VSRS Sodba VIII Ips 196/2013

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo dokončne odločbe tožene stranke št. 2023401 z dne 15. 7. 2010 in sklepa št. 12 2023401 z dne 14. 5. 2010 ter za novo odmero starostne pokojnine od 22. 3. 2010 dalje, vključno s plačilom razlike z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožničino zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine zavrgla na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS 80/99 in naslednji), ker je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Tožnica v pravočasni reviziji uveljavlja vse revizijske razloge iz 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS 26/99 in naslednji), zlasti zmotno uporabo materialnega prava. Obširno navaja, da utemeljenost njenega zahtevka izhaja iz narave pravic zavarovancev v sistemu obveznega zavarovanja, ki temelji na načelih solidarnosti in vzajemnosti ter zagotavljanja pravice v primerih nastopa zavarovalnega rizika. Z zahtevo za ponovno odmero pokojnine ni želela doseči posega v pravnomočno odločbo za nazaj, ampak je to želela storiti za naprej. Meni, da bi morala tožena stranka njeno vlogo obravnavati kot nov zahtevek. V primeru, kot je obravnavani, ko del plač ni bil upoštevan v pokojninsko osnovo in hkrati ni bilo ugotovljeno, da gre za prejemke, ki se ne vštevajo v pokojninsko osnovo, bi moral zavarovanec vedno imeti možnost zahtevati novo odločitev. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Uradni list RS 106/99 in naslednji) po mnenju revizije ne onemogoča takšne odločitve, saj nima nobene določbe, po kateri se pri oblikovanju pokojninske osnove ne bi upoštevali vsi dohodki, ki jih določa 39. člen ZPIZ-1. Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Uradni list RS št. 81/2000 in naslednji) določa, da se podatki lahko naknadno spremenijo, če pristojni organ naknadno, na predpisan način, ugotovi spremembo podatkov ter tudi v primeru, če se s preverjanjem podatkov ali kako drugače ugotovi, da so v matični evidenci vpisani nepravilni, netočni ali nepopolni podatki. V danem primeru gre namreč za takšno situacijo. Meni, da je uporaba 180. člena ZPIZ-1 zmotna, ker ta ne določa, da ponovna odmera pokojnine ni mogoča tudi v drugih primerih. Nadalje navaja, da tožena stranka ni ravnala v skladu s temeljnim načelom upravnega postopka, po katerem mora organ varovati pravice strank. Tožena stranka ima v identičnih primerih raznoliko prakso, kar pomeni grob poseg v ustavno načelo enake obravnave in nesprejemljivo prenašanje odgovornosti na tožečo stranko, ki na vnos podatkov ni imela nobenega vpliva. Tožena stranka ni imela podlage za zavrženje zahteve za ponovni izračun starostne pokojnine, saj o vštevanju določenih izplačil v pokojninsko osnovo še nikoli ni bilo odločeno po vsebini niti v letu 2002 in tudi ne v letu 2010, ko je bil izdan le procesni sklep. Sodišču druge stopnje očita kršitev človekovih pravic, ki jih varuje Ustava RS, konkretno drugega odstavka 4. člena, 50. člena in 33. člena Ustave RS. Predlaga „spremembo izpodbijane sodbe z razveljavitvijo“ in vrnitvijo v ponovno sojenje sodišču druge stopnje.

4Revizija ni utemeljena.

5Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6Kot izhaja iz dejstev, ugotovljenih pred sodiščem prve stopnje in potrjenih pred sodiščem druge stopnje, je bila tožnici priznana pravica do starostne pokojnine z odločbo z dne 7. 11. 2002 od 21. 10. 2002 dalje. Pri odmeri pokojnine je bila upoštevana za tožnico najugodnejša 12-letna pokojninska osnova iz obdobja 1983 - 1994. Vključeno je bilo torej tudi leto 1992, v katerem je tožnica imela določene prejemke, od katerih so bili plačani prispevki, niso pa bili upoštevani pri pokojninski osnovi. Tožnica je zoper odločbo o odmeri pokojnine vložila pritožbo, češ da ji v pokojninsko osnovo niso bila všteta izplačila iz naslova dobička, izplačanega v letu 1992, vendar je tožena stranka njeno pritožbo z dokončno odločbo z dne 29. 8. 2003 zavrnila. Sodnega varstva tožnica ni uveljavljala, pač pa je 23. 3. 2010 vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine iz istega razloga - ker v pokojninski osnovi niso bila upoštevana izplačila njenega takratnega delodajalca iz naslova dobička v letu 1992. Tožena stranka je njeno zahtevo na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavrgla.

