VSRS Sklep II Ips 250/2010

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti in odločitve o stroških in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica dne 28. 6. 2005 poškodovana v prometni nesreči kot sopotnica v avtomobilu, ki ga je vozil zavarovanec tožene stranke. Povzročitelj je bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 325. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) na štiri mesece zapora. Sodišče je odločilo, da je tožnica sama z 20% prispevala k nastanku nesreče, ker je vedela, da je voznik vinjen, pa je kljub temu pristala na vožnjo z njim. Tožnici je za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo 9.000,00 EUR, za strah 3.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 18.000,00 EUR, zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti v znesku 2.000,0 EUR pa je zavrnilo zaradi zastaranja. Upoštevalo je triletni rok iz prvega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in dejstvo, da je tožnica za škodo izvedela 29. 5. 2005.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo, pritožbi tožene stranke pa je delno ugodilo in je prisojeno odškodnino za strah znižalo na 1.500,00 EUR, odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa na 15.000,00 EUR. V obrazložitvi je navedlo, da je sodišče prve stopnje odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti pravilno zavrnilo zaradi zastaranja, saj v primeru, ko oškodovanec uveljavlja odškodninski zahtevek neposredno proti zavarovalnici, dolžina zastaralnega roka ni odvisna od dejstva, ali je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem.

3Vrhovno državno tožilstvo zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi z zavrnitvijo zahtevka za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti. Poudarja, da izpodbijana odločitev glede zastaranja odškodninske terjatve za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, odstopa od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča in je zato zaradi zagotovitve enotne uporabe prava izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Uveljavlja napačno uporabo materialnega prava po 341. členu ZPP, ker je sodišče za presojo zastaranja odškodninske terjatve za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, nepravilno uporabilo določbo 352. člena OZ, ni pa uporabilo določb 353. člena OZ v zvezi s petim odstavkom 357. člena OZ, ki bi ju moralo uporabiti, zaradi česar je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Opozarja, da je napačno stališče sodišča druge stopnje, da na zastaranje odškodninskega zahtevka, ki se uveljavlja proti zavarovalnici, pri kateri je imel povzročitelj nezgode zavarovano svojo odgovornost, ne vpliva dejstvo, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem. Sodišče druge stopnje je namreč obrazložilo, da gre za obveznost iz pogodbenega razmerja s povzročiteljem škode, da je zastaranje odškodninske obveznosti zato treba presojati ob uporabi zastaralnega roka, ki ga za zastaranje odškodninskih terjatev določa 352. člen OZ v prvem in drugem odstavku, da torej velja triletni subjektivni in petletni objektivni zastaralni rok.

4Vrhovno državno tožilstvo poudarja, da OZ v prvem odstavku 353. člena določa, da v primeru, ko je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi zastara, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona. Po drugem odstavku tega člena ima pretrganje zastaranja kazenskega pregona za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka. Ta določba je namenjena predvsem varstvu položaja oškodovanca. Zastaranje začne znova teči šele, ko postane kazenska sodba pravnomočna. Od tega trenutka dalje teče bodisi zastaralni rok za odškodninske terjatve (352. člena OZ) ali daljši relativni zastaralni rok za zastaranje kazenskega pregona po prvem odstavku 353.člena OZ (odločbe Vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 539/2004, II Ips 143/93, II Ips 264//2000 in II Ips 19/2000). Po tretjem odstavku 112. člena KZ, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, zastaranja pretrga vsako procesno dejanje za pregon storilca zaradi storjenega kaznivega dejanja.

5Vrhovno državno tožilstvo opozarja, da je v obravnavanem primeru Okrožno državno tožilstvo v Mariboru 17. 1. 2006 vložilo obtožni predlog zoper povzročitelja prometne nesreče - zavarovanca tožene stranke - zaradi storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena KZ in je bilo tako zastaranje kazenskega pregona kakor tudi odškodninske terjatve pretrgano z uvedbo kazenskega postopka, ponovno pa je začelo teči šele 13. 4. 2007, to je naslednji dan po pravnomočnosti kazenske sodbe, s katero je bil zavarovanec tožene stranke spoznan za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja. Opozarja, da OZ v 357. členu specialno ureja zastaralne roke pri zavarovalnih pogodbah. Za primer zavarovanja pred odgovornostjo (ko lahko oškodovanec na podlagi 965. člena OZ zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec) OZ v petem odstavku 357. člena določa, da neposredni zahtevek tretjega oškodovanca proti zavarovalnici zastara v enakem času, v katerem zastara njegov zahtevek proti zavarovancu, ki je odgovoren za škodo. Zastara torej po pravilih 352. člena OZ za odškodninske terjatve oziroma po pravilih 353. člena OZ, če gre za odškodninsko terjatev, povzročeno s kaznivim dejanjem. Zavarovalnica je namreč v primerih zavarovanja pred odgovornostjo, torej tudi pri obveznem zavarovanju v motornem prometu, odgovorna oseba iz prvega odstavka 353. člena OZ. Vrhovno državno tožilstvo se sklicuje na stališča iz teorije in sicer dr. Borisa Strohsacka, dr. Stojana Cigoja in na odločbi Vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 288/2005 in II Ips 169/2005. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbi sodišča prve in druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, saj je bilo zaradi napačne uporabe materialnega prava tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

6Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena pravdnim strankam, ki nanjo nista odgovorili.

7Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

8Obligacijski zakonik v prvem odstavku 965. člena določa, da lahko pri zavarovanju pred odgovornostjo oškodovanec zahteva povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, neposredno od zavarovalnice, toda največ do zneska njene obveznosti. V petem odstavku 357. člena pa OZ določa, da neposredni zahtevek tretjega oškodovanca proti zavarovalnici zastara v enakem času, v katerem zastara njegov zahtevek proti zavarovancu, ki je odgovoren za škodo. Vrhovno državno tožilstvo ima tako prav, ko opozarja, da zastara po pravilih 352. člena OZ za odškodninske terjatve oziroma po pravilih 353. člena, če gre za odškodninsko terjatev za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem(1).

9Vrhovno sodišče je tako zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP v povezavi s 391. členom ZPP in je sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo glede odločitve o zavrnitvi odškodninskega zahtevka za plačilo odškodnine za duševne bolečine za skaženost, posledično pa tudi odločitev o stroških in je v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

---.---

Op. št. (1): Glej tudi V. Kranjc v N. Plavšak in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del) II. knjiga, GV Ljubljana, 2003, str. 493.