VSL sklep I Cp 1586/2013

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki II izreka spremeni tako, da se celotna dodatna zapuščina dodeli zapustničinemu sinu M. K., roj. ..., EMŠO:, stanujočemu T..

1Okrajno sodišče v Ljubljani je o dedovanju dodatne zapuščine, ki jo sestavljata nepremičnini parc. št. 1004/2 in 1005/2, obe k.o. X., odločalo drugič. Dodelilo jo je v last dedičema Ma. K. in M. K., vsakemu do ene polovice.

2Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo dedič Ma. K.. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da se mu dodeli celotna dodatna zapuščina ali pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Opozarja, da je v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje s sklepom z dne 13. 10. 2012 Ma. K. in M. K. napotilo na pravdo, vendar tožbe nista vložila. Glede na to, da je edina pot za razveljavitev pogodbenega dela izjave vložitev tožbe, ta pa ni bila vložena, bi moralo sodišče izjavo upoštevati in obe nepremičnimi dodeliti pritožniku. V nadaljevanju pojasnjuje, da je bilo v zapuščinskih postopkih po starših tudi sicer med dediči doseženo soglasje o dedovanju spornih nepremičnin, saj gre za funkcionalno zemljišče k nepremičnimi parc. št. 1006/1 iste k.o.

3Na pritožbo je odgovoril M. K.. Meni, da je izpodbijani sklep pravilen. Meni, da je odpoved v korist določenega dediča v smislu drugega odstavka 136. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) mogoče preklicati, kar je tudi storil. Preklic pa je podal zato, ker je bil pred podajo odpovedi v korist sodediča med njima sklenjen dvostranski pravni posel, ki pa je bil izpolnjen (z odstopom dednega deleža) samo z njegove strani, ne pa strani Ma. K.. Ker slednji, kljub prošnjam in pozivom, ni izpolnil niti ene od alternativno dogovorjenih obveznosti, je ravnal v skladu s 103. členom OZ ter odstopil od skupnega posla. Določilo 111. člena OZ je jasno: če je pogodba razvezana, sta obe stranki prosti svojih obveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode. Res je, da tožba ni bila vložena, vendar pa z opustitvijo vložitve takšne tožbe niso mogle nastopiti nobene posledice, kar je spoznalo tudi sodišče prve stopnje, saj učinke razvezane pogodbe določa že 111. člen OZ.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je odločalo o dedovanju naknadno najdenega premoženja, ki ga predstavljata nepremičnini parc. št. 1004/2 in 1005/2, obe k.o. J.. V predlogu za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju (list. št. 30) je pritožnik Ma. K. navedel, da sta mu sodediča M. K. in Mr. K. odstopila svoja dedna deleža in predlagal, da mu sodišče zato dodatno zapuščinsko premoženje v celoti dodeli. Predlogu je priložil dedno izjavo z dne 30. 1. 2007 (priloga A 5) iz katere izhaja, da dediča M. K. in Mr. K. sprejemata njima pripadajoča dedna deleža in ju odstopata Ma. K.. 5. 10. 2007 je sodišče prejelo izjavo M. K., da dedno izjavo preklicuje.

6Kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že v svojem sklepu I Cp 1217/2010, gre pri izjavi o sprejemu in odstopu dednega deleža za dedno izjavo v smislu 138. člena ZD le v prvem delu, v drugem delu, to je delu, ki se nanaša na odstop, pa gre za dvostranski pravni posel, za katerega razveljavitev ali preklic veljajo ustrezna pravila obligacijskega prava. To pomeni, da je sklenjen pravni posel (1) mogoče le sporazumno razveljaviti, ob izpolnjenih dodatnih pogojih pa to doseči tudi v ustreznem postopku. V konkretnem primeru se pritožnik z njegovo razveljavitvijo, kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ni strinjal. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo prav, ko je dediča M. K. napotilo na pot pravde. Tožbe na pravdo napoteni dedič ni vložil.

7Glede na takšen potek postopka, pa pritožnik utemeljeno opozarja, da je odločitev sodišča, ki je dodatno zapuščino dodelilo tudi M. K., in sicer do ½, materialnopravno zmotna.

8Četrti odstavek 213. člena Zakona o dedovanju določa, da se v primeru, če se stranka v določenem roku ne ravna po sklepu sodišča (ko torej ne vloži ustrezne tožbe) zapuščinska obravnava nadaljuje in dokonča ne glede na zahtevke, glede katerih jo je sodišče napotilo na pravdo. Dejstvo, da dedič M. K. pravdnega postopka, na katerega je bil napoten, ni sprožil, torej pomeni, da je bilo zapuščinsko sodišče v tem postopku dolžno upoštevati ne le njegovo dedno izjavo o sprejemu dediščine, pač pa tudi tisti del izjave, v katerem je sprejet dedni delež odstopil sodediču Ma. K.. Ta del izjave, ki predstavlja dvostranski pravni posel, namreč ni bil ne sporazumno, ne kako drugače razveljavljen. Dodatno najdeno zapuščinsko premoženje bi zato sodišče moralo v celoti dodeliti pritožniku.

9Na odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati navedbe M. K. v odgovoru na pritožbo, da je bila izjava o sprejemu in odstopu dednega deleža podana kot izpolnitev obveznosti po dvostranskem pravnem poslu, ki ga je sklenil s pritožnikom, pa ga slednji ni izpolnil in je zato sam od pogodbe odstopil. Gre namreč za dejstva, ki pred sodiščem prve stopnje niso bila zatrjevana in jih pritožbeno sodišče, saj so ostala neopravičena, ne more upoštevati (337. člen ZPP v zvezi s 163. členom ZD). O morebitni pravilnosti oziroma nepravilnosti materialnopravnega stališča, ki ga dedič na tej podlagi ponuja, se pritožbeno sodišče zato ne izjavlja, ker to ni potrebno.

10Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbi ugodilo in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP ter 163. členom ZD sklep sodišča prve stopnje v točki II spremenilo tako, da je celotno dodatno zapuščinsko premoženje dodelilo dediču Ma. K..

(1) Da je v konkretnem primeru (že) prišlo do njegove sklenitve, jasno izhaja iz predloga za izdajo dodatnega sklepa, v katerem dedič M. K. predlaga, da nepremičnine deduje le on, kar pomeni, da je odstopljeni dedni delež tudi že sprejel.