UPRS Sodba U 534/2002

1. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za gospodarstvo odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.
2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika proti odločbi Tržnega inšpektorata s katero je ta organ začasno prepovedal tožniku kakršnokoli uporabo embalaže za trženje alkoholne pijače Činarino v obstoječih steklenicah označenih z etiketo v kombinaciji rdeče in zelene barve, na kateri je slikovno prikazana artičoka in beseda Činarino, hkrati je odločil, da je rok izvršitve naslednji dan po prejemu odločbe. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da tožnik utemeljuje svojo pritožbo izključno s tem, da mu niso bili posredovani rezultati raziskave, ki jo je organ prve stopnje izvedel v samopostrežbi Maximarketa v obliki ankete naključno izbranih potrošnikov. Tožena stranka ugotavlja, da ta anketa ne more predstavljati pomembnega dejstva oziroma okoliščine, ki bi bistveno vplivala na odločitev v obravnavani zadevi, lahko le potrdi pravilnost odločitve. Tožena stranka nadalje še navaja, da je bilo dejansko stanje ugotovljeno brez izvedbe te ankete in je temeljilo na primerjavi embalaž obeh proizvodov. Ker dejstva, ugotovljena z anketo naključnih potrošnikov, niso bistveno vplivala na odločitev, tudi dejstvo, da rezultati ankete tožniku niso bili posredovani in se o njih ni izjasnil, ne more predstavljati bistvene kršitve upravnega postopka in s tem ne razloga za odpravo odločbe.

Tožnik v tožbi navaja, da se tožena stranka ni ravnala po pravilih upravnega postopka in je to vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost njene odločitve (2. točka 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu). Navaja, da je organ prve stopnje svojo odločitev o tem ali gre pri dejanjih tožnika povezanih z uporabo besede Činarino v blagovnem prometu za dejanje nelojalne konkurence ali ne utemeljil na raziskavi, ki jo je opravil 17. 10. 2001. V svoji obrazložitvi organ prve stopnje navaja, da sta se obe stranki na ustni obravnavi strinjali, da organ prve stopnje opravi neformalno raziskavo trga, to pa ni res, saj iz zapisnika izhaja, da je bilo dogovorjeno, da "se izvede javnomnenjska raziskava" in da to lahko izvede organ prve stopnje, ki pa ni tožniku vročil rezultatov in se o njih ni mogel izjasniti. Organ prve stopnje je svojo odločitev oprl na te rezultate, zato se tožnik ne strinja s stališčem tožene stranke, da anketa ne more predstavljati pomembnega dejstva, ki bi bistveno vplivalo na odločitev v tej zadevi. Organ prve stopnje se je pri svoji odločitvi oprl na rezultate neformalne ankete, saj zakaj bi jo sicer potem sploh izvedel. Šlo je in gre za bistveni in pomemben element ter prispevek pri odločitvi organa prve stopnje. Organ prve stopnje pa je bistveno kršil upravni postopek, ker tožniku ni dal možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe in organ prve stopnje tožniku ni nikoli posredoval ankete, na kateri je utemeljil svojo odločbo. Tožena stranka se ni ravnala po pravilih postopka in to je vplivalo na zakonitost ali pravilnost odločbe. Tožnik predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi in da se mu povrnejo stroški postopka.

Tožena stranka ni vložila odgovora na tožbo, predložila je le upravne spise. Prizadeta stranka A., Italija, ki jo zastopa B., Ljubljana v odgovoru na tožbo navaja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da organ prve stopnje ni zagrešil bistvenih procesnih kršitev, ko tožniku niso bili vročeni rezultati opravljene neformalne ankete.

Tožnik v tožbi očita toženi stranki samo bistveno kršitev postopka, iz nadaljnjega besedila tožbe pa ni jasno kako je to tožena stranka zagrešila. Nadalje še opozarja, da je bila tožniku dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izpodbijano odločbo in da tožniku ni bila okrnjena ta pravica. Tožena stranka je pravilno zaključila, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in da ni bila zagrešena kršitev pravil postopka.

Prizadeta stranka predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka:

Tožba je utemeljena.

