VSL sodba I Cpg 197/2013

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v razmerju med tožečo stranko G., d.o.o. - v stečaju in toženo stranko odvetnico D. E. razveljavi
- učinek nakazila denarnega zneska na račun tožene stranke dne 8.3.2011 v višini 2.000,00 EUR, s čimer je tožena stranka prejela delno plačilo svojih terjatev po računu št. 04-2011 v znesku 2.000,00 EUR,
- učinek nakazila denarnega zneska na račun tožene stranke dne 11.3.2011 v višini 2.000,00 EUR, s čimer je tožena stranka prejela delno plačilo svojih terjatev po računu št. 04-2011 v znesku 2.000,00 EUR,
- učinek nakazila denarnega zneska na račun tožene stranke dne 21.3.2011 v višini 1.838,72 EUR, s čimer je tožena stranka prejela delno plačilo svojih terjatev po računu št. 04-2011 v znesku 1.838,72 EUR.

Tožena stranka mora v 15 dneh plačati tožeči stranki na njen račun št. IBAN SIxxx denarni znesek 5.838,72 EUR, v primeru zamude s plačilom pa za čas od poteka izpolnitvenega roka do plačila še zakonske zamudne obresti od glavnice 5.838,72 EUR.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15. dneh povrniti pravdne stroške v višini 713,95 EUR, v primeru zamude s plačilom pa je dolžna plačati še zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v delu, v katerem je zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice 5.838,72 EUR za čas od 22.9.2011 do poteka izpolnitvenega roka za plačilo.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15. dneh povrniti pritožbene stroške v višini 711,48 EUR, v primeru zamude s plačilom pa je dolžna plačati še zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

1Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika.

2Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila, uveljavljala je bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da jo razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom sodišču druge stopnje, da jo kot neutemeljeno zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške tožene stranke za odgovor na pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Zaključkov sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela izpodbiti domneve obstoja objektivnega pogoja izpodbijanja iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP (glede plačil zaradi izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika za odvetniške storitve, ki jih je opravila tožena stranka pred izpolnitvijo dolžnika), kot tudi ne domneve obstoja subjektivnega pogoja izpodbijanja iz 2. točke 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP, tožeča stranka ne izpodbija; ne nasprotuje pa jim niti ne tožena stranka v odgovoru na pritožbo.

6Razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje oprlo na ugotovitev, da je bila (z izpodbojnim dejanjem) sicer najprej zmanjšana čista vrednost premoženja dolžnika, ki pa se je do začetka stečajnega postopka, zaradi drugih dejanj, ki jih je opravila tožena stranka za dolžnika, povečala. Kot povečanje čiste vrednosti premoženja je upoštevalo koristi, ki jih je tožeča stranka prejela neodplačno od tožene stranke. Tak zaključek je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi trditev tožene stranke, da je za tožečo stranko do začetka stečajnega postopka opravljala na podlagi pooblastilnega razmerja nujne odvetniške storitve (med drugim je bila tudi sestavljalec predloga za začetek stečajnega postopka), za katere pa tožeči stranki ni izstavila računa. Tožeča stranka namreč ni prerekala trditev tožene stranke, da ji je po izvršitvi izpodbijanih plačil opravljala še nujne odvetniške storitve, kot na primer predlog za stečaj, preprečevala izvršbe in po začetku stečajnega postopka pozvala upravitelja, da prevzame od nje vse sodne zadeve. Sodišče prve stopnje je opravilo izračun višine nagrade, ki bi jo bila upravičena tožena stranka zahtevati od tožeče stranke za sestavo predloga za začetek stečajnega postopka ter ugotovilo, da je tožeča stranka prihranila najmanj toliko, kolikor znaša terjatev tožeče stranke na vrnitev plačanega zneska. Zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

7Pravni pojem čiste vrednosti premoženja je definiran v 3. odstavku 10. člena ZFPPIPP. Čista vrednost premoženja posamezne osebe pomeni razliko med vrednostjo premoženja in višino njenih obveznosti. Premoženje posamezne osebe so stvari v njeni lasti, njene terjatve in njene druge premoženjske pravice (1. odstavek 10. člena ZFPPIPP).

8Pritožbeno sodišče pritrjuje tožeči stranki, da sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitve, da tožena stranka tožeči ni zaračunala po odvetniški tarifi sestave predloga za stečaj, ni pravilno uporabilo določb ZFPPIPP, da se je za znesek, ki bi ga bila tožena upravičena zaračunati, pa ga ni, povečala čista vrednosti premoženja tožeče stranke. Drži očitek prvostopnemu sodišču, da ni pravilno upoštevalo dejstva, da tožena stranka ni podala nobenih konkretnih trditev o višini in obliki premoženja tožene stranke, ki naj bi se povečalo zaradi njenih dejanj. Ker se premoženje tožeče stranke zaradi vložitve predloga za začetek stečajnega postopka, ki ga je vložila tožena stranka kot pooblaščenka tožeče stranke, tudi po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru ni povečalo (s stvarmi, terjatvami ali drugimi premoženjskimi pravicami) in iz tega naslova tudi ni bilo nesporno izkazanih tudi nobenih obveznosti, se čista vrednost premoženja ni mogla povečati, pač pa je ostala nespremenjena.

