VSC sklep I Ip 670/2012

Pritožba dolžnika se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.
Upnik in dolžnik sama trpita svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika, vložen zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 13. 9. 2012, s katerim je po predlogu upnika izdalo predlagano predhodno odredbo. Z izpodbijanim sklepom je sodišče odločilo tudi o stroških ugovornega postopka in sicer tako, da dolžnik sam trpi svoje stroške ugovornega postopka, upniku pa mora v 8 dneh povrniti 1.109,04 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev.

Dolžnik je v pritožbi navajal, da nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje o zavrnitvi njegovega ugovora. Neposredno izvršljiv notarski zapis ne predstavlja odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki jo predvideva Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v 257. členu. Upnik razpolaga zgolj z notarskim zapisom in sporazumom o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu SPZ, takšna listina pa ne predstavlja listine, ki je lahko podlaga za izdajo predhodne odredbe. Zato je nasproten zaključek sodišča prve stopnje napačen. Glede sklicevanja sodišča prve stopnje na domnevano nevarnost po 258. členu ZIZ pa je dolžnik poudaril pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je to domnevo mogoče izpodbiti. To pa je dolžnik z vloženim ugovorom, v katerem je za dokaz trditev, da ima podjetje (...)večji obseg premoženja, ki se sestoji zlasti iz nepremičnin in ki je bistveno večji od terjatve, ki jo poskuša upnik zavarovati in s predlogom za vpogled v zemljiško knjigo, s katerim bi sodišče dobilo podatke o celotnem obsegu nepremičnega premoženja dolžnika ter z lastnim zaslišanjem, s katerim bi dolžnik ta dejstva lahko natančno pojasnil, tudi storil. Sodišče prve stopnje je ob neizvedbi predlaganih dokazov zmotno zaključilo, da dolžnik te domneve ni uspel izpodbiti. Zato pritožnik predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, postopek zavarovanja pa ustavi, podredno, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Upnik je na pritožbo dolžnika odgovoril in obrazloženo navajal, zakaj pritožbene trditve niso utemeljene. Predlagal je zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 4. člena Zakona o notariatu (Uradni list RS, št. 13/94 in nadaljnji, v nadaljevanju ZN) je notarski zapis izvršilni naslov, če je v njem določena obveznost nekaj dati, storiti, opustiti ali trpeti, glede katere je dovoljena poravna, če zavezanec soglasje za njegovo neposredno izvršljivost izjavi v notarskem zapisu ter, če je terjatev zapadla. Glede na takšno opredelitev je tako mogoče notarski zapis, da bi ta lahko pridobil naravo izvršilnega naslova, skleniti o vsakem predmetu, glede katerega je dovoljena poravnava po Obligacijskem zakoniku (člen 1053 OZ), če nosilec obveznosti v njem izjavi, da soglaša z neposredno izvršljivostjo te obveznosti in je ta zapadla.

