VSL sodba II Cp 3648/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Druga tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da sta ji toženi stranki Z. T., d.d. in R. L. (pred tretja in četrtotožena stranka, sedaj prva in druga tožena stranka, saj je o tožbenem zahtevku zoper Republiko Slovenijo, prej prvotoženo stranko in B. P., prej drugotoženo stranko že pravnomočno razsojeno) solidarno dolžni plačati znesek 292.939,41 EUR (prej 70,200.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti toženima strankama pravdne stroške, in sicer tretji toženi stranki 1.705,50 EUR, četrti toženi stranki pa 11.554,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da jo sodišče druge stopnje spremeni oziroma razveljavi. Navaja, da je skrajno nerazumljivo in nesprejemljivo postopanje sodišča, ki je odločilo, da je notarka ravnala zadosti skrbno in da ni podane njene odgovornosti. Glede na pravno podlago presojanja skrbnosti dobrega strokovnjaka, ki bi jo morala izvajati tudi notarka in glede na jasna določila Zakona o notariatu, mora biti delo notarjev, ki izvajajo javna pooblastila, še posebno skrbno, odgovorno, profesionalno in vestno. Iz izpovedbe notarke je jasno in nedvoumno razvidno, da se je celo sama zavedala njene odgovornosti in napačnega nesprejemljivega ravnanja in ji pri sklepanju sporne pogodbe nekaj že vse od začetka ni bilo všeč, ni bila sigurna in je imela občutek, da so stranke med seboj povezane drugače, kot so povedale njej. Tudi okoliščina, da je bila notarka očitno na začetku notarske kariere, ko je sklepala sporno pogodbo, je lahko razlog, da je ravnala premalo skrbno, vendar njena neizkušenost te odgovornosti nikakor ne odreši. Zaradi tega bi morala ravnati kvečjemu še bolj skrbno in se nikakor ne pustiti prepričati v sklenitev same pogodbe. V kolikor je imela notarka kakršnekoli pomisleke glede vsebine pooblastila oziroma obsega zastopanja, ki ga je pooblastilo izkazovalo, pri čemer je evidentno, da je pooblastilo pooblaščalo zgolj in izključno za sklepanje posojila – kredita z banko, nikakor ne bi smela napraviti spornega notarskega zapisa. Kot je v listini z dne 11.12.1997 dobesedno navedeno, je šlo izključno za pooblastilo za zastavo nepremičnine pri katerikoli banki. Tudi uporaba besede kredit jasno izkazuje, da gre za najetje posojila pri banki. Notarka je sama izpovedala, da se je zavedala, da je naredila narobe in da je na to sama v telefonskem klicu opozorila tožnika, ko je bil notarski zapis same posojilne pogodbe že narejen. Nerazumljivo je, da je sodišče celo obstoj njenih „pomislekov“ štelo za pozitivno in je sklepanje takšnega posla kljub pomislekom upravičilo z njenim nadaljnjim ravnanjem, ko naj bi želela pri tožniku preveriti, kako je s tem pooblastilom. Ob tem, da notarka tako ali tako ne bi smela skleniti pogodbe v primeru, da je imela kakršnekoli pomisleke, je pomembna tudi okoliščina, da ni bila notarka tista, ki je karkoli preverjala, saj je bil tožnik tisti, ki je notarko klical in ne obratno. Še bolj je pomembno, da notarka s tožnikom ni komunicirala v času sklepanja posojilne pogodbe, pač pa po tem, ko je bila pogodba že sklenjena in je bil notarski zapis že narejen in ni bilo nikakršne pravne ali drugačne podlage za to, da bi se spremenil oziroma tožnik ni imel realne možnosti, da bi na sklenitev te sporne pogodbe vplival. Sodišče ne pojasni, zakaj je štelo izpovedbo notarke za bolj verjetno oziroma zakaj ni sledilo izpovedbi tožnika. Ker je bil notarski zapis deloma razveljavljen, je na podlagi same razveljavitve, kot tudi na podlagi dokaznega postopka, vključno z izpovedbo same notarke, jasno izkazano, da je bilo ravnanje notarke napačno in v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Povsem nerazumljive so navedbe sodišča, da so v letu 1998 notarji pooblastila presojali manj strogo kot danes, navedbe notarke o tem so brez podlage, ob primerjavi določil ZOR in OZ pa je jasno, da bistvene razlike ni. Sodišče je sprejelo napačno odločitev, ker ni upoštevalo listinskih dokazov in sicer dogovora z dne 2.5.2003 in z dne 11.12.1997, češ da sta bili listini dani prepozno. Vendar pa tožene stranke na naroku 7.11.2008 temu niso ugovarjale, sodišče je dokazni sklep sprejelo šele na tem naroku, ki se ne more šteti kot prvi narok, ker je prišlo do menjave