VSL sodba I Cp 3202/2012

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se ugotovi, da v skupno premoženje tožene stranke in pokojnega T. V. sodijo denarna sredstva na bančnem računu N. v znesku 3.420,77 EUR (tč. II. izreka izpodbijane sodbe), da znaša delež tožene stranka in pokojnega T. V. na tem premoženju vsakega do 50% (tč. IV. izreka sodbe) in da navedena denarna sredstva do deleža ½ sodijo v zapuščino pokojnega T. V. (tč. V. izreka izpodbijane sodbe). Hkrati je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da v skupno premoženje tožene stranke in pokojnega T. V. sodijo nepremičnina vl. št. k.o. X., št. stavbe 000, št. dela stavbe 0, stanovanje na naslovu J., do deleža 5/20, nepremičnina parc. št. 154/29, vl. št. k.o. Y., št. stavbe 000, garaža v izmeri 14 m2 do celote, nepremičnina št. stavbe 000, št. dela stavbe 0, k.o. Y., stanovanje v izmeri 62,6 m2 in nepremičnina št. stavbe 000, št. etaže 5, stanovanje 0, št. dela stavbe 000 k.o. Z., stanovanje v izmeri 76,42 m2 s pripadajoči kletnimi prostori na naslovu B. ter vrednosti papirji, ki so se oziroma se nahajajo na ime tožene stranke pri Centralni klirinško depotni družbi, d.d. (tč. III. izreka sodbe ), in tožbeni zahtevek za ugotovitev, da prej navedene zapuščine sodijo v zapuščino pokojnega T. V., in sicer prva navedena v deležu do 375/2000, ostale pa do ¾ celote, v enakem deležu pa tudi navedeni vrednostni papirji ter denarna sredstva pri bankah (tč. VI. izreka izpodbijane sodbe). Odločilo je še, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna v zapuščinsko maso po pokojnem T. V. plačati 2.565,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 1. 2007, ter znesek 20.864,63 EUR, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2007 dalje (tč. VII. izreka izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je odločilo tudi o stroških celotnega postopka, in sicer tako, da sta tožnika dolžna plačati toženki 2.968,26 EUR pravdnih stroškov (tč. VIII. izreka izpodbijane sodbe).

2Tožnika sta proti odločitvi v tč. III.-VIII. izreka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavljata pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi zahtevku v celoti, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Tožnika v pritožbi v redu opozarjata na nejasnost in konkradiktornost izreka sodbe v tč. III. in IV., kar pa je prvostopenjsko sodišče s popravnim sklepom z dne 20. 8. 2012 že odpravilo.

