VSRS Sodba II Ips 348/2010

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožnikoma povrniti njune stroške odgovora na revizijo v znesku 1.755,53 EUR.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnikoma plačati odškodnino v znesku 210.212,53 EUR (50.375.331,07 SIT) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 26. 1. 2006 do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

2Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Ker je zastaranje začelo teči šele, ko sta imela tožnika pravico terjati izpolnitev obveznosti, to pa je bilo s pravnomočnostjo delne odločbe o denacionalizaciji, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ugovor zastaranja. Sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka ni prekoračilo. Toženka ni pravočasno konkretiziranih navedb o stanju vrnjenih poslovnih prostorov, stroških upravljanja in vzdrževanja ter nadomestilih za tveganje in za upravljanje s kapitalom, niti ni izkazala, da bi za obravnavana poslovna prostora plačevala kakšne davke, zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ti stroški ne predstavljajo odbitka od ugotovljene višine najemnine. Ker je začetek teka zamudnih obresti vezan na trenutek, ko sta tožnika izrazila svojo škodo v denarju oziroma ko sta od toženke zahtevala plačilo odškodnine, je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da gredo tožnikoma zakonske zamudne obresti od dneva vložitve tožbe dalje.

3Toženka je zoper sodbo sodišča druge stopnje pravočasno vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje očita, da pritožbenih trditev ni ustrezno preizkusilo oziroma ni obrazložilo, zakaj te navedbe ne bi bile pravilne in zakaj jih ni upoštevalo. V pritožbi navedene pripombe na izvedeniško mnenje je štelo kot nepotrebne in neutemeljene, ne da bi za to navedlo razloge. Zastaranje za manjši poslovni prostor je začelo teči že z njegovo izročitvijo v posest tožnikov. Priznanje odškodnine za dneve, ko je bila nepremičnina že izročena tožnikoma, ni utemeljeno in hkrati pomeni prekoračitev tožbenega zahtevka. Sodišče druge stopnje je še samo zagrešilo to kršitev, ko je odločitev utemeljevalo z zmoto tožnikov glede opredelitve trenutka, od katerega jima gre odškodnina, in je s tem v to smer širilo zahtevek. Za pravilno ugotovitev odškodnine na podlagi primerjave najemnin za primerljive poslovne prostore je ključno stanje obravnavanih poslovnih prostorov. To je naloga izvedenca in sodišča ne glede na morebitne ugovore tožene stranke. Glede stališča sodišča druge stopnje, da stanje prostorov ob vrnitvi ni aktualno, če zavezanec vanje ni vlagal (kot je bilo v obravnavanem primeru), navaja, da ima zavezanec za vlaganja zahtevek za povrnitev že v okviru denacionalizacijskega postopka. Meni, da ima upravičenec po drugem odstavku 72. člena ZDen dva različna zahtevka: če je zavezanec poslovni prostor v relevantnem času oddajal v najem, lahko zahteva povračilo prejetih najemnin z odbitjem dejanskih stroškov in z zamudo od pravnomočnosti denacionalizacije; če zavezanec poslovnega prostora ni oddajal v najem, gre za ti. nečisto terjatev, ki se ugotavlja v obliki hipotetične najemnine z odbitjem hipotetičnih stroškov in z zamudo od izdaje sodbe. Ker gre pri metodi nečiste terjatve za obračunsko metodo ugotavljanja terjatve, je treba upoštevati tudi davščine. Ne drži, da so njene trditve o kapitalskih nadomestilih prepozne. Gre namreč le za opozarjanje na pravilno metodo izračuna uporabnine, kar je pravočasno storila v pripombah na izvedeniško mnenje. Ker višino nečiste denarne terjatve sodišče ugotovi z izdajo sodbe, šele od tega trenutka dalje lahko začnejo teči zamudne obresti.

