VSK sklep CDn 443/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je zemljiškoknjižna sodnica zavrnila ugovor predlagateljice in potrdila sklep zemljiškoknjižne sodniške pomočnice, s katerim je slednja odločila, da pri maksimalni hipoteki, vknjiženi pri predmetni nepremičnini, ni dovoljen vpis zaznambe neposredne izvršljivosti notarskega zapisa z dne 25.3.2013, opr. št. SV 1. V razlogih izpodbijanega sklepa je pojasnilo, da predlagani vpis, glede na 91. člen Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1), ni dovoljen, ker terjatev, za katero je dogovorjena neposredna izvršljivost notarskega zapisa (4.000.000,00 EUR), presega najvišji znesek vpisan pri maksimalni hipoteki (210.000,00 EUR).

Zoper sklep se iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje predlagateljica. Glede na določbo petega odstavka 91. člena ZZK-1 je zaznamba neposredne izvršljivosti notarskega zapisa dopustna, če je za posamezno terjatev izvršljivost dogovorjena znotraj najvišjega zneska maksimalne hipoteke. Te določbe se ne more interpretirati tako, da je s tem omejena višina terjatev, ki so znotraj maksimalne hipoteke zavarovane, na višino zneska maksimalne hipoteke. Obstoječa ali ustanavljajoča se maksimalna hipoteka je osnova, znotraj katere je potrebno dogovoriti neposredno izvršljivost posamezne terjatve. Ta osnova pomeni materialnopravni obstoj hipoteke in ne njene višine. V skladu s 146. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) pomeni namreč maksimalna hipoteka zavarovanje do maksimalno določenega zneska, do katerega jamči nepremičnina. Ta znesek je največ, kar lahko upnik iz naslova zavarovanja z maksimalno hipoteko pridobi, upnik in dolžnik pa sta povsem svobodna pri vključevanju posameznih terjatev v zavarovanje znotraj tako ustanovljene maksimalne hipoteke. Lahko je s tem zavarovanjem zavarovanih več terjatev v bistveno višji višini kot je znesek maksimalne hipoteke, lahko pa ni zavarovana nobena terjatev ali pa ena terjatev, katere znesek je višji od okvirja maksimalne hipoteke. Stališče sodišča je napačno in posega v temeljne značilnosti maksimalne hipoteke in v avtonomijo strank, ki sta se ravno zaradi njene fleksibilnosti dogovorili za takšno obliko zavarovanja. Neposredna izvršljivost terjatve je derivat in značilnost terjatve, in če je ustrezno dogovorjena, zemljiškoknjižno sodišče nima nobenega razloga, da takšne neposredne izvršljivosti ne bi vpisalo oziroma zaznamovalo v zemljiški knjigi. Če tega ne stori, preseže svoje pristojnosti in krši materialnopravna pravila SPZ-ja in ZZK-1. Pomemben je tudi interes upnika oziroma predlagatelja, saj v nobenem primeru ne bi pridobil višje maksimalne hipoteke, ker je maksimalna hipoteka podlaga za pridobitev zastavne pravice. Ob sklicevanju na 91. člen ZZK-1 bi moralo sodišče v najslabšem primeru dovoliti zaznambo neposredne izvršljivosti za terjatev do višine 210.000,00 EUR, v presežku pa zaznambo neposredne izvršljivosti zavrniti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče načelno soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, saj gre v zadevi za prvi predlagani vpis zaznambe neposredne izvršljivosti notarskega zapisa, terjatev, glede katere je bila dogovorjena neposredna izvršljivost, pa presega najvišji znesek vpisan pri maksimalni hipoteki, saj znaša 4.000.000,00 EUR, najvišji znesek vpisan pri maksimalni hipoteki pa znaša 210.000,00 EUR.

Iz določbe petega odstavka 91. člena ZZK-1 izhaja, da je pri maksimalni hipoteki zaznamba neposredne izvršljivosti notarskega zapisa dovoljena na podlagi notarskega zapisa, s katerim je znotraj najvišjega zneska, vpisanega pri tej maksimalni hipoteki, v zvezi s pravnim poslom, na podlagi katerega nastane posamezna terjatev z določenim rokom zapadlosti, dogovorjena neposredna izvršljivost notarskega zapisa glede te terjatve. Pri tem se v zaznambi neposredne izvršljivosti navede podatek o terjatvi, glede katere je dovoljena neposredna izvršljivost. Citirana zakonska določba, ki je bila v ZZK-1 vnesena z novelo ZZK – 1C (Ur. l. RS, št. 25/2011), je povsem jasna in v obravnavanem primeru ne dopušča drugačne razlage, kot jo je pravilno zavzelo sodišče prve stopnje. Maksimalna hipoteka namreč omejuje jamčevanje zastavljene stvari za terjatve do vpisanega najvišjega zneska, ki je v obravnavanem primeru 210.000,00 EUR.

Drži sicer, kar pravi pritožba, da maksimalna hipoteka ne varuje posameznih terjatev, ampak temeljno dolžniško- upniško razmerje, iz katerega izvirajo terjatve in da posamične terjatve, ki iz tega razmerja izvirajo, niso statična kategorija ter da je zato možno, da v določenem trenutku ne obstaja nobena terjatev. Maksimalna hipoteka je namreč posebna oblika hipoteke, s katero se določi najvišji znesek, do katerega za zavarovanje terjatve ali terjatev jamči nepremičnina in služi torej zavarovanju določene terjatve oziroma določenih terjatev (primerjaj 146. člen SPZ). V zadevi, kakršna je obravnavana, pa gre za prvi predlagani vpis neposredne izvršljivosti terjatve in je zato jasno, da vpis neposredne izvršljivosti terjatve, ki že v začetku presega zgornji znesek ustanovljene maksimalne hipoteke, upoštevajoč peti odstavek 91. člena ZZK-1, ni dovoljen in je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker se predlaga vpis neposredne izvršljivosti točno določene, torej konkretne terjatve, tudi ni sprejemljiva pritožbena razlaga, da bi sodišče vpis lahko dovolilo le za del terjatve. Zemljiškoknjižni postopek je strogo formalni postopek in zemljiškoknjižno sodišče upoštevajoč načelo formalnosti postopka ne more predlogu (le) delno ugoditi.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče, ki ob reševanju pritožbe tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pritožbo predlagateljice zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).