sodeče sodnice. V zvezi z ravnanjem drugotožene stranke oziroma njeno odgovornost za škodo je obrazložitev sodišča neživljenjska. Logično je, da je druga toženka potrdila izročitev denarja, pri tem pa ni znala utemeljeno in verodostojno pojasniti, od kje bi ona tolikšna sredstva sploh imela. Njene navedbe o tem se razlikujejo od izpovedbe P., da denarja nikoli ni prejel, kot tudi notarke. Prav tako sodišče tudi ni upoštevalo, da bi morala biti vsa sredstva nakazana na transakcijski račun družbe in gotovinsko poslovanje ne bi smelo biti izvedeno. Sodišče se ni ukvarjalo z dejstvom, da druga toženka vrnitve posojila ni zahtevala, čeprav je zatrjevala, da tudi s prodajo hiše ni dobila vsega denarja vrnjenega, ter dejstvom, da je bil ravno na dan prejema sodbe Vrhovnega sodišča vložen predlog za predznambo lastninske pravice glede tožnikove nepremičnine, ki naj bi jo prodala K. K. Tožnik je prepričan, da denar s strani L. nikoli ni bil izročen in je šlo za spletke in igre druge toženke ter P., ko se je zlorabilo tožnikovo pooblastilo, čemur je botrovalo neodgovorno, neskrbno in malomarno ravnanje notarke. Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj je prepričan, saj bi moralo biti njegovemu zahtevku ugodeno in mu s tem priznani stroški. Toženim strankam je sodišče priznalo previsoke stroške glede vlog, zato jim je potrebno priznati zgolj tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni.

Druga toženka je na pritožbo odgovorila, zavrača kot neutemeljene vse pritožbene trditve in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, češ da so razlogi sodbe nerazumljivi, nejasni in si nasprotujejo. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so jasni in si ne nasprotujejo. Enako neutemeljen je očitek o procesni kršitvi iz zadnjega odstavka 286. člena ZPP, ker sodišče v okviru listinskih dokazov tožeče stranke ni upoštevalo dogovora z dne 11.12.1997 in izjave z dne 2.5.2003 (priloge A28 in A29). Glede omenjenih listin je pravilno ugotovilo in obrazložilo, da jih tožnik ni predložil pravočasno, niti ni navedel razlogov, zakaj jih kasneje brez svoje krivde ni mogel predlagati. Ni res, da toženke niso ugovarjale predložitvi navedenih listin, pritožbene trditve o sprejetju dokaznega sklepa šele na kasnejšem naroku in menjavi sodnice pa na pravilnost odločitve ne vplivajo. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo prav, ko navedenih listin ni upoštevalo, ker jih tožeča stranka ni predložila pravočasno.

Spor med pravdnima strankama izvira iz 14.9.1998 sklenjene posojilne pogodbe s klavzulo izvršljivosti, ki sta jo sklenila druga toženka kot posojilodajalka in tožnik kot posojilojemalec po pooblaščencu B. P. Predmet posojilne pogodbe, sklenjene v obliki notarskega zapisa, je bilo posojilo 250.000,00 DEM, pri čemer je tožnik v zavarovanje danega posojila izrecno dovolil vknjižbo zastavne pravice do višine terjatve z zakonskimi zamudnimi obrestmi do popolnega plačila dolga pri nepremičnini vl. št. 1991 k.o. x. V tej pravdni zadevi tožnik zahteva, da mu toženki povrneta premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi prodaje njegove nepremičnine v izvršilnem postopku, do katere je prišlo po sklenitvi navedene posojilne pogodbe, s katero je B. P. v imenu tožnika na podlagi pooblastila za dne 11.12.1997 zastavil tožnikove nepremičnine drugi toženki, ne pa pri katerikoli banki, kot je navedeno v pooblastilu. Tožnik je s tožbo izpodbijal veljavnost posojilne pogodbe in (zaradi prekoračitve pooblastila) uspel s tožbenim zahtevkom, da posojilna pogodba ni veljavna v delu, ki se nanaša na zavarovanje posojila in vknjižbo zastavne pravice na zastavljeni nepremičnini (sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 413/2003 z dne 25.11.2004). O odškodninskih zahtevkih tožnika, ki jih je v tej zadevi uveljavljal proti Republiki Sloveniji in B. P., je že pravnomočno odločeno in sta oba zahtevka zavrnjena. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnik upravičen uveljavljati odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zaradi prodaje njegove nepremičnine solidarno še od prvotožene stranke kot zavarovalnice, pri kateri je imela zavarovano odškodninsko odgovornost iz notarske dejavnosti notarka M. Z. ter od druge toženke, pogodbenice sporne posojilne pogodbe.

