VSC sklep Cpg 325/2012

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 193088/2010 z dne 24. 12. 2010 v prvi in tretji točki izreka, v katerih je toženi stranki naloženo plačilo 952,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2010 dalje do plačila ter izvršilnih stroškov 76,16 EUR, in zavrglo tožbo (prva točka izreka). Tožeči stranki je še naložilo, da mora v 8 dneh od vročitve sodbe (prav: sklepa) povrniti prvi toženi stranki stroške postopka 104,83 EUR in drugi toženi stranki stroške postopka 40,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za izpolnitev dalje do plačila (druga točka izreka). Ugotovilo je, da tožeča stranka z vlogo z dne 30. 5. 2011 (dopolnitev tožbe) ni utemeljila spornega dela zahtevka na način, da bi bil sposoben za obravnavanje. Vtoževanega računa ... z dne 22. 12. 2010 za 952,39 EUR ni utemeljila po temelju (ni navedla pravno pomembnih dejstev), prav tako pa ga ni z ničemer specificirala po višini (niti glavnice niti zahtevanih zakonskih zamudnih obresti). Ni moglo preveriti, ali je v predlogu za izvršbo zahtevana višina terjatve skladna z računom in ali je račun zapadel v plačilo, ker tožeča stranka spornega računa (bistvenega dokaza, na katerem utemeljuje svoj zahtevek) ni priložila v dokazne namene, čeprav je bila s sklepom pozvana, da vlogi, s katero bo dopolnila tožbo, priloži vse odločilne dokaze za svoje trditve, ker bo sicer prepozna. Ob odsotnosti ključnega dokaza ni moglo preveriti (ugotovljeno nepopolnih) trditev tožeče stranke. Zaključilo je, da tožeča stranka v dopolnitvi tožbe ni niti navedla pravno pomembnih dejstev niti priložila relevantnih dokazov, zato tožba ni bila v skladu s 180. členom

ZPP

.

Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščenki iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po prvi in tretji točki prvega odstavka

338člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP

. V pritožbi navaja, da ne drži, da je podlaga za tožbeni zahtevek po predlogu o izvršbi druga listina in ne navedeni računi, ki jih je priložila dopolnitvi tožbe. Predložila je specifikacijo stroškov, prav tako je navedla temelj in predložila izpis kartice. Vse to je razvidno iz izpisa kartice in predloženih računov. Od 1992 je vpisana v register upravnikov in od tega leta je tudi upravnik stanovanjske hiše Z. ..., G. kjer je na tej podlagi opravljala storitve vzdrževanja večstanovanjske stavbe. Glede na status upravnika je višina zneska za opravljanje storitev določena, lastniki pa so dolžni račune v navedenih zneskih plačevati, česar prva tožena stranka ni storila.

Druga tožena stranka je odgovorila na pritožbo. V odgovoru navaja, da je bil stečaj zapuščine začet 4. 12. 2009 (sklep St 985/2009). Iz predloženih listin izhaja, da je bil predlog za izvršbo vložen 23. 12. 2010, sklep o dovolitvi izvršbe pa izdan 31. 12. 2010. Po prvem odstavku 131. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) po začetku postopka zaradi insolventnosti ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi ali zavarovanju. Prvi odstavek 131. člena ZFPPIPP se ne uporablja za izjeme, določene v drugem odstavku 131. člena ZFPPIPP. To so izvršbe na podlagi pravnomočnih sklepov, ki jih izda v postopku zaradi insolventnosti sodišče, ki vodi postopek, in za katere ta zakon določa, da so izvršilni naslov. Sklep o dedovanju D 415/2008 ni izvršilni naslov. Druge izjeme 131. člena ZFPPIPP niso uporabne. Sodišče prve stopnje mora zavreči kot nedopusten zahtevek tožeče stranke tudi iz tega razloga. Iz rednega poročila stečajnega upravitelja z dne 17. 9. 2012 je razvidno, da je tožeča stranka svoje stroške prijavila kot terjatev v stečajni postopek, kar pomeni, da želi povrnitev istih sredstev iz dveh naslovov.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zaključilo, da tožba ni v skladu s 180. členom ZPP, torej da ni popolna, ker tožeča stranka v dopolnitvi tožbe ni navedla ne pravno pomembnih dejstev in ne predložila relevantnih dokazov.

Po prvem odstavku 180. člena ZPP mora tožba obsegati: (-) določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, (-) dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, (-) dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, in (-) druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga. V postopku v sporih majhne vrednosti mora tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo, kar določa 451. člen ZPP. Tožeča stranka se je v predlogu za izvršbo, vloženem pri Okrajnem sodišču v Ljubljani – Centralni oddelek za verodostojno listino, sklicevala na račun ... z dne 22. 12. 2010, ki pa ga ni predložila. V dopolnitvi tožbe z dne 30. 5. 2011 se je med drugim sklicevala na dokaze: izpis kartice, specifikacijo stroškov za toženo stranko in račune (l. št. 55 spisa). Iz spisa je razvidno, da je predložila (le) račune (priloga A 2-8), ne pa tudi prvotnega računa, izpisa kartice in specifikacije stroškov za toženo stranko. Toda tudi če ni predložila teh listin, to ne pomeni, da (sploh) ni predlagala dokazov v tožbi oziroma njeni dopolnitvi po 451. členu ZPP, in da je zato bila tožba nepopolna, oziroma neskladna s prvim odstavkom 180. člena ZPP. Najmanj kar je predložila kot dokaz, so bili računi (priloga A 2-8), na katere se med ostalimi dokazi utemeljeno sklicuje tudi v pritožbi. Zaradi izostanka drugih predlaganih dokazov, bi teoretično res lahko bil tožbeni zahtevek neutemeljen. Ni pa zato bila tožba v tem delu nepopolna. Ker se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s predloženimi dokazi, je kršilo pravico tožeče stranke do izjavljanja. Kršitev pravice do izjavljanja pa je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po osmi točki drugega odstavka 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, katere posledica je, da tožeči stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, oziroma da ji ni bila dana možnost sodelovanja v postopku. To bistveno kršitev določb pravdnega postopka tožeča stranka smiselno uveljavlja v pritožbi.

