VSRS Sodba I Ips 26379/2010-108

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo

z dne 18. 4. 2012

obsojenega Z. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 234. a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter dveh kaznivih dejanj poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena KZ. Za kaznivo dejanje opisano pod točko 1a izreka je obsojencu določilo kazen eno leto zapora, za dejanje pod točko 1b tri mesece zapora in za dejanje pod točko 1c šest mesecev zapora, nakar mu je izreklo enotno kazen eno leto in sedem mesecev zapora. Sodišče je delno ugodilo postavljenim premoženjskopravnim zahtevkom oškodovanih družb ter obsojencu naložilo plačilo stroškov postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo

z dne 31. 1. 2013

pritožbi državnega tožilca ugodilo in sodbo spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da je obsojencu za dejanje pod točko 1a izreka določilo kazen dve leti in dva meseca zapora, za dejanje pod točko 1b pet mesecev zapora in za dejanje pod točko 1c devet mesecev zapora, nakar mu je izreklo enotno kazen tri leta zapora. Pritožbo obsojenčevega zagovornika je kot neutemeljeno zavrnilo ter v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa je naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

2Zoper pravnomočno sodbo je dne 14. 5. 2013 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti

obsojenčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP ter kršitev kazenskega zakona. Zagovornik se sklicuje tudi na določbo 427. člena ZKP ter predlaga razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3

Vrhovni državni tožilec je v odgovoru, ki ga je podal na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP dne 11. 6. 2013, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno ter predlagal njeno zavrnitev. Navaja, da so očitana dejanja v izreku sodbe dovolj jasno opredeljena ter da izrek sodbe vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja poslovne goljufije po 234. a člena KZ. Sodišče je izvedlo in ocenilo vse pravno relevantne dokaze, navedbe zahteve pa se v pretežni meri nanašajo na izpodbijanje pravilno ugotovljenega dejanskega stanja.

4Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku. Slednji je v izjavi vztrajal pri navedbah zahteve ter nasprotoval stališču vrhovnega državnega tožilca, da z zahtevo izpodbija pravilno ugotovljeno dejansko stanje.

B.

5Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je izrek sodbe nerazumljiv ter premalo konkretiziran. Poudarja, da za zakonito obtožbo in sodbo ne zadostuje navedba abstraktnega zakonskega stanu, temveč mora biti naveden tudi konkretni opis dejanja. Če se iz izreka ne da ugotoviti, za katero dejanje gre, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. V izreku prvostopne sodbe ni opisano aktivno ravnanje obsojenca, s katerim naj bi povzročil nastanek škode oškodovancem. V obtožbi in posledično sodbi bi moralo biti navedeno, na kakšen način je obsojenec oškodovanim družbam prikazoval, da bodo obveznosti izpolnjene in jih preslepil, da so blago izročale kupcu. Po navedbah zagovornika v izreku sodbe manjka tudi konkretizacija poslovnih subjektov ter navedba časa, kraja ter vrste in vrednosti blaga.

6

Vrhovno sodišče pritrjuje zagovornikovim navedbam, s katerimi na splošni ravni izpostavljata pomembnost konkretizacije očitanega ravnanja v obtožnem aktu ter izreku obsodilne sodbe. Ravnanje, ki terja kazenskopravno sankcioniranje, mora biti opredeljeno kot historični in dokazljiv dogodek, saj šele tak opis dejanja omogoča pravno vrednotenje in uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe ter preprečuje ponovno sojenje za isto ravnanje. Ni pa moč pritrditi stališču zagovornika, da tem merilom ni zadoščeno na ravni konkretnega primera.

