VSRS Sodba I Ips 4657/2010-76

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojena je dolžna plačati sodno takso.

A.

1S sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani je bila A. B. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja obrekovanja po prvem odstavku 170. člena v zvezi z drugim odstavkom 187. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), sodišče ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let in ji naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojene zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojeni je naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojena vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred novim senatom. Obsojena v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče iz razloga samovoljno prevzete prekomernosti proste presoje dokazov prišlo do obsodbe napačne osebe, ker sodišči nista upoštevali dokaznega predloga o zakonitosti zapisnika o opravljanju izvršbe. Iz obrazložitev sodb ni jasno, zakaj izvršiteljica ni bila podvržena procesuiranju zaradi, kot trdita nižji sodišči, obrekovanja. Pravno zmotno je tudi stališče nižjega sodišča, da je predlog za pregon vložen pravočasno. Prav tako obrazložitev sodbe v točki 8 in 9 višjega sodišča ne ustreza minimalnim standardom obrazložene sodbe.

3Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dne 3. 6. 2013, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno. Navaja, da obsojenka zatrjuje, da so bile v dokaznem postopku storjene kršitve, ki so imele za posledico zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Na te očitke je po mnenju vrhovne državne tožilke že odgovorilo drugostopenjsko sodišče, tako glede očitka nerazumljivosti izreka sodbe, kršitve pravice do obrambe ob spremembi obtožnega akta in tudi pravočasnosti podaje kazenske ovadbe. Neutemeljen je tudi očitek, da sodba višjega sodišča ne ustreza standardom obrazložene sodbe, ter da so navedbe pavšalne. Osrednji in najobsežnejši del zahteve se ukvarja z obsojenkinim videnjem dokaznega postopka, ki je pripeljal do zanjo neugodne odločitve, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti potrebno zavrniti, saj je ni dopustno vložiti zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

4Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojeni, ki je v izjavi na odgovor navedla, da Vrhovno državno tožilstvo ne odgovarja na navedbe tožeče stranke ter se pavšalno, neargumentirano sklicuje na „pravilno in sprejemljivo odločitev drugostopenjskega sodišča“, na „pravočasnost podaje kazenske ovadbe“ ter da naj bi „višje sodišče zadostilo standardom obrazložene sodbe“. Obsojena predlaga kot doslej, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti v celoti ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred novim senatom.

B.

5Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni dopustno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), in katere mora vsebinsko utemeljiti in jih ne le poimensko navesti.

6Obsojena v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je napačno stališče pritožbenega sodišča, da je prosta presoja iz prvega odstavka 18. člena ZKP neomejena. Po mnenju obsojene je iz razloga samovoljno privzete prekomernosti proste presoje prišlo do obsodbe napačne osebe, ker sodišči nista upoštevali dokaznega predloga o zakonitosti zapisnika o opravljanju izvršbe, ker o reviziji v pravdni zadevi P 1102/2008 še ni odločeno. Obsojena navaja, da je ena izmed ustavnih prepovedi, prepoved sojenja o isti stvari, zato je odločitev nižjih sodišč pravno zmotna in preuranjena.

7Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev pravice do obrambe ni podana. Sodišče prve stopnje je namreč tekom dokaznega postopka vpogledalo tudi v zahtevo o reviziji, saj je pribavilo celoten spis P 1102/2008, ter se do njega tudi opredelilo. Obsojena prav tako ne substancira navedb glede kršitev načela prepovedi sojenja o isti stvari, zato se Vrhovno sodišče do teh navedb ni moglo opredeliti. Ob nestrinjanju z dokazno oceno sodišča pa obsojena zgolj izpodbija razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

8Obsojena nadalje navaja, da je pravno zmotno stališče nižjih sodišč, zlasti pritožbenega sodišča, da je bil predlog za pregon vložen 8. 12. 2008 pravočasen, ker se opira na domnevo, da je bila izvršiteljica z izvršitvenim ravnanjem obdolženke seznanjena šele 8. 9. 2008 ali 9. 9. 2008.

9Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev ni podana. Že višje sodišče se je v točki 7 sodbe opredelilo do pritožbenih navedb, da je bil predlog za pregon kaznivega dejanja vložen prepozno. Obsojenka pa z nestrinjanjem z ugotovitvami višjega sodišča uveljavlja zgolj nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

10Vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti prav tako navaja, da obrazložitev sodbe višjega sodišča v točki 8 in 9 ne ustreza minimalnim standardom obrazložene sodbe, ki mora biti razumljiva povprečnemu državljanu, ker ne pove, katere navedbe bi naj bile „pavšalne“.

11Uveljavljana kršitev ni podana. Od sodišča druge stopnje ni mogoče zahtevati, da bi izrecno odgovorilo na vsako pritožbeno navedbo, ki izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, če se ta ne veže na odločilna dejstva, zato lahko sodišče postranske pritožbene navedbe, ko oceni, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo v celoti pravilno in popolno, zavrne s skupno oceno in ugotovi nerelevantnost ugovorov, ne da bi podalo razloge za zavrnitev vsakega nebistvenega ugovora posebej.

12V preostalem delu zahteve za varstvo zakonitosti obsojena ponovno navaja svoje videnje poteka deložacije in svojo oceno dejanskega stanja ter nestrinjanje z ugotovitvami nižjih sodišč, ter tako uveljavlja zgolj razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

13Obsojena prav tako ugovarja odločitvi višjega sodišča glede plačila sodne takse, ter navaja, da je odločitev pritožbenega sodišča o plačilu sodne takse po odmeri sodišča prve stopnje pravno zmotna, ker je bila plačila sodne takse oproščena. Odločbo o stroških postopka je mogoče izpodbijati, če je sodišče odločilo v nasprotju z določbami o stroških postopka, to je določbami od 92. do 99. člena ZKP. Vložnica zahteve se ne strinja z razlogi, s katerimi je sodišče druge stopnje odločilo, da je obsojena dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, ne uveljavlja pa kršitve zakona. Z navedbami, da je obsojena bila oproščena plačila sodne takse, uveljavlja dejanske okoliščine, povezane z odločitvijo o stroških kazenskega postopka, ki jih z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (sodba I Ips 270/2009 z dne 11. 3. 2010). Sodišče druge stopnje je odločitev, da je obsojena dolžna plačati stroške postopka, sprejelo v zvezi s plačilom sodne takse kot stroškom pritožbenega postopka, torej v zvezi z relativno nizkim zneskom in tako tudi presodilo, da je obsojenka zmožna plačila teh stroškov postopka.

C.

14Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, v pretežnem delu pa je zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

15Glede na premoženjsko stanje obsojene, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče obsojeni naložilo plačilo stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).