Iz upravnih spisov izhaja, da je organ prve stopnje izdal odločbo na podlagi 28. člena Zakona o varstvu konkurence (Uradni list RS, št. 18/93, v nadaljevanju ZVK) in odločil upoštevaje določilo 4. alinee 3. odstavka 13. člena ZVK. Iz zapisnika o ustni obravnavi z dne 9. 10. 2001 izhaja, da sta bila tako tožnik kot prizadeta stranka soglasna, da se izvede javnomnenjska raziskava glede možnosti nastanka zmede ob uporabi obeh etiket na slovenskem trgu in oba sta se strinjala, da to javnomnenjsko raziskavo izvede organ prve stopnje. Organ prve stopnje je v svoji odločbi tudi povzel rezultate te ankete. Po presoji sodišča iz odločbe organa prve stopnje izhaja, da se je ta organ pri svoji odločitvi med drugim oprl tudi na raziskavo, ki jo je organ opravil dne 17. 10. 2001, iz odločbe je mogoče tudi zaključiti, da je bila ta raziskava opravljena, da se ugotovi ali je embalaža alkoholnih pijač takšna, da utegne ustvariti zmedo pri povprečnem potrošniku. V 2. odstavku 13. člena ZVK je opredeljeno kaj je nelojalna konkurenca po citiranem zakonu in sicer gre za nastopanje podjetja na trgu, ki s prodajo blaga z označbami ali podatki, ki ustvarjajo ali utegnejo ustvariti zmedo glede izvora, načina proizvodnje, količine, kakovosti ali drugih lastnostnih blaga (4. alinea 3. ostavka 13. člena ZVK). Med tiste posamezne elemente, ki jih je potrebno ugotavljati pri dejanju nelojalne konkurence po citiranem določilu pa sodi tudi zmeda glede izvora, načina proizvodnje, količine, kakovosti ali drugih lastnosti blaga na trgu. Kot izhaja iz zapisnika o ustni obravnavi je bila raziskava v samopostrežbi dogovorjena ravno zaradi tega, da se ugotovi ali je embalaža obeh alkoholnih pijač takšna, da utegne ustvariti zmedo pri povprečnem potrošniku. Torej gre za način, ki je bil dogovorjen oziroma na katerega sta pristala tako tožnik kot tudi prizadeta stranka in ga je izvedel organ prve stopnje, s tem pa je organ prve stopnje ugotavljal enega izmed elementov nastopanja tožnika na trgu, ki mora biti podan skupaj z ostalimi zakonsko opredeljenimi elementi, da se njegovo nastopanje na trgu lahko opredeli kot dejanje nelojalne konkurence po določilu ZVK. Po presoji sodišča ne bi bilo mogoče ugotoviti pravilnega in popolnega dejanskega stanja brez te ankete, ker tako tožnik kot prizadeta stranka nista predlagala drugega dokaza, iz upravnega spisa pa tudi izhaja, da v zvezi s tem tega ni storil ali predlagal niti organ prve stopnje. Ker je javnomnenjska anketa tako edini dokaz, s katerim je organ prve stopnje ugotavljal enega izmed elementov dejanja nelojalne konkurence, gre za bistveno okoliščino, od katere je odvisna odločitev v tej zadevi. Med strankama ni sporno, da tožnik ni prejel oziroma ni bil seznanjen z opravljeno javnomnenjsko raziskavo, s tem pa organ prve stopnje tožniku ni omogočil, da se izjavi o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku in da se seznani z uspehom dokazovanja, prav tako pa, da sodeluje pri izvedbi dokazov s tem, da lahko daje pripombe na raziskavo (1. in 3. točka 3. odstavka 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju ZUP).

S takšnim ravnanjem organa prve stopnje pa je bilo tudi kršeno načelo zaslišanja stranke (1. odstavek 9. člena ZUP), ker s tem stranka ni dobila možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločbo. Iz odločbe organa prve stopnje izhaja, da je organ odločil, da se tožniku začasno prepove kakršnakoli uporaba embalaže za trženje alkoholne pijače Činarino v obstoječih steklenicah označenih z etiketo v kombinaciji rdeče in zelene barve, na kateri je slikovno prikazana artičoka in beseda Činarino, poleg tega pa je v točki 2 svoje odločbe organ prve stopnje tudi odločil, da je rok izvršitve naslednji dan po prejemu odločbe. V 5. odstavku 213. člena ZUP je določeno, da kadar je predpisano, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, mora biti to navedeno v izreku. V 2. odstavku 282. člena ZUP je določeno kdaj postane odločba prve stopnje izvršljiva in to določilo je potrebno povezati s 5. odstavkom 213. člena ZUP, to pa pomeni, da materialni predpis določa kdaj pritožba ne zadrži izvršitve odločbe in mora biti to navedeno v izreku. V danem primeru je materialni predpis, ki sta ga uporabila tako organ prve stopnje kot tudi tožena stranka, ZVK, ki pa ne določa, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. V 2. alinei 2. odstavka 28. člena ZVK je določeno le, da pristojni organ tržne inšpekcije začasno prepove dejanja, za katera je vložena tožba zaradi nelojalne konkurence ali ovadba zaradi tega dejanja (13. člen ZVK), ne določa pa, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe in da je zato rok izvršitve odločbe z njenim prejemom, zato izrek pod točko 2 odločbe organa prve stopnje nima podlage niti v določilih ZUP niti ZVK. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS).

K 2. točki izreka.

Sodišče je zavrnilo zahtevek tožnika po povrnitvi stroškov. Kadar sodišče odloča le o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, zato je sodišče ta zahtevek tožnika na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS zavrnilo.