7Kaznivo dejanje poslovne goljufije po 234. a členu KZ izvrši, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi ali izvajanju pogodbe ali posla preslepi drugega bodisi s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, bodisi s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo izpolnjene ali ne bodo mogle biti izpolnjene, zaradi delne ali celotne neizpolnitve obveznosti pa nastane za stranko ali koga drugega premoženjska škoda. V obravnavanem primeru se obsojencu očita izvršitev treh kaznivih dejanj poslovne goljufije, ki jih je izvršil na škodo treh gospodarskih družb kot prokurist oziroma pooblaščenec direktorja za poslovne in kadrovske zadeve družbe K. d. o. o. Iz izreka izhaja, da je bila v vseh treh primerih najprej podpisana pogodba o poslovnem sodelovanju oziroma prodajna pogodba med družbo K. d. o. o. in oškodovano družbo (C. d. d., D. d. d. in P. d. d.), s katero se je oškodovana družba zavezala dobavljati svoje izdelke, družba K. d. o. o. pa se je zavezala tako naročene izdelke plačati v dogovorjenem roku. Ravnanje, ki se očita obsojencu, izhaja iz nadaljnjega opisa dejanja, in sicer, da so za naročanje zadolženi delavci v družbi K. d. o. o. po njegovem navodilu in z njegovo vednostjo v datumsko določenem časovnem obdobju pri oškodovanih družbah večkrat naročili različne pijače v določeni vrednosti, obsojenec pa je odgovornim v oškodovani družbi zamolčal, da družba K. d. o. o. zaradi prezadolženosti teh naročil ne bo mogla plačati. Obsojenec je torej dejanje izvršil preko zaposlenih v družbi, tako da jim je dal navodilo za naročilo pijač pri oškodovanih družbah. Navedba, da je obsojenec med posameznimi naročili odgovornim v oškodovanih družbah

zamolčal

, da dobave ne bodo plačane, pa implicira, da je že v tem času vedel, da kupnina ne bo plačana, pa je pijače kljub temu naročil.(1) V nadaljevanju izreka je navedena prepovedana posledica, ki je povzročena premoženjska škoda v vrednosti naročenih, a neplačanih pijač.

8Vrhovno sodišče nadalje ugotavlja, da so v izreku sodbe določno navedene tudi oškodovane gospodarske družbe, čas izvršitve kaznivega dejanja je datumsko določen, navedena pa je tudi skupna vrednost in vrsta naročenega, a neplačanega blaga (različne vrste pijač), pri čemer pa ni potrebno, da bi bile pijače in njihove vrednosti bolj natančno specificirane. Upoštevaje uvodoma naveden namen konkretizacije dejanja pa v opisu dejanja tudi ni bilo potrebno navesti, kateri izmed delavcev družbe K. d. o. o. je naročilo izvedel in kateri delavec v oškodovani družbi je pošiljko odobril. Opis dejanja v izreku pravnomočne sodbe vsebuje zadostno konkretizacijo vseh zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja.

9Zagovornik nadalje navaja, da sodišče ni preverjalo poslovnih razmerij z oškodovanimi družbami. Poudarja, da je družba K. d. o. o. tudi v času pred obravnavanimi kaznivimi dejanji s plačili redno zamujala ter da je bilo njeno

finančno stanje oškodovanim družbam dobro znano, kar naj bi izhajalo iz listinskih dokazov v spisu. Sodišče ni navedlo nobenih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je družba K. d. o. o. svoje dolgove pred tem redno plačevala. Zagovornik navaja, da mora vsaka stranka nositi določen poslovni rizik. Če so se oškodovane družbe odločile za poslovanje z družbo K. d. o. o. kljub temu, da so vedela za njeno finančno stanje, lahko gre po oceni zagovornika le za samovoljno oziroma slabo poslovno odločitev vodilnih v oškodovanih družbah, ne pa za odgovornost obsojenca.

10Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe res ni navedlo dokazov, na podlagi katerih je sklepalo, da je družba K. d. o. o. v preteklosti vselej redno plačevala svoje dolgove do družbe C. d. d. (stran 8 sodbe). Vendar ta okoliščina za obstoj zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije ni odločilna. Četudi bi družba K. d. o. o. s plačili zamujala že pred izvršitvijo očitanih kaznivih dejanj ter bi bilo njeno finančno stanje oškodovanim družbam znano, to samo po sebi ne bi moglo ovreči sklepa sodišča, da je ravnanje obsojenca, ki je kot prokurist oziroma pooblaščenec družbe naročal pijače in ob tem vedel, da družba kupnine ne bo poravnala, protipravno ter da je obsojenec zanj odgovoren. Storilec, ki je vedel, da blaga ne bo plačal, pa ga je kljub temu naročil, se ne more sklicevati na nepremišljeno poslovno odločitev nasprotne stranke.(2)

