VSRS Sodba I Up 384/2013

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke, št. 2142-161/2011/19 (1312-08) z dne 18. 6. 2013. S to odločbo je tožena stranka po opravljenem rednem azilnem postopku zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ker ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca (drugi odstavek 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti, v nadaljevanju ZMZ), saj ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem s stani TTP v izvorni državi Afganistanu; in tudi ne pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite (tretji odstavek 2. člena ZMZ), ker ni izkazal, da bi mu ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda, saj se mu ni treba vrniti v rodni kraj, temveč bi se lahko naselil v Kabulu, kjer je varnostna situacija precej dobra in omogoča, da bi se naselil tam in bi si kot mlad, zdrav samski moški kljub odsotnosti poklicnih kvalifikacij lahko zagotovil zaposlitev, nastanitev in vzpostavil socialno omrežje.

2Sodišče prve stopnje je odločbo tožene stranke odpravilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ker ni upoštevala določb 22. in 23. člena ZMZ, saj se ni opredelila do tožnikovih navedb o krvnem maščevanju v Afganistanu in informacij o krvnem maščevanju v Afganistanu, ki jih je predložil tožnik. Te informacije bi morala pri svojem odločanju upoštevati. Sodišče prve stopnje je dalo toženi stranki napotke, da se v ponovljenem postopku opredeli do prej navedenih informacij.

3Tožena stranka v pritožbi izpodbija prvostopenjsko sodbo iz vseh treh pritožbenih razlogov. Predlaga, da Vrhovno kot pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne in potrdi izpodbijano odločbo tožene stranke, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Pri svojem odločanju je upoštevala vse določbe ZMZ. V izpodbijani odločbi se je opredelila do vseh tožnikovih navedb, tudi v zvezi s krvnim maščevanjem, pri svojem odločanju pa je ta razlog za priznanje mednarodne zaščite kot neverjeten zavrnila. Strahu pred krvnim maščevanjem tožnik ni omenjal niti v svoji prvi prošnji, niti v drugi in tudi ne v lastnoročnih izjavah, temveč šele na zaključku osebnega razgovora dne 8. 3. 2013, ko je na poziv tožene stranke navedel, da ima v Afganistanu sovražnike (bratrance svojega očeta), vendar v zvezi s tem ni podal nobenih podrobnosti. Prej pa je kot razlog, zaradi katerega je njegova družina zapustila izvorno državo Afganistan, navajal to, da je njegov oče zaradi zemljiškega spora ubil bratranca, in se je z zapustitvijo Afganistana izognil posledicam storjenega umora, ni pa omenjal krvnega maščevanja. Sodišče prve stopnje je glede krvnega maščevanja izhajalo iz napačne predpostavke. Krvno maščevanje med Paštuni v Afganistanu ni pravilo, temveč izjema in ga je treba v takem kontekstu tudi presojati. Pri tem je treba upoštevati tudi, da je tožnikova družina po zapustitvi Afganistana nato 20 let mirno živela v Pakistanu in to le okoli 100 km od afganistanske meje, pri čemer je tožnikov oče kot trgovec prodajal na trgu v kraju, ki je le okoli 50 km oddaljen od afganistanske meje, ki pa je popolnoma prepustna. Krvno maščevanje, da je lahko razlog za mednarodno zaščito, se mora najprej začeti, to pa se v tem primeru ni, saj po umoru pred 20 leti ni bilo sproženo nobeno dejanje, ki bi vsaj nakazovalo na krvno maščevanje. Zato tudi ni upoštevala informaciji o krvnem maščevanju v Afganistanu, saj to v tem primeru ni relevantno. Res pa je, da je to v obrazložitvi izpodbijane odločbe napačno zapisano. Enako bi odločila tudi, če bi bila nevarnost krvnega maščevanja nad tožnikom kot verjetna izkazana, saj je prepričana, da tožnika v Kabulu člani žrtvine družine ne bi mogli najti, saj ga glede na to, da je bil ob odhodu družine iz Afganistana star 2 leti, in ker je ime, ki ga ima, v Afganistanu pogosto, sam pa v Afganistanu nima nikogar, ne bi mogli prepoznati. Ob takem dejanskem stanju zadeve pa so informacije glede krvnega maščevanja v Afganistanu za odločitev v tem primeru nepomembne, zato je njena odločitev v izpodbijani odločbi pravilna in zakonita.

4Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6V tem primeru je sporno, ali bi morala tožena stranka pri odločanju o podelitvi mednarodne zaščite tožniku preučiti in upoštevati tudi informacije glede krvnega maščevanja med Paštuni v Afganistanu, ki ji jih je predložil tožnikov pooblaščenec, ali pa je za odločitve v tej zadevi dovolj, da je navedla, da tožniku ne verjame, da mu v izvorni državi Afganistan grozi krvno maščevanje in da zato ne bo upoštevala predloženih informacij.

7Vrhovno sodišče se strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da bi morala tožena stranka glede na določbe 22. in 23. člena ZMZ v tem primeru preučiti in pri svoji odločitvi upoštevati tudi informacije o krvnem maščevanju med Paštuni v Afganistanu (tožnik je po lastnih izjavah državljan Afganistana in po narodnosti Paštun muslimanske veroizpovedi), ki ji jih je predložil tožnik, in šele na podlagi proučitve teh informacij in njihove presoje v zvezi s tožnikovimi navedbami glede njegovega strahu pred krvnim maščevanjem v Afganistanu odločiti v zadevi.

8Tožnik je namreč afganistanski državljan in bi bil, če mu ne bi bila priznana mednarodna zaščita, vrnjen v Afganistan kot svojo izvorno državo (glej določbe 2. člena, 15. točke 3. člena in drugi odstavek 312. člena ZMZ), ne glede na to, da je po pobegu njegove družine iz Afganistana skoraj 20 let živel v Pakistanu. Torej so za odločanje o priznanju mednarodne zaščite tožniku glede na njegove subjektivne okoliščine in trditve odločilne relevantne objektivne okoliščine, ki vladajo v Afganistanu. Podatke o teh okoliščinah pa mora glede na določbo drugega odstavka 22. člena ZMZ tožena stranka pridobi iz informacij iz osme in devete alineje 23. člena ZMZ, jih proučiti in glede na okoliščine primera ustrezno upoštevati.

9Glede na to, da je bila z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-292/09, Up-1427/09 z dne 20. 10. 2011 črtana določba tretjega odstavka 22. člena ZMZ, mora informacije o izvorni državi preučiti in glede na okoliščine primera ustrezno upoštevati tožena stranka celo v primeru, ko pri prosilcu v postopku glede na njegove izjave ne ugotovi njegove splošne verodostojnosti. V obravnavanem primeru pa tožena stranka ne trdi, da pri tožniku ni mogoče ugotoviti njegove splošne verodostojnosti, temveč navaja le, da mu ne verjame, da bi mu v Afganistanu grozilo krvno maščevanje, verjame pa njegovi izjavi, da je njegov oče s svojo družino (tudi tožnikom, ki je bil takrat star približno 1 leto in pol) pobegnil v Pakistan zato, ker je v zemljiškem sporu ubil dva svoja bratranca. Ker pa je tožnik zatrjeval, da mu zaradi očetovega dejanja v Afganistanu grozi krvno maščevanje, so za odločitev glede njegove mednarodne zaščite informacije o izvorni državi pomembne, zato jih mora tožena stranka v ponovljenem postopku proučiti in glede na okoliščine primera ustrezno upoštevati že glede na obvezne določbe 22. člena ZMZ.

10Na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča pritožbene navedbe ne morejo vplivati. Tožena stranka s pritožbenimi navedbami ne more dopolnjevati obrazložitve izpodbijane odločbe in se tem poskušati utemeljiti pravilnost svoje odločitve.

11Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člen ZUS-1).