Po dne 11. 9. 2012 vloženem predlogu upnika je sodišče prve stopnje s sklepom 13. 9. 2012 dovolilo izdajo predlagane predhodne odredbe na podlagi notarskega zapisa z dne 3. 11. 2008, SV 914/08, sklenjenega in zapisanega pred notarjem (...). Ta vsebuje tako zapis kreditne pogodbe med upnikom kot kreditodajalcem in (...)kot kreditojemalcem, iz katere obveznost kreditojemalca zapade 23. 10. 2012, kot zapis poroštvene pogodbe (pod točko osmič notarskega zapisa), s katero se je dolžnik (...)zavezal kot solidaren porok in plačnik na izpolnitev obveznosti (...)(kot glavnega dolžnika) iz kreditne pogodbe z upnikom. V točki petič notarskega zapisa pa je zapisano tudi soglasje (...)kot kreditojemalca za neposredno izvršljivost njegove obveznosti iz kreditne pogodbe in soglasje (...) za neposredno izvršljivost njegovih obveznosti na podlagi odgovornosti za obveznost glavnega dolžnika (torej iz poroštvene pogodbe). Ker iz takšne vsebine notarskega zapisa v času vložitve upnikovega predloga in v času izdaje sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje predlogu upnika ugodilo, denarno obveznost glavnega dolžnika iz kreditne pogodbe, s tem pa tudi denarna obveznost dolžnika (...)iz poroštvene pogodbe, še ni zapadla, po upniku predložen notarski zapis še ni pridobil lastnosti izvršilnega naslova po 4. členu ZN oz. po 2. točki drugega odstavka 17. člena ZIZ, na podlagi katerega bi bilo mogoče predlagat izvršbo. Pravilno je sodišče prve stopnje presodilo, da predstavlja po upniku predložen notarski zapis listino, ki jo ZIZ v prvem odstavku 257. člena opredeljuje kot kvalificirano listino, ki omogoča izdajo predhodne odredbe in ki jo sicer opredeljuje kot “odločbo drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev in ki še ni izvršljiva”. Takšno razlago potrjuje tudi zapis vsebine 258. člena ZIZ, kjer je zakonodajalec tudi izrecno zapisal, da za “odločbe”, na podlagi katerih šteje, da je podana zakonska presumpcija izkazane nevarnosti iz 257. člena, šteje (pod točko 6) tudi notarski zapis, ki je izvršilni naslov, o denarni terjatvi, ki še ni zapadla. Sicer pa takšno razlago potrjuje tudi narava in namen predhodnih odredb. Te so namreč ukrepi časovno omejenega zavarovanja, katerih namen je upniku zagotoviti možnost oprave bodoče izvršbe v času, ko že obstaja kvalificirana listina o obstoju denarne terjatve, vendar še ta ni izvršljiva. Zaključek sodišča prve stopnje o neutemeljenosti dolžnikovih ugovornih nasprotovanj navedenemu notarskemu zapisu kot listini, na podlagi katere je po členu 257 ZIZ dopustno izdati predhodno odredbo, je tako pravilen, nasprotne pritožbene trditve dolžnika pa neutemeljene.

Pravilno je tudi pravno razlogovanje sodišča prve stopnje in na podlagi takšnega sprejet zaključek, da dolžnik zgolj z nekonkretiziranimi ugovornimi navedbami, da je glavni dolžnik likviden in ima večji obseg premoženja, ki sestoji zlasti iz nepremičnin, ta obseg premoženja pa je večji od denarne terjatve, ki jo poskuša zavarovati upnik, ni uspel izpodbiti zakonsko domnevane verjetne nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve upnika onemogočena ali precej otežena. Iz takšnih nekonkretiziranih ugovornih trditev ne izhaja ničesar takšnega. Po določbi 7. člena ZPP (ki se glede na določbi členov 239 in 15 ZIZ smiselno uporablja tudi v postopkih zavarovanja) stranka z dokaznimi predlogi dokazuje zgolj dejstva, na katere opira svoje zahtevke. Zato pa je pravilno razlogovanje sodišča prve stopnje, da z dokaznimi predlogi sicer ni mogoče dopolniti pomanjkljivih trditev, zato pa predlaganih dokazov za takšne nekonkretizirane trditve ni izvedlo. Glede na nekonkretiziranost ugovornih trditev pa dokaznega predloga z vpogledom v zemljiško knjigo, v katerem dolžnik tudi ni opredelil glede katerih nepremičnin, ni moglo niti izvesti, saj ni dovolj določen (substanciran). Na podlagi takšnih pravilnih razlogovanj je tako sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo kot neutemeljene tudi takšne ugovorne trditve dolžnika. Pritožbeni očitki o zmotnosti takšne odločitve sodišča prve stopnje se tako izkažejo kot neutemeljeni. Sicer pa domneve nevarnosti iz 258. člena ZIZ ni mogoče ovreči, ker predstavlja “presumptiones iuris et de iure”.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (člen 350/II ZPP v zvezi s členom 366/I ZPP in členoma 239 in 15 ZIZ), je pritožbeno sodišče pritožbo dolžnika zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s členoma 239 in 15 ZIZ).

Glede na neuspešnost dolžnikove pritožbe dolžnikovih pritožbenih stroškov ni neutemeljeno povzročil upnik. Glede na neupoštevno razlogovanje upnika v odgovoru na pritožbo za odločanje o pritožbi dolžnika pa stroški sestave odgovora na pritožbo upniku niso bili potrebni za zavarovanje. Zato je pritožbeno sodišče glede na določbo petega in šestega odstavka 38. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ odločilo, da upnik in dolžnik sama trpita svoje pritožbene stroške.