UPRS Sodba in sklep U 138/2005

1. Tožba se zavrne.
2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 2. alineje 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/2003) zavrnila kot očitno neutemeljeno prošnjo za azil A.A., roj. ... v kraju B., državljana Makedonije, in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku 3 dni od pravnomočno končanega azilnega postopka.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka pravi, da je A.A. dne 28. 12. 2004 vložil prošnjo za priznanje azila. V prošnji je navedel, da je bil prisiljen matično državo zapustiti zaradi dveh razlogov. Prvi razlog je, da se je mesec dni, preden je zapustil matično državo, sprl s someščanom po imenu C.C. Ta sovaščan sodeluje z organizacijo AKSH. Po sporu je takoj pobegnil in šel v B. k stricu po mamini strani. Sprla sta se v vasi D. Razlog za spor je bilo zemljišče. Uradno to zemljišče pripada njemu, C.C. pa mu je to zemljišče oziroma del tega zemljišča zasedel. Ker pa je C.C. v dobrih odnosih s predstavniki organizacije AKSH, se mu je bal zoperstaviti. Nato pa ga je začela nadlegovati tudi organizacija AKSH. Od njega so zahtevali, da se jim priključi, kar pa ni želel, zato so mu začeli groziti s smrtjo. To je bilo en mesec, preden je zapustil matično državo. Pred tem ni imel nikakršnih problemov z oblastjo, vojsko, policijo ali vaščani. Ker je bil v B., so mu starši povedali, da so ga predstavniki AKSH iskali na domu, in sicer 5-6 krat. V B. ga niso iskali, iskali so ga samo v vasi D., kjer živijo njegovi starši. Bili so uniformirani in zamaskirani. Tudi sam jih je videl, preden je prišel v konflikt s C.C. Videl jih je v vasi, ko so vadili in se vojno usposabljali. Trikrat je bil tudi fizično napaden v vasi D. s strani zamaskiranih oseb. V enem dnevu so ga pretepli dvakrat, nato pa čez nekaj dni še enkrat. Da so to bili pripadniki AKSH, ve zato, ker so imeli na uniformi našit emblem AKSH. Težav zaradi tega, ker je bil prisoten v volilni komisiji PDK (Demokratske nacionalne stranke), ni imel. Zadev na policiji ni prijavil, ker bi ga lahko predstavniki AKSH likvidirali. Če bi se vrnil nazaj v matično državo, bi imel težave. V B. ne bi mogel živeti, saj tam nima nobenega imetja. Stric pa ga tudi ne bi bil pripravljen preživljati več kot tri tedne.

Tožena stranka še pravi, da je tožnik v postopku podal dve lastnoročni izjavi dne 29. 11. 2004 in 27. 12. 2004. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka uporablja tudi obvestilo PMP E št. ... z dne 27. 12. 2004 in sodbo Okrajnega sodišča F. št. K ... z dne 27. 12. 2004 in v zvezi s tem ugotavlja, da je tožnik dne 23. 11. 2004 poskušal v Republiko Slovenijo vstopiti s ponarejenimi dokumenti. Pri mejni kontroli je prosilec za azil mejnemu policistu na vpogled izročil potni list Makedonije št. ..., osebno izkaznico Makedonije št. ... in vozniško dovoljenje Makedonije št. .... Vse listine so bile izdane na ime G.G. Pri pregledu listin je bilo ugotovljeno, da sta potni list in osebna izkaznica predrugačena v tem, da je zamenjana fotografija imetnika, vozniško dovoljenje pa je izpisano na nepristnem obrazcu. Okrajno sodišče v F ga je spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 256. člena Kazenskega zakonika. Na tej podlagi je tožena stranka prišla do ocene, da je prosilec za azil zlorabil institut azila. V Republiko Slovenijo je vstopil s ponarejenimi dokumenti (potni list, osebna izkaznica in vozniško dovoljenje, ponarejeni dokumenti na ime G.G., izjava o namenu vložitve prošnje za azil dne 29. 11. 2004 na ime H.H). Utemeljevanje na podlagi napačne istovetnosti ali na podlagi ponarejenih dokumentov pa se v skladu s prvo alinejo 36. člena Zakona o azilu šteje za zlorabo ali zavajanje postopka. Tej argumentaciji tožena stranka še dodaja, da je A.A., sicer takrat še pod drugim imenom (H.H.), dne 29. 11. 2004, ko se je že nahajal v priporu v J. in je čakal na začetek sojenja zaradi suma storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin, napisal lastnoročno izjavo, v kateri prosi za priznanje azila, izpolnjen pa je bil tudi registracijski list.