4Ne strinjata se z zaključkom sodišča prve stopnje, da naj bi bil začetek zunajzakonske skupnosti toženke in zapustnika, toženkina preselitev iz N. v L.. Navajata, da je takšno stališče v nasprotju z navedbami in predloženimi dokazi tožnikov ter navedbami toženke ter njenimi izjavami ter izjavami prič v postopku P 2258/2007. V nadaljevanju pritožbe povzemata navedbe in svojih pripravljalnih vlog, v katerih sta opozarjala na izpovedi prič v postopku P 2258/2007, ter navedbe in izpovedi toženke v navedenem postopku, ki kažejo na to, da je bila zunajzakonska skupnost konstituirana že v letu 1999 oziroma leta 2000 in da je zato premoženje, ki je predmet obravnavanja v tem postopku in je bilo pridobljeno v tem obdobju, skupno premoženje toženke in zapustnika. Prvostopenjsko sodišče ni vpogledalo v sodno odločbo, zapisnike z obravnav in pisne vloge pravdnih strank v postopku P 2258/2007, ki so bili predloženi kot dokaz tudi v tem postopku. Prvostopenjsko sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj teh dokazov ni izvedlo. Navajata še, da do stalnega skupnega življenja med toženko in zapustnikom ni prišlo zaradi objektivnih in resnih razlogov, saj je toženka imela službo v drugem kraju, v N., njena mladoletna hči pa je v N. obiskovala osnovno šolo. Po drugi strani je imel zapustnik zaposlitev in svoje podjetje v L.. Nakup stanovanja na B. je bil skupen projekt zapustnika in toženke. Opozarjata na izpoved priče N. A., ki je v postopku II P 2258/2007 na obravnavi dne 23. 4. 2008 zatrdila, da je zapustnik pri toženki prenočil in da ni prišel samo na obisk, v tem postopku pa je trdila drugače, kar kaže na „pripravo“, da v tem postopku izpoveduje drugače kot v prejšnjem. Sodišče bi moralo upoštevati, da se je zapustnik pri nakupu stanovanja na B., v L. zelo angažiral, da je on našel stanovanje, se pogajal s prodajalcem in angažiral arhitektko. Toženka tudi ni imela dovolj denarnih sredstev, da bi stanovanje kupila s svojim posebnim premoženjem. Nesprejemljiv je zaključek prvostopenjskega sodišča, da naj bi kredit predstavljal le 19,7 % kupnine za stanovanje, saj je kupnina znašala 136.500,00 DEM, kredit pa 53.636,00 DEM (5.900.000,00 SIT). Kredit je bil vzet za stanovanje, v katerem sta zapustnik in toženka skupno živela. Glede nepremičnine na naslovu B. je sodišče kot nesporno ugotovilo, da je zapustnikova družba A., d.o.o., istega dne, ko so bile nepremičnine kupljene, torej 19. 11. 2004, toženki nakazala 24.005.000,00 SIT oziroma 100.000,00 EUR in da so bila ta sredstva uporabljena za nakup teh nepremičnin. Bistvena je trditev tožečih strank v njuni drugi pripravljalni vlogi, da je bilo posojilo 100.000,00 EUR, ki ga je toženka posodila zapustnikovi firmi vrnjeno s strani zapustnika kot fizične osebe v petih mesecih. Teh trditev tožena stranka tekom postopka ni prerekala, zato gre za nesporno dejstvo. Sodišče je tudi ugotovilo, da je zapustnik toženki posodil 5.000.000,00 SIT in da mu navedenega denarja nikoli ni vrnila. Gre torej za prispevek zapustnika k pridobitvi skupnega premoženja. Zato je napačno stališče prvostopenjskega sodišča, da naj bi imel pokojnik zgolj obligacijski zahtevek. Napačen pa je tudi zaključek prvostopnega sodišča, da toženka zneska 5.000.000,00 SIT ni dolžna vrniti v zapuščino, če ga sodišče že ni štelo kot prispevek k skupnemu premoženju, torej k pridobitvi nepremičnin B.. Napačno je stališče, da v premoženje zapustnika ne sodijo terjatve do tretjih oseb. Terjatev zapustnika do toženke lahko tožeči stranki uveljavljata, in sicer na način, kot sta to storili v tem postopku, z vrnitvijo denarnih sredstev v zapuščino po pokojnem. Šele v nadaljevanju zapuščinskega postopka, ko bodo znani dediči in celoten obseg zapuščine ter višina dednih deležev, ki vsakemu dediču pripada, pa bo možno ta denarna sredstva razdeliti.

5Pritožba je bila poslana toženki v odgovor, vendar pa nanjo ni odgovorila.

6Pritožba ni utemeljena.

7Materialnopravno izhodišče presoje v obravnavani zadevi so določbe 51. člena v zvezi z 12. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/2004, Uradno prečiščeno besedilo, ZZZDR). Po prvem odstavku 12. člena ZZZDR je dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze (zunajzakonska skupnost) v pravnih posledicah izenačena z zakonsko skupnostjo. Po določbi prvega odstavka 51. člena v zvezi s prvim odstavkom 12. člena ZZZDR ostane premoženje, ki ga ima zunajzakonski partner ob nastopu zunajzakonske zveze, njegova last in z njim samostojno razpolaga. Po drugem odstavku 51. člena v zvezi z 12. členom ZZZDR pa je premoženje, ki ga zunajzakonska partnerja pridobita z delom v času trajanja zunajzakonske skupnosti, njuno skupno premoženje. Navedene zakonske določbe določajo dokazno breme tožnikov, ki zahtevata ugotovitev, da je bilo premoženje, ki je obravnavano v tej pravdi, pridobljeno tekom zunajzakonske skupnosti toženke s pokojnim T. V. in ob pogojih iz povzetega določila drugega odstavka 51. člena ZZZDR, njuno skupno premoženje ter da zato sodi v zapuščino po pokojnem toženkinem zunajzakonskem partnerju.

8Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da vtoževano nepremično premoženje ne sodi v skupno premoženje toženke in zapustnika. Glede stanovanja v tretjem nadstropju na naslovu B., L., je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bilo pridobljeno pred začetkom zunajzakonske skupnosti in hkrati, da je bilo pridobljeno izključno s sredstvi toženke. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno poudarilo, da je konstitutivni pogoj za obstoj zunajzakonske skupnost skupno življenje, to pa je nastopilo šele s preselitvijo toženke s hčerko iz N. v L. 5. 8. 2001, medtem ko je bilo stanovanje, ki je v isti hiši kot zapustnikovo stanovanje, kupljeno 24. 5. 2001. Sodišče prve stopnje je na podlagi razumne presoje izvedenih dokazov zaključilo, da je med toženko in zapustnikom obstajala partnerska zveza že pred toženkino preselitvijo v L., ki pa je ni mogoče opredeliti kot zunajzakonsko skupnost. Zaradi hčerinega odpora do zapustnika toženka vse do preselitve ni vedela, ali lahko skupaj funkcionirajo kot skupnost. Tako pred preselitvijo na toženkini strani tudi ni obstaja volja za skupno življenje. Prav začetek skupnega bivanja v L. je mogoče zato oceniti kot tisto okoliščino, ki omogoča razmejitev med zunajzakonsko skupnostjo in tisto partnersko zvezo, v kateri sta bila toženka in zapustnik pred navedenim dogodkom. Za takšno odločitev pa niso bile bistvene navedbe o dejstvih, kot to napačno menita tožnika v pritožbi, ampak spoznanje o dejstvih, ki izhaja iz izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je tvorilo svoje spoznanje o dejstvih na podlagi v tem postopku izvedenih dokazov. Tako je stranki in priče, na katerih izpovedi se je sklicevala tožeča stranka, zaslišalo še samo. Tako je izpodbijana odločitev rezultat presoje teh izpovedi, ki se v bistvenem ne razlikujejo od izpovedbi v prejšnjem postopku. Tako je toženkina izpoved glede bistvenih okoliščin skladna s tisto iz postopka P 2258/2007-II. V omenjenem postopku je bila okoliščina, da je zunajzakonska skupnost nastopila v avgustu 2001, del tožbenih trditev, takšna pa je bila tudi toženkina izpoved, ko je bila zaslišana kot stranka. Zapisniki o zaslišanju prič in strank v drugem postopku so dokaz, ki pa dokazuje samo to, da je priča oziroma stranka na zaslišanju izpovedala tisto, kar je v zapustniku zapisano, ne pa tudi, da je resnično to, kar ta je ta priča izpovedala. Enako velja tudi za sodbo, sprejeto v drugem postopku. Tudi sodba kot listinski dokaz ne dokazuje resničnosti dejanskih ugotovitev, ki so v njen vsebovane, pač pa zgolj dokazuje to, da je sodišče v zadevi že odločilo in kako je odločilo. V pritožbi očitana pomanjkljivost sodbe, češ da sodišče ni vpogledalo v zapisnike z obravnav ter sodno odločbo P 2258/2007, zato niso utemeljene.

9Glede na ugotovljeno je bilo stanovanje na B. kupljeno pred začetkom zunajzakonske skupnosti, hkrati pa je bilo kupljeno tudi s posebnim toženkinim premoženjem. Napačna je pritožbena graja ugotovitve sodišča prve stopnje, da je znesek kredita, ki je bil potreben za nakup navedenega stanovanja, predstavljal zgolj 19,7 % kupnine. Pri tem tožnika izhajata in napačnega izhodišča, da je bila kupnina za stanovanje 136.500,00 DEM namesto, tako kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, 170.000,00 DEM. Stanovanje na B. je tožnica kupila s sredstvi iz prodaje stanovanja na Š. v L., ki ga je prodala za 136.500,00 DEM, in delno s kreditom pri N. v znesku 5.900.000,00 SIT. Ker pa stanovanje ni bilo kupljeno v času zunajzakonske skupnosti, tudi morebitno kasnejše plačevanje obrokov kredita iz skupnih sredstev, ne more spremeniti pravne pripadnosti te nepremičnine. Če gre za toženkino posebno premoženje, tudi obveznosti, ki se nanašajo na to posebno premoženje, bremenijo zakonca, ki je lastnik tega posebnega premoženja (prvi odstavek 56. člena ZZZDR). Pravilen je zato tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tudi morebitno zapustnikovo sodelovanju pri odplačevanju kredita lahko pogojuje zgolj obligacijski zahtevek zapustnika oziroma njegovih pravnih naslednikov, ne pa, kot je bilo navedeno, spremembe toženkinega posebnega premoženja v skupno premoženje.