4Sodišče je revizijo vročilo tožnikoma, ki v odgovoru na revizijo predlagata njeno zavrnitev in uveljavljata povračilo stroškov odgovora na revizijo.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizijske trditve, da sodišče druge stopnje ni ustrezno preizkusilo pritožbenih ugovorov oziroma da ni navedlo, zakaj niso utemeljeni, so pavšalne in zato neupoštevne. Revizija namreč ne navede, na katere pritožbene navedbe v izpodbijani sodbi tožena stranka ni dobila odgovora. Tudi glede v pritožbi povzetih pripomb na izvedeniško mnenje revizija ne konkretizira, na katere pritožbene ugovore, ki izhajajo iz teh pripomb, sodišče druge stopnje ni odgovorilo. Sodišče druge stopnje je sicer te pritožbene navedbe povzelo v obliki bistvenih vsebinskih ugovorov in nanje tudi odgovorilo.

7Revizijski ugovor o prekoračitvi tožbenega zahtevka na prvi stopnji ni dovoljen (drugi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Trditev o enaki kršitvi pravil pravdnega postopka na drugi stopnji ni utemeljena. Tožnika sta tožbeni zahtevek izrazila v denarni vrednosti, v navedbenem delu tožbe pa sta ga hkrati opredelila na tri načine: s sklicevanjem na začetek veljavnosti ZDen, z obdobjem od 1. 1. 1992 do 18. 9. 1998 za manjši poslovni prostor in od 1. 1. 1992 do 29. 1. 2003 za večji poslovni prostor ter s številom mesecev (83 in 133). Sodišče prve stopnje je v svoji sodbi ponovilo datumsko opredelitev in število mesecev, odškodnino pa je priznalo za celih 83 mesecev za manjši in 133 mesecev za večji poslovni prostor. Ker pa je bil v obravnavni zadevi tožbeni zahtevek izražen v denarnem znesku, ne gre za vprašanje prekoračitve tožbenega zahtevka, temveč za vprašanje utemeljenosti zahtevka v delu, v katerem triinoosemdeseti oziroma stotriintrideseti mesec, šteto od 1. 1. 1992 do 18. 9. 1998 oziroma od 1. 1. 1992 do 29. 1. 2003, nista zaključena. Sodišče druge stopnje se je do utemeljenosti zahtevka v tem smislu opredelilo s tem, da je pojasnilo, da sta tožnika odškodnino uveljavljala od začetka veljavnosti ZDen, ki sta jo narobe označila z datumom 1. 1. 1992, tožbene navedbe o številu mesecev (83 in 133) pa ne presegajo obdobja od dejanskega začetka veljavnosti ZDen (tj. 7. 12. 1991). Revizijske trditve, da tožnikoma za dni po izročitvi nepremičnine odškodnina ne pripada, glede na navedeno niso pomembne.

8Ni utemeljen ugovor zastaranja, ki ga toženka uveljavlja glede manjšega poslovnega prostora, ki sta ga tožnika v posest dobila s sklepom z dne 28. 9. 1998. S tem sklepom, izdanim na podlagi 68. člena ZDen, sta tožnika poslovni prostor dobila le v začasno uporabo. O njuni pravici do denacionalizacije tega prostora v obliki vrnitve v last in posest, ki jima daje podlago za uveljavljanje zahteve iz drugega odstavka 72. člena ZDen, pa je bilo odločeno šele z odločbo o denacionalizaciji. Zato je zastaranje tudi glede tega prostora začelo teči s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji in ne že z izročitvijo poslovnega prostora v posest tožnikov.