Ponovno je namen vložitve prošnje za azil izrazil dne 27. 12. 2004 med sojenjem na Okrajnem sodišču v F. Zato je tožena stranka mnenja, da je prosilec s tem, ko je prvič izrazil namen podaje prošnje za azil v priporu, štiri dni po vstopu v Republiko Slovenijo na podlagi ponarejenih dokumentov, vložil prošnjo le z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz Republike Slovenije.

To pa pomeni, da je zavajal ali zlorabljal azilni postopek (5. alineja 1. odstavka s peto alinejo 1. odstavka 36. člena ZAzil). Če bi bil prosilec za azil resnično preganjan, bi za azil zaprosil že takoj na mejnem prehodu E., ko so policisti ugotovili, da je v Republiko Slovenijo vstopil na podlagi ponarejenih dokumentov, ne pa da je lastnoročno izjavo, v kateri je navedel, da prosi za azil, napisal štiri dni po tem, ko je bil že v priporu v J. Tožena stranka pravi, da je iz izjave prosilca, ki jo je podal ob vložitvi prošnje za azil, očitno, da mu v matični državi ne grozi preganjanje, kot je pojem preganjanja v svoji knjigi The Law of Refugee Status, 1991 (Zakon o statusu begunca) opredelil James C. Hathaway. Stališče J. C. Hathawaya o tem, kaj je preganjanje v smislu Ženevske konvencije, tožena stranka navaja v 4. odstavku obrazložitve na strani 3 izpodbijane odločbe. Prav tako pa pri prosilcu za azil A.A. razlogov, ki jih je navedel v svoji prošnji za azil, tožena stranka ne more šteti za preganjanje, kot to izhaja iz Direktive Sveta Evropske unije o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva kot beguncev oziroma kot oseb, ki kakorkoli drugače potrebujejo mednarodno zaščito in vsebino priznane zaščite št. 2004/83/EC z dne 29. 4. 2004 - Uradni list EU, št. L 304/12 z dne 30. 9. 2004. Tožena stranka tako zaključuje, da iz prošnje za azil A.A. očitno izhaja, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje, poleg tega pa je zavajal oziroma zlorabljal institut azila z utemeljevanjem na podlagi napačne istovetnosti in na podlagi ponarejenih dokumentov, ter je prošnjo za azil vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev. Pristojni organ je tako prošnjo za azil, v skladu s prvo in drugo alinejo 2. odstavka 35. člena ZAzil, v povezavi s prvo in peto alinejo 1. odstavka 36. člena ZAzil, zavrnil kot očitno neutemeljeno.

V tožbi tožeča stranka pravi, da je tožnik v prošnji natančno obrazložil razloge za pobeg iz države.

Meni, da grožnja s smrtjo AKSH predstavlja preganjanje zaradi političnega prepričanja in da podatki, navedeni v izpodbijani odločbi, niso točni ter da omenjena skupina želi povečati število svojih predstavnikov tudi na silo med Albanci, ki med vojno niso bili pripadniki OVK-ja. Dejstvo, da je bil priprt in kaznovan zaradi ponarejanja dokumentov, mu ne more škodovati v zvezi z azilnim postopkom, saj v azilnem postopku ni dajal neresničnih podatkov in je ves čas verodostojno izpovedoval. Tožnik predlaga zaslišanje ter predlaga, da naslovno sodišče odločbo tožene stranke spremeni tako, da se prošnji tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji ugodi in da mu ni potrebno zapustiti Republike Slovenije. Ker je tožeča stranka prosilec za azil v Republiki Sloveniji in je brez sredstev za preživljanje, prosi naslovno sodišče za oprostitev plačila sodnih taks.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

