastale poškodbe takšne vrste. Že v pisnem izvedenskem mnenju pa je navedel, da je do poškodb lahko prišlo ob samem trčenju vozil.

7Glede v pritožbi izpostavljenih navedb izvedenca medicinske stroke pa je ugotoviti, da tožnik v pritožbi zatrjuje, da je izvedenec navajal, da se na navedbe v medicinski dokumentaciji ne more spuščati. Vendar ostaja dejstvo, da sta oba oškodovanca zaradi zatrjevanih poškodb šla k zdravniku, utrpela v zvezi z nezgodo določene bolečine in nevšečnosti (npr. rentgenska slikanja, fizioterapija...), kar vse je bilo v izvedeniškem mnenju in v sodbi sodišča prve stopnje tudi ugotovljeno. Tožnik v pritožbi vztraja, da v predmetni obravnavani nezgodi poškodbe niso nastale, vendar neutemeljeno. Sodišče druge stopnje dokazno oceno sodišča prve stopnje glede tega sprejema, kot tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, kakšne nevšečnosti in bolečine sta v času zdravljenja oškodovanca trpela, enako velja tudi glede strahu. Glede na to, da obstoj poškodb tožnik izpodbija v celoti, ne konkretizira pritožbenih navedb v zvezi s strani sodišča prve stopnje ugotovljenimi nevšečnostmi, telesnimi bolečinami in strahom. Sodišče prve stopnje je pri tem sprejelo ugotovitev izvedenca medicinske stroke, da sta oškodovanca utrpela nateg vratnih mišic (in ne zvina vratne hrbtenice), kar pa na višino odškodnine ne vpliva, saj sama oznaka telesne poškodbe ni odločilna, odločilne so pretrpljene bolečine in nevšečnosti.

8Sam obstoj poškodb oziroma nepremoženjske škode tožnik izpodbija še s trditvami, da on in njegovi sopotniki ter ostala dva sopotnika v vozilu U. G. niso utrpeli poškodb, vendar pa je bilo tudi to v postopku pojasnjeno ob zaslišanju izvedencev. Razlika je bila že med D. in G., to pa zato, ker se voznik drži za volan in je bolj pripravljen na nenadne reakcije kot sopotnik, ki ni pozoren na vožnjo (izvedenec cestnoprometne stroke). Izvedenec medicinske stroke pa je pojasnil, da je mogoče, da tožnik in njegovi sopotniki niso bili poškodovani zato, ker je njegov avto stal oziroma šel počasi in obstal sredi ceste in njih ni toliko premaknilo in potem ni bil nihče poškodovan ali pa tega ni navajal; tudi on je potrdil, da je situacija različna, če vidiš, kaj se bo zgodilo (voznik se prime ali pa postane tog) ali pa nisi usmerjen na cesto. Prav tako pa je izvedenec medicinske stroke pojasnil, da pri taki poškodbi, kot je bila v konkretnem primeru pri tožniku, lahko po nesreči celo zamenjaš kolo na avtu, saj pride običajno do bolečin kasneje, zato dejstvo, da po navedbah tožnika oškodovanca nista kazala znakov poškodb, na odločitev ne more vplivati. Pritožbene navedbe, da telesne poškodbe v predmetni nezgodi niso mogle nastati, so tako neutemeljene.

9Tožnik navaja še, da zavarovalnica v tožbi ni obrazložila poškodb oškodovancev, kar sicer drži, vendar pa je podrobno poškodbe oziroma telesne bolečine, nevšečnosti in strah opredelila kasneje v pripravljalni vlogi, takšnemu ravnanju pa tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjal. Telesne bolečine in nevšečnosti so izkazane in potrjene z izvedeniškim mnenjem. Tožnik izpostavlja, da sama oškodovanca o tem na zaslišanju nista znala izpovedati, pri čemer pa ne upošteva dejstva, da je od prometne nezgode pa do njunega zaslišanja poteklo celih devet let. Vendarle pa sta objektivno izpovedala o sami poškodbi, staležu, ni dvoma, da sta imela oba opravljeno fizioterapijo, skratka utrpela sta nevšečnosti, bolečine ter strah, kot je to v izpodbijani sodbi ugotovilo sodišče prve stopnje.

10Glede višine izplačane odškodnine, za katero tožnik zatrjuje, da je pretirana, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri presoji pravilno upoštevalo višino odškodnin, kot so se prisojale v obdobju, v katerem je odškodnini izplačala tudi tožena stranka, za drugačno ravnanje ni bilo podlage. Sicer pa sta bila obema oškodovancema izplačani odškodnini v višini 3,36 oziroma 3,3-kratnika povprečne neto plače, medtem ko so se v tistem obdobju za tovrstne poškodbe in posledice prisojale odškodnine v višini od treh do štirih povprečnih plač.

11Nadalje so neutemeljene in nepravilne pritožbene navedbe, da bi lahko sodišče prve stopnje v celoti, to je za glavnico, obresti in tudi pravdne stroške, priznalo le zahtevo po plačilu do višine 8.345,85 EUR, upoštevaje že tudi predhodno plačilo. Omejitev višine povračilnega zneska se namreč ne razteza na obresti in stroške. Omejeni znesek predstavlja le maksimizacijo glavnice, to je zahtevka za povračilo oškodovancu izplačane odškodnine, medtem ko akcesorne terjatve (iz naslova obresti, stroškov in drugo) v njem niso zajete. Kljub omejitvi povračilnega zahtevka višina konkretnega zahtevka zavarovalnice iz tega naslova lahko preseže znesek 8.345,85 EUR in sicer za znesek zakonskih zamudnih obresti in stroškov, kot je primer prav v konkretni pravdni zadevi (primerjaj sodbo II Ips 1016/2008). Tudi osnova za tek zamudnih obresti od 13. 3. 2007 dalje (vložitev tožbe Zavarovalnice T v pridruženi zadevi) je nedvomno podana, saj je bil tožnik s plačilom v zamudi, od vložitve tožbe pa je tožena stranka lahko zahtevala obresti tudi od kapitaliziranih obresti (381. člen Obligacijskega zakonika, OZ).

12Končno je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da naj bi sodišče zmotno prisodilo obresti od pravdnih stroškov od dneva izdaje sodbe. Odločilo je namreč, da je M. G. dolžan plačati toženi stranki odmerjene stroške v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje, kar je v skladu z ustaljeno sodno prakso.

13Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 155. člen ZPP).