11Zagovornik v povezavi s tem še navaja, da sodišče ni predstavilo objektivne slike finančnega stanja družbe, pač pa je povzelo zgolj določene podatke, ki so iztrgani iz konteksta in kažejo „grdo“ finančno sliko. Po oceni zagovornika imajo ti podatki povsem drug pomen, če jih interpretira strokovnjak ekonomske stroke, tak strokovnjak pa sodišče ni. Navaja, da je primerjava med izgubami in osnovnim kapitalom družbe neustrezna, saj je bistveno bolj pomembno, kakšna so osnovna sredstva družbe oziroma kakšen promet ustvarja. Po mnenju zagovornika je izguba 18.000 € neznaten delež glede na obseg prometa v družbi.

12

Vrhovno sodišče soglaša s stališčem zagovornika, da sodišče brez pomoči izvedenca ekonomske stroke praviloma ne more ustrezno oceniti, kdaj nastopi trenutek trajnejše nelikvidnosti družbe, saj s takšnim znanjem sodišče ne razpolaga. Vendar je potrebno upoštevati, da ta okoliščina ni zakonski znak kaznivega dejanja poslovne goljufije, pač pa zgolj ena izmed okoliščin, ki lahko kaže na obsojenčev namen preslepitve. Ta namen pa je v obravnavanem primeru sodišče utemeljilo predvsem z drugimi okoliščinami. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je podjetje K. d. o. o. v času, ko bi moralo plačati kupnino družbama C. d. d. in D. d. d., nakazalo obsojencu kot samostojnemu podjetniku za 8.155.000 SIT posojil, za katera ni razvidno, da bi bila kdaj vrnjena, kar po oceni sodišča kaže na izčrpavanje družbe K. d. o. o. Sodišče nadalje ugotavlja, da je obsojenec kmalu po obravnavanem obdobju svoj poslovni delež v družbi K. d. o. o. prodal hrvaškemu državljanu D. M., ki je postal tudi direktor družbe. Sodišče navaja številne okoliščine (izbira kupca poslovnega deleža, način prenosa poslovne dokumentacije, prenos sedeža družbe, odpuščanje delavcev, neaktivnost novega direktorja v družbi, medtem ko je dejansko družbo še naprej vodil obsojenec), ki kažejo, da je prišlo do prodaje poslovnega deleža izključno z namenom, da se obsojenec izogne odgovornosti do upnikov zaradi neporavnanih obveznosti in pričakovanega stečaja. V zvezi s kaznivim dejanjem na škodo družbe C. d. d. sodišče ugotavlja, da je bila v obravnavanem obdobju naročena neobičajno velika količina pijače, saj je ta za najmanj 35 krat presegla prejšnje dobave, čeprav je bila v tem obdobju celo mrtva sezona. Na podlagi vseh navedenih okoliščin je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da obsojenec že v času posameznih naročil ni imel namena poravnati kupnine. Ali je bila torej že v trenutku izvršitve kaznivih dejanj objektivna finančna situacija družbe takšna, da je bilo jasno, da družba dolgoročno ne bo mogla preživeti (9. stran sodbe), zato niti ni odločilno.

13

Prav tako neutemeljene so navedbe zagovornika, da obsojencu po 1. 3. 2003 ni moč očitati kaznivega dejanja poslovne goljufije, saj ni imel več funkcije

zakonitega zastopnika ali prokurista družbe. Tako iz izreka kot iz obrazložitve prvostopne sodbe jasno izhaja, da je bil obsojenec v družbi K. d. o. o. od leta 2001 do 21. 12. 2002 direktor, od 1. 1. 2003 do 28. 2. 2003 prokurist, od 1. 3. 2003 do 15. 6. 2003 pa pooblaščenec direktorja za poslovne in kadrovske zadeve. Navedbe zagovornika, da je bil obsojenec po 1. 3. 2003 le še družbenik so tako v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje in kot take ne morejo biti predmet presoje v okviru tega izrednega pravnega sredstva (