Tožba ni utemeljena. Po določbi 36. člena ZAzil se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje utemeljevanje na podlagi napačne istovetnosti ali na podlagi ponarejenih dokumentov (1. alineja) in vložitev prošnje z namenom, da bi prosilec odložil prisilno odstranitev (5. alineja). Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik vstopil v Slovenijo dne 23. 11. 2004 s ponarejenim dokumentom in se je izkazoval z nepravim imenom in priimkom. Dne 23. 11. 2004 je bil odrejen pripor, v priporu je dne 29. 11. 2004 podal prvo izjavo, da bi prosil za azil in iz podatkov v spisu ni izkazano, da bi se lažno predstavljal. Enako velja za izjavo, da bi prosil za azil z dne 27. 12. 2004, ki jo je podal na glavni obravnavi pred kazenskim sodiščem. Dne 28. 12. 2004 je podal prošnjo za azil pri sektorju za azil in se ni lažno predstavljal. To pomeni, da v konkretnem primeru ni mogoče šteti, da je tožnik utemeljeval svojo prošnjo za azil na podlagi napačne istovetnosti ali ponarejenih dokumentov, ker ob postopku prehoda meje še ni uveljavljal azila in zato prošnje za azil tožena stranka ne bi smela zavrniti kot očitno neutemeljene po 1. alineji 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi s prvo alinejo 36. člena ZAzil). Vendar pa zaradi te procesne napake tožene stranke sodišče tožbi ni ugodilo, kajti navedena dejstva v zvezi s tožnikovim napačnim predstavljanjem ob prehodu meje ter zgoraj opisane okoliščine podaje prošnje za azil kažejo v smeri neobstoja utemeljenega strahu pred preganjanjem oziroma navedena dejstva in okoliščine vplivajo na presojo verodostojnosti izpovedbe prosilca za azil, kajti če bi tožnik prebegnil v Slovenijo zaradi preganjanja v izvorni državi, bi ob prehodu meje zaprosil za azil, ne bi se ob vstopu v Slovenijo izkazal s ponarejenimi dokumenti in ne bi interesa za azil izrazil šele šesti dan, ko je bil priprt v kazenskem postopku. Sodišče je zato presojo zakonitosti izpodbijane odločbe nadaljevalo, kljub napačnemu sklicevanju tožene stranke na določilo 1. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil zaradi tega, ker tožena stranka ni zavrnila prošnje za azil samo z utemeljitvijo, da je tožnik zlorabljal postopek, ampak je štela, da okoliščine napadov na tožnika v izvorni državi ne pomenijo preganjanja v smislu ZAzil, medtem ko na drugi strani tožnik v tožbi smatra, da opisana grožnja s smrtjo AKSH pomeni preganjanje zaradi političnega prepričanja. Zaradi tega je sodišče moralo v nadaljevanju presojati tudi to sporno okoliščino, ki pomeni presojo materialnega prava glede na okoliščine, kot jih je opisal tožnik v upravnem postopku in v tožbi. Tožena stranka se pri odločitvi opira na stališče J. C. Hathawaya, kar pomeni, da je tudi implicitno štela, da je podlaga za uveljavljanje preganjanja s strani tožnika, njegovo politično prepričanje. Sodišče tako kot že v številnih sodbah ponovno navaja, da se tožena stranka ne more opirati na stališče posameznega avtorja s področja azilnega prava, ker to ne more biti relevanten pravni vir. Tudi, če bi tožena stranka opredelitev J. C. Hathawaya samo prevzela, ne da bi svoje stališče utrjevala s tem, da ga zagovarja J. C. Hathaway, tega tožena stranka ne sme, ker lahko izhaja le iz Direktive št. 2004/83/EC z dne 29. 4. 2004 (O J L 304/12, 30. 9. 