VSRS Sodba I Up 243/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-143/2013/3 (1313-09) z dne 21. 5. 2013. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 51. člena v povezavi s prvo alinejo prvega odstavka 51. člena in tretjo alinejo prvega odstavka 59. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) omejila tožniku gibanje na prostore Centra za tujce Postojna, Veliki otok 44/z, do prenehanja razlogov, vendar najdlje za tri mesece z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 20. 5. 2013 od 14.15 ure do dne 20. 8. 2013 do 14.15 ure.

2Sodišče prve stopnje je odločilo po opravljeni glavni obravnavi. Ugotavlja, da je omejitev gibanja potrebna tako zaradi ugotavljanja istovetnosti tožnika kot glede izvedbe Dublinskega postopka (realizacija predaje tožnika Slovaški).

3Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da je tožena stranka z njim 14. 6. 2013 opravila osebni razgovor, kar pomeni, da je pristojna za obravnavanje njegove prošnje, zato je odpadel drugi razlog za omejitev gibanja. Napačna je presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka pri svoji odločitvi ni prekoračila meje prostega preudarka. Tožena stranka ni v zadostni meri obrazložila vseh pomembnih okoliščin. V azilnih postopkih identitete ni nujno ugotavljati s stopnjo gotovosti, zadošča nižji dokazni standard. Omejitev osebne svobode je dopustna le, če je predhodno ugotovljen dvom v zatrjevano identiteto. Tožnik pritožbi prilaga fotokopijo osebnega dokumenta (izkaznice upokojenca v Ukrajini), ki naj bi izkazovala njegovo istovetnost. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da izpodbijani sklep odpravi, podredno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Iz ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga povzemata sklep tožene stranke in sodba sodišča prve stopnje in ki med strankama ni sporno, je razvidno, da je tožnik 20. 5. 2013 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. Pri sebi ni imel nobenega osebnega dokumenta. Iz pridobljenih rezultatov iz baze Eurodac z dne 20. 5. 2013 izhaja, da je tožnikove prstne odtise v to bazo že posredovala Slovaška dne 28. 2. 2007, kjer je tožnik prav tako že zaprosil za mednarodno zaščito. Republika Italija je zoper tožnika razpisala ukrep prepoved vstopa v Schengensko območje z veljavnostjo od 16. 9. 2002 do 18. 7. 2014. Tožnik je leta 2002 na Madžarskem zaprosil za mednarodno zaščito, tam ostal več kot leto dni, v tem času pa je odšel tudi v Republiko Italijo in Francijo. Iz Ukrajine je potoval tako, da se je skril v zaprti del tovornega vozila brez vednosti voznika ter tako ilegalno pripotoval do Slovenije, kjer je v noči med 17. 5. in 18. 5. 2013 zapustil tovornjak v bližini avtobusne postaje v Ljubljani in mimoidoče spraševal za pot do azilnega doma.

7Glede na opisano dejansko stanje se tudi pritožbeno sodišče strinja s presojo, da je tožena stranka pravilno ugotovila obstoj obeh razlogov za omejitev gibanja, na katere se sklicuje v svojem sklepu.

8Tožnik namreč pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito ni predložil nobenih osebnih dokumentov, tega zakaj potuje brez dokumentov pa ni prepričljivo pojasnil, zato je utemeljen dvom v njegovo zatrjevano identiteto.

9Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je ukrep o omejitvi gibanja potreben tudi zato, da bo tožnika možno predati Slovaški, če bo ta prevzela odgovornost za obravnavo njegove prošnje. Takšna presoja je utemeljena zato, ker je tožnik z ilegalnim prehajanjem meja različnih držav izkazal izrazito begosumnost in zlorabo sistema mednarodne zaščite. S tem je pravilno ugotovljen in uporabljen drugi razlog omejitve gibanja.

10Glede na navedeno pritožbeni ugovori nimajo podlage. Pravilno sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožena stranka pri svoji odločitvi ni prekoračila meje prostega preudarka, opredeljenega z določbo tretjega odstavka 40. člena ZUS-1, in je ustrezno obrazložila vse dejanske in pravne okoliščine svoje odločitve. Sklicevanje pritožbe na osebni razgovor, ki naj bi ga tožena stranka opravila 14. 6. 2013, torej že po izdaji sklepa o omejitvi gibanja in že po izdaji prvostopenjske sodbe, ne more biti odločilna okoliščina, ki bi lahko narekovala drugačno odločitev. Po eni strani gre za procesno dejanje, ki je bilo opravljeno po izdaji sklepa o omejitvi gibanja in po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, po drugi strani pa sam osebni razgovor še ne more biti podlaga za zaključek, da bo tožnikovo prošnjo obravnavala Republike Slovenija oziroma za presojo, da ne bo izveden Dublinski postopek.

11Pritožba se tudi neutemeljeno sklicuje na fotokopijo tožnikovega osebnega dokumenta (izkaznice upokojenca v Ukrajini). Sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost odločitve, ki je bila sprejeta v postopku za priznanje mednarodne zaščite. Zato tožnik ne more šele v pritožbenem postopku sodnega varstva dokazovati svoje identitete s sklicevanjem na fotokopijo dokumenta, ki jo je priložil pritožbi.

12Glede na navedeno je Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.