9O vprašanju narave zahtevka iz drugega odstavka 72. člena ZDen obstaja obsežna in utrjena sodna praksa.(1) Glede višine odškodnine, ki jo upravičenec lahko uveljavlja, je v sodni praksi ustaljeno stališče, da je to korist, ki bi jo upravičenec sam dosegel, če bi nepremičnino lahko uporabljal oziroma upravljal, pa je glede na sprejeto zakonsko rešitev ob sami uveljavitvi ZDen še ni mogel.(2) Eden od načinov ugotavljanja te koristi je najemnina, ki se zmanjša za stroške upravljanja, ki bi bremenili upravičenca in stroške vzdrževanja, če bi jih kril zavezanec(3). Revizija ima sicer prav, da lahko upravičenec na tak način (z najemnino) višino koristi utemeljuje z ugotavljanjem hipotetične najemnine, ki bi jo v pravnopomembnem obdobju upravičenec lahko dosegel z oddajanjem prostorov v najem, ali pa z najemnino, ki jo je bil v istem obdobju upravičen prejemati zavezanec na podlagi obstoječih najemnih razmerij. Na to kaže dosedanja sodna praksa, ki priznava odškodnino v obliki najemnine tudi, če v relevantnem obdobju nepremičnina ni bila predmet najema ali bi bila oddajana zastonj(4), in ki prav tako priznava odškodnino v obliki vračila najemnin, ki jih je bil upravičen prejemati zavezanec(5). Revizija ima tudi prav, da se v primeru, ko se korist ugotavlja z metodo hipotetične najemnine, ki bi jo dosegel upravičenec, upoštevajo tudi hipotetični stroški, ki bi jih upravičenec imel z oddajanjem v najem. Drugače bi v primeru, če nepremičnina dejansko ni bila predmet najema, zgolj zato, ker zavezanec s tem ni imel nobenih dejanskih stroškov, upravičenec dobil več, kot bi mu sicer šlo. Povedano drugače, korist ugotovljena s pomočjo najemnine, ki bi jo upravičenec dosegel z oddajanjem v najem, mora biti zmanjšana za tiste stroške, ki bi v takem primeru bremenili upravičenca. Izpodbijana sodba temelji na ugotovitvi, da toženka v zvezi s stroški upravljanja in vzdrževanja svojih navedb ni konkretizirala, in na stališču, da bi na zmanjšanje odškodnine vplivali le stroški, ki bi jih opredeljeno uveljavljala in za katere bi dokazala, da so ji nastali, česar pa toženka ni izkazala. Ni pomembno, ali toženka obravnavanih prostorov v relevantnem času res ni oddajala v najem (kot trdi sama) oziroma jih je oddajala (kot izhaja iz drugostopenjske sodbe), saj v tej zadevi odškodnina ne temelji na vračilu prejetih najemnin. Za odločitev je ključno, da je bila toženka tudi v primeru izračuna odškodnine s pomočjo hipotetičnih najemnin dolžna opredeljeno zatrjevati stroške, ki bi jih upravičenec (v tem primeru tožnika) imel z oddajanjem v najem in na račun katerih bi se morala tako ugotovljena najemnina zmanjšati. Opredeljeno bi namreč morala zatrjevati, za katere stroške gre in da bi jih bila ob normalnem teku stvari dolžna nositi tožnika. Ker toženka s splošnim zatrjevanjem, da mora biti odškodnina, izračunana v obliki hipotetične najemnine, zmanjšana za stroške upravljanja in vzdrževanja ter morebitne druge stroške, ki bi jih imel najemodajalec kot dober gospodar, tega bremena ni izpolnila, ne more uspeti z revizijskimi trditvami o nepravilnem neupoštevanju stroškov upravljanja in vzdrževanja. Enako velja tudi za revizijske ugovore o neupoštevanju kapitalskih nadomestil, ki naj bi prav tako vplivali na višino koristi tožnikov. Ne gre namreč le za pravilnost materialnopravnega izhodišča pri ugotavljanju odškodnine iz drugega odstavka 72. člena ZDen, temveč za to, da toženka ni pravočasno navajala dejstev, ki tak ugovor utemeljujejo.

10Neutemeljene so revizijske navedbe o vštevanju davščin. Glede teh je v novejši sodni praksi razčiščeno, da gre za razmerje med upravičencem in državo, zato te ne vplivajo na višino zavezančeve obveznosti iz drugega odstavka 72. člena ZDen(6), temveč so stvar nadaljnjih obveznosti upravičencev do države(7).

11Glede na to, da so toženkini ugovori o slabem stanju poslovnih prostorov ob njihovi vrnitvi pavšalni, kar ugotavljata obe nižji sodišči, s tem povezani revizijski ugovori (vključno z vprašanjem, ali je sploh relevantno njihovo stanje ob vrnitvi) niso pomembni za odločitev v tej zadevi. Toženka ima sicer prav, da je stanje poslovnih prostorov pomembno za ugotavljanje primerljive najemnine, vendar pa za ugovore o njihovem drugačnem stanju od tistega, ki je bilo podlaga za odločitev, sama nosi trditveno in dokazno breme.