10Tožnika v pritožbi neutemeljeno vztrajata, da je bilo nakazilo toženki s strani zapustnikove firme A., d.o.o, v višini 100.000,00 EUR zapustnikov prispevek za nakup nepremičnin na naslovu B. (stanovanje in garaža). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da predstavlja navedeni znesek toženkina sredstva, pridobljena s prodajo hiše v N., ki jo je prodala 6. 5. 2002. Iz posojilne pogodbe z dne 29. 5. 2002 ter notarskega zapisa o sporazumu o zavarovanju toženkine denarne terjatve ter sklepa sodišča, s katerim je bilo dovoljeno zavarovanje na stanovanju zapustnika v toženkino korist, izhaja, da je toženka navedena sredstva posodila zapustnikovi firmi, ta pa ji je posojilo 19. 11. 2004 vrnila. Toženka je z vrnjenim zneskom, tetinem darilom v višini 5.000.000,00 SIT ter zapustnikovim posojilom v enakem znesku, plačala kupnino za navedene nepremičnine. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je zapustnik vrnil toženki posojilo že po petih mesecih, nato pa je njegova firma toženki posojilo še enkrat izplačala. Tožnika te dejanske okoliščine nista dokazala, saj ne izhaja niti iz listinske dokumentacije niti iz navedb prič, ki so bile seznanjene s poslovanjem družbe. Takšno razpolaganje z denarnimi sredstvi pa ne izhaja niti iz izvedenskega mnenja izvedenke ekonomske stroke, ki ga je opravila na podlagi analize prihodkov in odhodkov pokojnika. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnikov sodišču prve stopnje, da bi moralo šteti njuno dejansko trditev, da je zapustnik vrnilo posojilo toženki že pet mesecev po tem, ko ga je dobil, za priznano, češ da ga ni zanikala. Zanikanje tega dejstva izhaja že iz siceršnjih navedb toženke, prvič podanih v prvi pripravljalni vlogi (pripravljalna vloga z dne 6. 4. 2010), ko je navedla, da ji je bilo posojilo vrnjeno 19. 11. 2004, potem ko je zapustnikovo podjetje A. uspelo prodati poslovne prostore v L.

11Prvostopenjsko sodišče je tako zaključilo, da je toženka ob nakupu nepremičnine na B. razpolagala z 29.005.000,00 SIT svojega posebnega premoženja. Med pravdnima strankama pa ni bilo sporno, da ji je zapustnik za preostanek kupnine dal posojilo v višini 5.000.000,00 SIT. Če je tako, bi bilo življenjsko nelogično, da bi zapustnik dal del svojih sredstev kot prispevek s skupnemu premoženju, del pa kot posojilo.

12Tožnika s tožbo uveljavljata plačilo 5.000.000,00 SIT kot zapustnikovo terjatev iz naslova danega posojila. Tudi zato je neutemeljen njun pritožbeni očitek, da bi ga bilo treba šteti kot prispevek zapustnika k pridobitvi skupnega premoženja.

13Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da prestavlja znesek 5.000.000,00 SIT zapustnikovo posojilo toženki in njegovo posebno premoženje, saj toženka ni uspela dokazati, da bi ji zapustnik znesek posojila odpustil. Pravilno je pritožbeno stališče, da gre za zapustnikovo terjatev do toženke, ki zato sodi v zapuščino. Zapuščina je namreč skupni pojem za tiste stvari in pravice umrlega, ki preidejo na dediča v trenutku zapustnikove smrti (2. in 132. člen Zakona o dedovanju). Celota pravic, ki je prešla na dediče in je s stališča zapustnika zapuščina, je torej s stališča dediča dediščina. Od vsake pravice iz zapuščine deduje dedič toliko, kolikor ustreza velikosti njegovega dednega deleža. Tožnika bi zato morala uveljavljati svojo trditev, da zapustnikova terjatev sodi v zapuščino oziroma njuno dediščino z ustreznim ugotovitvenim tožbenim zahtevkom, ki ga nista postavila. Na podlagi odločitve o takšnem zahtevku oziroma na podlagi ugotovitvene sodbe, da terjatev sodi v zapuščino, pa bi bilo mogoče, kot navaja pritožba, po opravljenem zapuščinskem postopku in potem, ko bodo znani dediči, njihovi dedni deleži in celoten obseg zapuščine, terjatev razdeliti med dediče oziroma kako drugače upoštevati pri razdelitvi celotne zapuščine. Napačno je zato pritožbeno stališče tožnikov, da lahko zapustnikovo terjatev uveljavljata z vrnitvijo (plačilom) denarnih sredstev v zapuščino (zapuščinsko maso). Če terjatev je v zapuščini, je ni treba tja še vračati. Ne glede na navedeno pa takšen zahtevek tudi ni opredeljen, ko ne določa, kam naj se denarni znesek plača. Poleg tega ne upošteva, da toženka kot dedinja terjatev upravičeno zadržuje v delu, ki ustreza velikosti njenega (še neugotovljenega) dednega deleža.

14Pritožba tožnikov se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba potem, ko je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tudi ni podana nobena bistvena kršitev določb postopka, na katero pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

15Tožnika s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 156. členom ZPP).