VSL sodba II Cp 77/2013

Pritožba se zavrne ter se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka III. in točka V. izreka) potrdi.

1V tej pravdni zadevi so tožnice vložile tožbo na podlagi napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča. Sama tožba vsebuje več tožbenih zahtevkov. Nekateri se nanašajo na vprašanja obsega zapuščine (in sicer obsega v denacionalizacijskem postopku vrnjenega premoženja), hkrati pa tožba vsebuje odškodninski zahtevek zoper toženca zaradi njegovega neskrbnega ravnanja.

2Sodišče prve stopnje je ugodilo le zahtevku, da je toženec dolžan tožnicam izplačati ¾ vrednosti obveznic in sicer v višini 7.810,55 EUR z obrestmi, kakor so specificirane v točki IV. izreka izpodbijane sodbe. Vse ostale zahtevke je sodišče prve stopnje zavrnilo.

3Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj zahtevkoma, o katerih je bilo odločeno v točkah III. in V. ugodi. Če ne, predlaga vsaj razveljavitev sodbe v opisanem delu. Pritožba trdi, da je toženec očitno sodišče prve stopnje spravil v zmoto, da je bil on upravičenec do denacionalizacije. To pa enostavno ni res, saj je bil edini upravičenec do denacionalizacije toženčev pokojni oče. Pritožba utemeljuje stališče, da je bil toženec v denacionalizacijskem postopku dolžan ravnati v korist vseh dedičev, saj je bil skrbnik. To izhaja tudi iz tega, da je F. T. po odvetnici O. K. iz L. v imenu vseh dedičev položil zahtevo za denacionalizacijo. Pritožba trdi, da je toženec ob vložitvi zahtevka za denacionalizacijo deloval v škodo vseh bodočih dedičev, razen sebe. Položaj skrbnika je izkoristil v svoj prid. Nadalje navaja, da sodedinj ni obvestil o pomembnih okoliščinah, ki se nanašajo na sam postopek denacionalizacije in tudi na prodajo premoženja.

4Pritožba je bila vročena tožencu. Ta je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5Pritožba ni utemeljena.

6Trditev, da je sodišče kot denacionalizacijskega upravičenca štelo toženca, ne pa njegovega očeta, ni točna. Tudi sama odločitev in obrazložitev ne izhajata s takšne predpostavke. Razlogi za zavrnitev obeh še spornih zahtevkov, so drugi.

7Predmet dedovanja je lahko le tisto premoženje, ki ga je imel zapustnik v času smrti ali tisto premoženje, ki je predmet denacionalizacijske odločbe. Ni sporno, da zapustnik nepremičnine parc. št. 1634/1 k.o. X v času smrti ni imel v svojem premoženju. Pravilna pa je tudi ugotovitev, da ta nepremičnina ni bila predmet vračila v naravi v denacionalizacijskem postopku. Oba sporna zahtevka sta zato, kolikor sta dednopravne narave, glede te nepremičnine neutemeljena. Ta parcela preprosto ne sodi v zapuščino.

8Zahtevek, o katerem je bilo odločeno v točki V., pa vsebuje tudi odškodninsko podlago, kolikor gre za denarni zahtevek in ne za ostale prvine, ki v sam zahtevek pravno niti ne spadajo. Nepremičnina, s parc. št. 1634/1 k.o. X, je bila predmet denacionalizacijskega postopka. Z odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostava Šiška, je bila priznana odškodnina v obveznicah, in sicer v vrednosti 10.949,10 DEM (glej prilogo A23). Ta odškodnina je bila tudi že predmet dedovanja (glej prilogo A5).

9Tožeča stranka pa je smiselno trdila, da bi morala biti priznana odškodnina v denacionalizacijskem postopku bistveno višja. To, kar naj bi bilo priznano, naj bi namreč ustrezalo zgolj valorizirani kupnini (gre za smiselno obliko vračila po šestem odstavku 42. člena ZDen (1)), v resnici pa bi morala biti priznana „običajna“ odškodnina po ZDen. Se pravi takšna, kot se prizna tedaj, kadar vračilo v naravi ni mogoče. Pritožbeno sodišče pritožnicam lahko pritrditi, da gre za položaj, v katerem vračilo nepremičnine v naravi ni bilo mogoče, ker je imela na njem tretja oseba lastninsko pravico. Slučajno je ta tretja oseba toženec. A to položaja glede možnih oblik vračila v denacionalizacijskem postopku v čemer ne spreminja.

10Čeprav je vse to res, pa to ne pomeni, da je zaradi takšne odločitve denacionalizacijskega organa (po šestem odstavku 42. člena ZDen) sedaj toženec odškodninsko odgovoren tožeči stranki. Tako kot je zahtevo za denacionalizacijo lahko vložil toženec, bi jo lahko tudi tožnice. V vsakem primeru pa je bila vložitev zahteve v korist vseh naslednikov denacionalizacijskega upravičenca in sicer prav v enaki meri za toženca, in za tožnice. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je toženec v denacionalizacijskem postopku ravnal sebi v prid in tožnicam v škodo.

11Prav tako bi se tožnice lahko pozanimale za tek in usodo denacionalizacijskega postopka ter uveljavljale pravna sredstva proti morebitni napačni odločitvi denacionalizacijskega organa (zoper morebitno napačno obliko vračila). Če bi bile skrbne, bi tako ravnale.

12Tožencu ni mogoče očitati, da je ravnal v svojo korist in v njihovo škodo. Tudi to, da je v prejšnjem družbenem redu pridobil lastninsko pravico na stavbi in pravico uporabe na zemljišču, ne more vzpostavljati njegove odškodninske odgovornosti. A ne glede na to, je oblika vračila v enaki meri doletela tako njega kot tožnice. Toženec ni pravni strokovnjak, v saj tožeča stranka ne trdi, da bi bil. Od njega tako ni bilo pričakovati, da bi ravnal v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ (2)). Od njega je bilo pričakovati, da bo ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarja (prvi odstavek 6. člena OZ). Eno izmed meril, ki konkretizirajo ta tip skrbnosti, je, da bo ravnal tako, kot bi ravnal v lastnih zadevah. V obravnavani zadevi pa je na dlani, da ni ravnal zgolj tako kot bi ravnal v lastnih zadevah, marveč je kar konkretno ravnal hkrati tudi v lastni zadevi. Kaj pa je storil? Pravočasno je vložil zahtevo za denacionalizacijo (A22), v njej pojasnil vsa razmerja med upravičencem za denacionalizacijo, vlagateljem ter potencialnimi vlagateljicami (tožnicami), predočil dejstvo o zaplembi, dalje dejstvo nemožnosti vrnitve sporne nepremičnine v naravi ter upravnemu organu predlagal, naj odloči po ZDen.

13Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da upoštevaje skrbnost tako na eni kot na drugi strani (tožnice so bile pasivne) toženec tožeči stranki odškodninsko ne odgovarja za posledice tega, da naj bi denacionalizacijski organ odločil o napačni obliki vrnitve in za to določil prenizko odškodnino.

14Pritožba zato ni utemeljena, podani pa niso niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo. Procesno pooblastilo za odločitev je vsebovano v 353. členu ZPP (3)).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Zakon o denacionalizaciji (Ur.l. RS, 27/91 ter številne poznejše spremembe)

(2) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 ter poznejše spremembe tega predpisa)

(3) Zakon o pravdnem postopku (UR.l. RS, št. 73/2007 – Uradno prečiščeno besedilo; ter poznejše spremembe tega predpisa)