12Vprašanje, od kdaj tečejo zamudne obresti od terjatev iz drugega odstavka 72. člena ZDen, je Vrhovno sodišče doslej že obravnavalo, vendar okoliščine v teh zadevah niso bile primerljive z obravnavanim primerom: odškodnina namreč ni bila ugotovljena glede na razmere v času sojenja(8) ali pa je bilo o zadevi odločeno še pred sprejemom načelnega pravnega mnenja Občne seje Vrhovnega sodišča z dne 26. 6. 2002(9). V tem načelnem pravnem mnenju, ki se sicer nanaša na odškodninske terjatve, odmerjene po cenah na dan sojenja, je Vrhovno sodišče upoštevalo spremenjene razmere na področju inflacije in spremenjeno zakonodajo glede višine obrestne mere zamudnih obresti (378. člen Obligacijskega zakonika - OZ in novela Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri – ZPOMZO-A). Upoštevaje navedene spremenjene razmere je izhajalo iz podmene, da metoda ugotavljanje višine terjatve z upoštevanjem razmer v času sojenja pomeni obliko valorizacije ter da imajo zamudne obresti po obrestni meri, ki ne vključuje več valorizacijskega faktorja, le še funkcijo sankcije za zamudo. Ker gre tudi v obravnavanem primeru za nečisto denarno terjatev, katere višina se ugotavlja po razmerah v času sojenja, argumenti v navedenem načelnem pravnem mnenju narekujejo enako ureditev začetka teka zamudnih obresti. To je od trenutka zamude, ki se v obravnavani zadevi ugotavlja po določbi drugega odstavka 324. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR.

13Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

14Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Toženka z revizijo ni uspela, zato je dolžna tožnikoma povrniti zahtevane stroške odgovora na revizijo, ki so bili potrebni. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 1.755,53 EUR (2850 točk za sestavo odgovora na revizijo, povečano za 10 % zaradi zastopanja dveh strank in upoštevaje DDV). Tožnik je dolžan plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Prim. odločbo Ustavnega sodišča U-I-22/99 z dne 2. 12. 1999 ter odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 218/97 z dne 1. 7. 1998, II Ips 241/98 in II Ips 242/98 z dne 15. 4. 1999, II Ips 541/2000 z dne 10. 5. 2001, II Ips 412/2001 z dne 25. 4. 2002, II Ips 603/2004 z dne 15. 6. 2006, II Ips 592/2006 z dne 11. 9. 2008, II Ips 313/2009 z dne 3. 11. 2011, II Ips 853/2009 z dne 11. 7. 2013 in druge.

Op. št. (2): II Ips 241/98 in II Ips 242/98 z dne 15. 4. 1999, II Ips 339/98 z dne 19. 5. 1999, II Ips 40/2000 z dne 28. 6. 2000, II Ips 541/2000 z dne 10. 5. 2001, II Ips 412/2001 z dne 25. 4. 2002, II Ips 1/2004 z dne 27. 1. 2005 in druge.

Op. št. (3): Prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 241/98 in II Ips 242/98 z dne 15. 4. 1999 in druge ter Frantar v Breznik et al., Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, Gospodarski vestnik, 2000, str. 487.

Op. št. (4): Npr. odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 330/2000 z dne 1. 2. 2001 in II Ips 10/2008 z dne 8. 4. 2010.

Op. št. (5): Npr. odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 412/2001 z dne 25. 4. 2002.

Op. št. (6): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 412/2001 z dne 25. 4. 2002, II Ips 313/2009 z dne 3. 11. 2011, II Ips 853/2009 z dne 11. 7. 2013 in druge.

Op. št. (7): Prim. odločbo Upravnega sodišča RS I U 435/2011 z dne 27. 9. 2011.

Op. št. (8): Prim. odločbi Vrhovnega sodišča III Ips 412/2001 z dne 25. 4. 2002 in II Ips 313/2009 z dne 3. 11. 2011.

Op. št. (9): Prim. odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 218/97 z dne 1. 7. 1998.