2004) ob upoštevanju slovenske upravno-sodne prakse. Zato je z materialno-pravnega vidika pravilen tisti del obrazložitve tožene stranke, v katerem se tožena stranka sklicuje na določilo 6.c. člena, 2. odstavek 7. člena in 1. odstavek 9. člena Direktive št. 2004/83/EC. Določilo 6.c. člena govori o tem, da je nedržavni subjekt lahko izvajalec preganjanja, če državni subjekti, vključno z mednarodnimi organizacijami, ne morejo ali nočejo zagotavljati zaščite pred preganjanjem v smislu 7. člena Direktive št. 2004/83/EC. Določilo 2. odstavka 7. člena Direktive št. 2004/83/EC pa ureja, da se za zagotavljanje zaščite šteje, če državni subjekti ali mednarodne organizacije izvajajo razumne ukrepe za preprečevanje preganjanja v smislu uresničevanja učinkovitega pravnega sistema za odkrivanje, pregon in kaznovanje storilcev preganjanja in da imajo stranke dostop do tega sistema zaščite. Določilo točke a.) 9. člena Direktive št. 2004/83/EC pa opredeljuje dejanje preganjanja kot dejanje, ki je zadosti resno tako po naravi ali zaradi ponavljanja dejanj, tako da to povzroči hude kršitve tistih temeljnih človekovih pravic, pri katerih ni možna razveljavitev določenih obveznosti po določilu 2. odstavka 15. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP, Uradni list RS, št. 7/94, Uradni list RS. št. 33/94). Po določilu točke b) 1. odstavka 9. člena Direktive o določitvi statusa begunca pa se kot akt preganjanja lahko šteje tudi kumuliranje več različnih ukrepov, vključno z kršitvami človekovih pravic (ki ni treba, da so absolutne človekove pravice), ki so zadosti resni, da na posameznika vplivajo na podoben način, kot to določa točka a) 1. odstavka 9. člena Direktive o določitvi statusa begunca. V ugotovitvenem postopku tožena stranka ni ugotavljala okoliščin potrebnih za uporabo določila 6.c. in 2. odstavka 7. člena Direktive št. 2004/83/EC. Vendar pa ta pomanjkljivost v izpodbijani odločbi po presoji sodišča ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve. Kajti, okoliščin v zvezi z določilom 6.c. člena in 2. odstavka 7. člena Direktive št. 2004/83/EC ni treba ugotavljati in utemeljevati, če pristojni organ ugotovi, da zatrjevana dejanja preganjanja ne spadajo v okvir določila 1. odstavka 9. člena Direktive št. 2004/83/EC. Tudi pri presoji sodišča narava dejanj zoper tožnika v njegovi izvorni državi v tem konkretnem primeru ne predstavlja zadostne resnosti, tako da bi le to pomenilo kršitve absolutnih človekovih pravic iz 3. člena MKVČP oziroma 18. člena Ustave (Uradni list RS, št. 33/91-I 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004). Za vidik ponavljanja dejanj preganjanja pa je pomembno, da gre za državo, ki je članica Sveta Evrope, in dejstvo, da je tožnik navedel, da so ga pripadniki iskali in preganjali samo v rodni vasi. Ob upoštevanju tudi nizke stopnje verodostojnosti tožnikove izpovedbe, kar je sodišče utemeljilo v začetku te obrazložitve, je zato sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba zakonita in pravilna.

Ker tožnik v dokaznem predlogu za zaslišanje ni navedel ničesar in tudi sodišče v tem sporu ne vidi elementov, ki bi jih bilo treba razčistiti za zakonito in pravilno odločitev, je sodišče v skladu z ustaljeno upravno-sodno prakso (odločba Ustavnega sodišča RS Up-422/03-10 z dne 10. 7. 2003; sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 196/2001 z dne 2. 12. 2004; sodbe Upravnega sodišča RS U 1942/2004 z dne 3. 11. 2004, U 2263/2004 z dne 13. 1. 2005) v zvezi z določilom 2. odstavka 51. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000) in 3. odstavka 39. člena ZAzil zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje stranke v postopku. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (2. odstavek 39. člena ZAzil).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu ne izhaja, da tožniku plačilo taks ne bi občutno zmanjšalo sredstev, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.