Glede zatrjevanja pravno pomembnih dejstev, na katera tožnik opira zahtevek, tako imenovane trditvene podlage, je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da v sporih majhne vrednosti ni mogoče odpraviti pomanjkljivosti glede navajanja odločilnih dejstev s pomočjo materialnega procesnega vodstva, ki ga sodišče izvaja na glavni obravnavi (285. člen ZPP), ker naj bi bila (tožeča) stranka z navajanjem dejstev na naroku za glavno obravnavo že prekludirana. V postopku v sporih majhne vrednosti sicer res ni obvezen narok za glavno obravnavo (prvi in drugi odstavek 454. člena ZPP), na katerem predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi za drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank […] (285. člen ZPP). Toda to ne pomeni, da sodišču v postopku v sporih majhne vrednosti ni treba poskrbeti za odpravo nepopolnih trditev strank. Od novele ZPP-D dalje zakon bolj kot prej poudarja načelo, da je tudi odgovornost oziroma breme strank, da prispevajo k koncentraciji in pospešitvi postopka ter k vsebinski kakovosti sodnega varstva. Številne zakonske spremembe zagotavljajo, da je procesno gradivo lahko zbrano čim prej, tako da se lahko postopek konča že na prvem naroku. Sodišča imajo po novem možnost materialno procesno vodstvo premakniti v pisno fazo postopka, s tem pa je do neke mere zmanjšan pomen glavne obravnave in ustnega dela sploh (1). Zato materialnega procesnega vodstva v sporu majhne vrednosti ni mogoče povsem izključiti. Glede na načelo pisnosti postopka ga bo sodišče lahko izvajalo že v smislu prvega odstavka 286. člena ZPP (2). Če je sodišče prve stopnje mislilo, da so trditve tožeče stranke v dopolnitvi tožbe z dne 30. 5. 2011 nepopolne, ob čemer je bil njegov predhodni poziv v sklepu z dne 11. 5. 2011 (listna št. 51-52 spisa) povsem splošen, “tipski”, bi moralo s konkretnim pozivom po prvem odstavku 286.a člena ZPP tožeči stranki naložiti, da v določenem roku odgovori na posamezna vprašanja glede okoliščin, ki so pomembne za odločitev, in da dopolni ali dodatno obrazloži svoje predhodne navedbe. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe, to pa utemeljeno ponavlja tudi v pritožbi, navajala, da je od 1992 vpisana v register upravnikov, da je od tega leta upravnik stanovanjske hiše Z. …., G. in da je na tej podlagi opravljala storitve vzdrževanja te večstanovanjske stavbe. Kot dokaz je predložila odločbo o vpisu v register upravnikov z dne 18. 3. 1992 (priloga A 1). Pooblastilo upravnika poskrbeti za porazdelitev in izterjavo obveznosti, zastopati etažne lastnike v poslih upravljanja in v imenu preostalih etažnih lastnikov vložiti tožbo za plačilo stroškov ter obveznosti, ki bremenijo etažnega lastnika, ureja področna zakonodaja (četrti odstavek 118. člena Stvarnopravnega zakonika, 50. člen Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ-1). Enako velja za delitev stroškov upravljanja in odgovornosti etažnih lastnikov za plačilo stroškov upravljanja ter drugih stroškov (30. člen SZ-1). Ni nepomembno, ali tožeča stranka terja stroške vzdrževanja celotne stanovanjske hiše, ali le del stroškov, ki se nanašajo na stanovanje, sedaj po kaducitetnem postopku lastnina druge tožene stranke. Vprašanje je tudi, ali lahko tožeča stranka zahteva plačilo stroškov upravljanja in vzdrževanja stanovanja od druge tožene stranke glede na to, da je ta predlagala stečaj zapuščine, v katero sodi stanovanje, kar je druga tožena stranka ponavljala ves čas postopka na prvi stopnji.

Glede na tako stanje stvari je bilo treba pritožbi ugoditi, in ker pritožbeno sodišče obravnavane kršitve postopka glede na njeno naravo ter zaradi zagotavljanja pravice do pritožbe (25. člen Ustave RS) ne more samo odpraviti, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (tretja točka 366. člena, prvi odstavek 354. člena in prvi odstavek 366. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji

odstavek 165. člena ZPP

).

V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti navedeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka tako, da ne bo kršilo pravice tožeče stranke do izjavljanja, oziroma da bo dalo tožeči stranki (in toženi stranki) možnost obravnavanja pred njim, nato pa v zadevi vsebinsko (meritorno) odločiti.

-------

op. št. (1): Tako: odločba Ustavnega sodišča U-I-164/2009 z dne 4. 2. 2010, Ur. l. RS, št. 12/2010.

op. št. (2): Prim.: sklep VSL I Cpg 500/2010, sklep VSL II Cp 3890/2011, sodba in sklep VSL II Cp 3018/2011, sodba VSL I Cp 2754/2010, sodba VSL II Cp 4081/2008, sklep VSL IV Cp 1186/2008