7Po določbi prvega odstavka 2. člena in 249. člena ZPIZ-1 se za odločanje o pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja uporabljajo določbe ZUP, če s tem zakonom ni določeno drugače. Vrhovno sodišče je že v številnih odločbah zavzelo stališče, da dejansko stanje, ki je podlaga za priznanje pravic oziroma za naložitev obveznosti, ne predstavljajo le dejstva, ugotovljena z odločbo, temveč vsa dejstva, ki so nastala do izdaje upravne odločbe in bi lahko predstavljala dejansko podlago za odločanje o pravici oziroma obveznosti materialnega prava. Na takšne odločitve Vrhovnega sodišča je opozorilo že sodišče prve stopnje, dodatno pa tudi sodišče druge stopnje. Če tožena stranka pokojninsko osnovo izračuna napačno (npr. ne upošteva vseh prejemkov), lahko zavarovanec zmotno ugotovljena dejstva uveljavlja v pritožbenem postopku ali pa nova dejstva in nove dokaze (nove z vidika stranke in izpodbijane odločbe), ki so obstajala v času prvotnega odločanja, uveljavlja po pravnomočnosti z izrednim pravnim sredstvom - obnovo postopka. Hkrati pa ZUP v 4. točki prvega odstavka 129. člena določa, da organ s sklepom zavrže zahtevo, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek ali bilo že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

8Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da je bilo o tem, da se dobiček, izplačan v letu 1992, ne všteje v pokojninsko osnovo, že pravnomočno odločeno. Tožnica namreč sodnega varstva zoper dokončno odločbo tožene stranke z dne 29. 8. 2003 ni uveljavljala. V obravnavanem primeru tožnica ni naknadno izvedela, da ji tožena stranka pri odmeri starostne pokojnine ni priznala prejemka iz naslova dobička v letu 1992, ampak je to vedela že ob prejemu odločbe, zoper katero se je iz tega razloga tudi pritožila. Zato so neutemeljene revizijske navedbe, ki se nanašajo na pravnomočnost, saj kot sta pravilno pojasnili že sodišči nižje stopnje, je pravni učinek pravnomočnosti ravno v tem, da izdane odločbe ni mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti z novo odločbo, s katero bi se nadomestila prejšnja odločba, razen v posebnih primerih z izrednimi pravnimi sredstvi. Tako ni mogoče govoriti o tem, da se pravnomočnost ne more raztezati na dohodek tožnice iz naslova dobička, izplačanega v letu 1992.

9Tožnica za uveljavljanje svoje pravice ni izrabila vseh pravnih sredstev, ki so ji bila na voljo, zato je odločba o odmeri pokojnine postala pravnomočna. Z novo zahtevo ob nespremenjenem dejanskem stanju ne more doseči nove odmere pokojnine, saj za to ni podlage niti v ZPIZ-1 niti v ZUP. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na ZMEPIZ, saj ne gre za podatke, ki bi bili v matično evidenco nepravilno vpisani ali bi se naknadno spremenili. Neuporabna za ta primer je tudi določba 180. člena ZPIZ-1. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v številnih identičnih zadevah (1).

10Ob navedenem je očitek zmotne uporabe materialnega prava neutemeljen, hkrati pa tudi očitek o kršitvi človekovih pravic, zagotovljenih z Ustavo RS.

11Ker niso podani uveljavljali revizijski razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

---.---

Op. št. (1): Prim. sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 147/2010 z dne 20. 2. 2012, VIII Ips 263/2010 z dne 20. 2. 2012, VIII Ips 116/2011 z dne 17. 4. 2012, VIII Ips 147/2011 z dne 4. 6. 2012, VIII Ips 151/2011 z dne 4. 6. 2012 in VIII Ips 149/2011 z dne 18. 6. 2012, VIII Ips 128/2013 z dne 16. 9. 2013 in druge.