9Če je tožena stranka opravila storitev brezplačno, sama do tožeče stranki ni pridobila nobenih premoženjskih pravic iz tega naslova, to pa še ne pomeni, da je kakšne premoženjske pravice proti tretjim, z dejanjem, ki ga je opravila tožena stranka v korist tožeče stranke, v konkretnem primeru pridobila tožeča stranka. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka imela koristi, ker ji je tožena stranka do začetka stečajnega postopka zagotavljala odvetniške storitve brezplačno, za odločitev v tem sporu ni pomemben. Tožeča stranka bi sicer imela lahko koristi, glede katerih pa tožena stranka ni podala trditev, da so se na strani premoženja tožeče stranke izrazile v kakšni izmed oblik premoženja iz 1. odstavka 10. člena ZFPPIPP. Sicer pa se zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je bila vložitev predloga za začetek stečajnega postopka po svoji naravi koristna za ohranjanje čiste vrednosti premoženja, lahko nanaša le na odločitev in dejanje dolžnika, ki jo je sprejel, ne pa na dejanje njegove pooblaščenke. S tem pa se izkažejo kot neprepričljivi tudi razlogi sodišča prve stopnje o koristnosti dejanja tožene stranke, s tem pa tudi presoja, da se je zaradi tega dejanja povečala čista vrednost premoženja tožeče stranke za ravno toliko, za kolikor je bila zmanjšana z izpodbitimi pravnimi dejanji.

10Upniki bodo zaradi dejanj dolžnika, ki jih je uspel izpodbiti, prejeli plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno, tožena stranka pa ni uspela tega dejstva izpodbiti, kot tudi ne domneve obstoja subjektivnega pogoja izpodbijanja. Ker je tožena stranka, v korist katere je bilo izpodbito pravno dejanje opravljeno, na podlagi plačila prejela izpolnitev svoje terjatve, mora stečajnemu dolžniku vrniti to, kar je na podlagi izpodbitega dejanja prejela (2. odstavek 278. člena ZFPPIPP). Zato je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, tako kot izhaja iz točke I. izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP).

11Zavrnilo pa je pritožbo v delu, v katerem je sodišče prve stopnje, sicer iz drugih razlogov, vendar materialnopravno pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zamudnih obresti od glavnice za čas od 22.9.2011 do izdaje te sodbe (353. člen ZPP). Tožena stranka je dolžna vrniti znesek, ki ji ga je tožeča stranka plačala zaradi izpolnitve toženkine terjatve do nje, šele in ko je postala pravnomočna (oblikovalna) sodba o razveljavitvi učinkov pravnega dejanja tožeče stranke (1. odstavek 278. člena ZFPPIPP). Zato bo v zamudi s plačilom le, če obveznosti po sodbi ne bo izpolnila v roku, ki ji ga je določilo sodišče za izpolnitev. Glede na navedeno tožbeni zahtevek za plačilo zamudnih obresti za čas od 22.9.2011 do pravnomočnosti sodbe ni utemeljen.

12Ker je sodišče druge stopnje spremenilo izpodbijano sodbo, je posledično odločilo tudi o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka je v pravdi in s pritožbo v večjem delu uspela. V delu, v katerem ni uspela, pa posebni stroški niso nastali, zato ji je dolžna tožena stranka povrniti priglašene in s to sodbo odmerjene stroške postopka (3. odstavek 154. člena ZPP).

13Za sodno takso za redni postopek so tožeči stranki nastali stroški v višini 267,00 EUR, izkazala je tudi kot potrebne stroške poštnine v višini 3,00 EUR in stroške fotokopiranja za skupaj 159 listin (3x52x0,20) v višini 31,80 EUR (priglašeni stroški v tožbi), stroške odvetnika za narok 262,80 EUR z 20% DDV ter potne stroške za prihod odvetnika iz Nove Gorice v Ljubljano in nazaj (narok 13.11.2012) 80,66 EUR z 20% DDV. Skupaj je sodišče tožeči stranki odmerilo stroške postopka na prvi stopnji v višini 713,95 EUR. Za sodno takso za postopek na drugi stopnji so tožeči stranki nastali stroški v višini 267,00 EUR, pripada pa ji še za nagrado odvetniku 350,40 EUR z 20% DDV in za pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR z 20% DDV, skupaj 711,48 EUR.