drugi odstavek 420. člena ZKP). Sodišče prve stopnje se je obširno opredelilo tudi do obsojenčevega dejanskega (in ne le formalnega) vpliva v družbi K. Na 6. in 7. strani sodbe je pojasnjeno, na podlagi katerih listinskih dokazov ter izpovedb prič je sodišče zaključilo, da je imel obsojenec v času izvršitve očitanih kaznivih dejanj aktivno in tudi poglavitno vlogo v družbi. V tem kontekstu je sodišče navedlo tudi, da je obsojenec dne 21. 3. 2003 sklenil pogodbo o poslovnem sodelovanju z družbo D. d. d., ter dne 22. 1. 2003 prodajno pogodbo s P. d. d. V zvezi s temi pogodbami zagovornik sodišču očita, da ni sledilo dokaznemu predlogu obrambe za postavitev izvedenca grafološke stroke, ki bi preveril podpisa na navedenih pogodbah. Vendar zavrnitev navedenega dokaznega predloga po oceni Vrhovnega sodišča ni vplivala na pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje se je namreč o tem, da gre za obsojenčev podpis na pogodbah, prepričalo na podlagi izpovedb prič T. in J. (6. stran sodbe). Po drugi strani pa vprašanje, ali je prav obsojeni podpisal navedeni pogodbi niti ni odločilno, saj se obsojencu sklenitev teh pogodb v izreku ne očita, medtem ko na obsojenčevo vodilno vlogo v družbi kažejo še številne druge okoliščine.

14

Zagovornik še navaja, da je višina izrečene

sankcije

glede kaznivega dejanja pod točkama 1b in 1c izreka v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Po oceni zagovornika za takšno kaznivo dejanje z oškodovanjem do 35.000 € sodišča v Sloveniji ne izrekajo zaporne kazni, če obsojenec pred tem še ni bil kaznovan. Zato je izrečena sankcija presenečenje in se lahko opredeli kot arbitrarna.

15S temi navedbami zagovornik ne uveljavlja, da je v odločbi o kazenski sankciji sodišče prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče ne spušča v presojo primernosti sankcije, slednje pa po oceni Vrhovnega sodišča tudi ni moč označiti za arbitrarno v smislu kršitve 22. člena Ustave Republike Slovenije. Pri odločanju o vrsti in višini kazenske sankcije sodišče vodi načelo individualizacije sankcij, v okviru katerega se upoštevajo številne subjektivne in objektivne okoliščine, ne le nastala premoženjska škoda. Že prvostopno sodišče je kot obteževalno okoliščino poleg višine povzročene premoženjske škode upoštevalo dejstvo, da se je obsojenec skušal razbremeniti odgovornosti s prenosom podjetja na fiktivnega direktorja in družbenika in s tem prikriti svojo vlogo. Pritožbeno sodišče je to okoliščino vrednotilo strožje. Navedlo je še, da je bilo ravnanje obsojenca načrtovano, izrazito neposlovno, nekorektno in škodljivo za njegove poslovne partnerje, oškodovancem pa škoda še ni bila povrnjena, zato se je odločilo za višjo zaporno kazen, kot jo je izreklo sodišče prve stopnje. Glede na navedeno tako ni moč trditi, da je bila obsojencu izrečena sankcija, ki je samovoljna oziroma ni upravičena s stvarnimi razlogi.

C.

16Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, delno pa je zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

17

Glede na izid postopka je obsojenec, na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

----

Op. št. (1): Pri kaznivem dejanju poslovne goljufije po 234. a členu KZ se sicer

ne zahteva, da bi storilec zasledoval goljufivi namen že od vsega začetka, torej od sklenitve posla, temveč je izvršitev dejanja možna tudi med njegovim izvajanjem, če je seveda podana vzročna zveza med takšno preslepitvijo in nastalo premoženjsko škodo.

Op. št. (2): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 3975/2010 z dne 26. 9. 2013, tč. 8, v kateri je Vrhovno sodišče navedlo, da morebitno neskrbno ravnanje predstavnika oškodovane družbe še ne pomeni privolitve v sklenitev tveganega posla oziroma v škodo, ki je zaradi neizpolnitve obveznosti nastala družbi.