Odškodninsko odgovornost prve toženke v tem postopku tožnik v tožbi in nadaljnjih vlogah utemeljuje sledeče: notarka nikakor ne bi smela sestaviti in potrditi notarskega zapisa posojilne pogodbe, saj jo k temu veže profesionalna skrbnost in je bila notarkina dolžnost vsekakor pregledati in upoštevati pooblastilo, ki ga je dal tožnik in je na njem nedvoumno navedeno, da se lahko nepremičnine zastavljajo samo pri banki. Po mnenju tožnika je torej notarka ravnala protipravno, ker je sestavila notarski zapis v nasprotju z izrecnim pooblastilom tožnika, zaradi česar je storila takšno strokovno napako, da zanjo odškodninsko odgovarja.

Sodišče prve stopnje je glede notarkine odškodninske odgovornosti pravilno izhajalo iz splošnih načel o škodi, ki so veljala tudi po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih, ki je bil v veljavi ob sklenitvi posojilne pogodbe, torej da morajo biti za nastanek odškodninske odgovornosti sočasno izpolnjene naslednje štiri predpostavke: nedopustno ravnanje (storitev ali opustitev), vzročna zveza med tem ravnanjem in škodo, odgovornost tožene stranke in nastanek premoženjske in nepremoženjske škode. Če manjka ena od predpostavk, odškodninske obveznosti ni, pri čemer je dokazno breme glede protipravnega ravnanja, vzročne zveze in nastale škode na tožniku. Pravilno je tudi opredelilo merila pri določanju standarda profesionalne skrbnosti notarke (več o tem dr. Vesna Rijavec, Civilnopravna odgovornost notarjev, Pravna praksa 402/1998 in Bogomir Horvat, Odškodninska odgovornost odvetnikov in notarjev, Podjetje in delo, 7/2004). Zakon o notariatu (Ur.l. RS št. 13/94 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZN) vsebuje v drugem odstavku 6. člena posebno določbo o odškodninski odgovornosti, in sicer določa, da notar odgovarja stranki za škodo, povzročeno s kršitvijo dolžnosti ali pooblastil, določenih s tem zakonom. Po določbi 23. člena ZN notar ni smel opravljati notarskih opravil v poslih, ki so po zakonu nedopustni ali o katerih sumi, da jih stranke sklepajo samo navidezno ali zato, da bi se izognile zakonskim obveznostim. Določba 24. člena ZN pa vsebuje dolžnost notarja, da stranko opozori, da ni upravičena skleniti določenega pravnega posla, pri čemer mora v listini navesti, da je stranko opozoril na tako pomanjkljivost. 42. člen takrat veljavnega ZN je vseboval določbo o pojasnilni dolžnosti notarja, da pred sestavo notarske listine pouči stranke o vsebini in posledicah nameravanega pravnega posla ter jih odvrača od nejasnih, nerazumljivih ali dvomljivih izjav, zaradi katerih bi moralo priti do pravd ali izpodbojnosti.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da notarka pri izdaji spornega notarskega zapisa ni prekršila zakonskih določb in je ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, zaradi česar tožnik ni dokazal njenega protipravnega ravnanja. Pritožbeno sodišče dokazno oceno o tem sprejema kot prepričljivo. Iz ugotovitev sodišča izhaja, da je notarka pred izdajo notarskega zapisa ravnala skrbno in preverjala vsebino in obseg pooblastila, ki ga je tožnik dal B. P. za sklenitev kreditne pogodbe tudi v delu, ki se nanaša na zastavo nepremičnine podjetju B., d.o.o., za najetje kredita pri katerikoli banki. Notarka je ravnala dovolj skrbno tudi zato, ker je pred izdajo notarskega zapisa v telefonskem razgovoru s tožnikom osebno in neposredno preverjala veljavnost pooblastila in pomisleke, ki jih je imela v zvezi z njim. Pri tem se je prepričala, da tožnik pooblastila ne preklicuje, zato ni imela razlogov za drugačno ravnanje oziroma za odklonitev notarske storitve po takrat veljavnih določbah ZN. Dejstvo, da je kasneje v pravdnem postopku tožnik uspel s svojim zahtevkom, da zavarovanje posojila in vknjižba zastavne pravice, dogovorjeno v posojilni pogodbi, ni veljavno, ker je B. P. prekoračil pooblastilo tožnika, glede na v tem postopku ugotovljeno ravnanje notarke ne pomeni avtomatično njene odškodninske odgovornosti zaradi neskrbnega ravnanja. Prav tako ne zadostuje za ta zaključek očitek pritožbe, da je imela notarka sprva pomisleke glede obsega pooblastila, pa je kljub temu sestavila notarski zapis. V tem postopku ni sporen obstoj pooblastila za sklenitev posojilne pogodbe, ampak njegova „širina“, prav tako ne veljavnost posojilne pogodbe, po kateri bi moral tožnik v vsakem primeru svojo obveznost posojilodajalki izpolniti. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem opozarja na stališče revizijskega sodišča v sodbi II Ips 139/2011 (točka 16), ki bi veljalo tudi v primeru morebitne ugotovljene nestrokovnosti in s tem nedopustnosti ravnanja notarke, saj tudi v tem primeru v tožbenih trditvah manjka logična povezava med zatrjevanim nedopustnim ravnanjem notarke, ki je sestavila notarski zapis in prodajo tožnikove zastavljene nepremičnine v izvršilnem postopku ter s tem povezano premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo tožnik zatrjuje. Vendar kot že pojasnjeno, pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, da pri spornem notarskem zapisu notarka ni kršila službene dolžnosti in ob tem ravnala protipravno. Zakaj je sodišče v pretežni meri res sledilo izpovedbi notarke M. Z., je v obrazložitvi pojasnilo. Izpoved notarke v bistvenih delih ni drugačno in ne nasprotuje njenim izjavam v prejšnjem pravdnem postopku, ki je potekal zaradi spora o veljavnosti posojilne pogodbe. Pritožba tudi nima prav, ko ugotavlja, da naj bi notarka sama priznala svojo strokovno napako, saj je notarka izčrpno pojasnila, zakaj in v kakšnih okoliščinah se je odločila za sestavo pogodbe kljub začetnim pomislekom ter zakaj ni zavrnila notarske storitve po naročilu strank. Pritožbeno sodišče se zato pridružuje razlogom sodbe o tem, da je notarka svoje delo v konkretnih okoliščinah opravila pošteno in vestno ter v skladu s takrat veljavnimi predpisi, torej v okviru standarda profesionalne skrbnosti povprečnega strokovnjaka na svojem področju.

Odškodninsko odgovornost drugotoženke tožnik utemeljuje s trditvijo, da je ravnala nepošteno in zato protipravno, ker pooblaščencu ni izročila v posojilni pogodbi navedenega zneska, kasneje pa kljub temu zoper tožnika sprožila izvršilni postopek ter zahtevala poplačilo posojila. Tudi v tem delu je dokazna ocena prvostopenjskega sodišča prepričljiva in ji ni mogoče očitati nelogičnosti in neživljenjskosti. Predvsem je pomembno, da je izpoved druge toženke, da je denar izročila pooblaščencu tožnika, podprta z določili posojilne pogodbe. Za obstoj njene odškodninske odgovornosti tudi ne zadostujejo očitki, da bi moral biti denar izročen na transakcijski račun družbe, last pooblaščenca B. P., da ni zahtevala od tožnika vrnitve celotnega zneska posojenega denarja ter je ravno na dan prejema sodbe Vrhovnega sodišča RS vložila pri Okrajnem sodišču v Krškem predlog za predznambo lastninske pravice glede tožnikove nepremičnine. Predvsem pa drugi toženki tudi ni mogoče očitati protipravnosti v tem, da je na podlagi notarskega zapisa v izvršilnem postopku pred sodiščem zahtevala od tožnika poplačilo dolga.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni podana odškodninska odgovornost toženk, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Trdi, da je sodišče toženim strankam priznalo previsoke stroške, vendar te trditve ne konkretizira, saj ne pove, kateri odmerjeni stroški, ki jih je sodišče prve stopnje natančno opredelilo tudi v obrazložitvi sodbe, so bili za pravdo nepotrebni. Pritožbeno sodišče je tudi v tem delu zavrnilo pritožbo in potrdilo stroškovni del odločitve v sodbi (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sprejeta na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Glede na vsebino odgovora na pritožbo, ki ni v ničemer pripomogel k hitrejši in lažji rešitvi pritožbe, je prav, da druga tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.