UPRS Sodba U 953/2002

Tožba se zavrne.

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Urada Republike Slovenije za zdravila, št... z dne 14. 2. 2002, s katerim je prvostopni organ zavrgel zahtevo tožeče stranke, da se mu nemudoma sporoči dan vročitve odločbe, št.... izdelovalcu - predlagatelju A. d.d. (točka 1 izreka) in zavrgel zahtevo tožeče stranke, da se mu navedena odločba nemudoma vroči (točka 2 izreka).

V obrazložitvi ugotavlja, da je tožeča stranka nosilec odločbe o dovolitvi prometa z zdravilom Sortis 10 mg (zdravilna učinkovina - mednarodno nelastniško ime: atorvastatinum), kar dokazuje odločba Urada Republike Slovenije za zdravila, št... z dne 14. 12. 2001. Pri organu prve stopnje je dne 6. 2. 2002 tožeča stranka zahtevala vročitev odločbe št... , izdane izdelovalcu A. d.d., s katero je bilo slednji izdano dovoljenje za promet z zdravilom Atoris 10 mg, filmsko obložene tablete (zdravilna učinkovina - mednarodno nelastniško ime: atorvastatinum). Tožena stranka še navaja, da je prvostopni organ v skladu z 28. členom Zakona o zdravilih in medicinskih pripomočkih (Uradni list RS, št. 101/99, 70/00 in 7/02) v Uradnem listu RS, št. 106/01 z dne 21. 12. 2001 objavil seznam zdravil, za katera je bilo izdano dovoljenje za promet od 13. 11. 2001 do 14. 12. 2001 in med njimi je bilo tudi zdravilo Atoris 10 mg. Z dnem izdaje Uradnega lista je bila vsaki zainteresirani osebi dana možnost seznaniti se z izdanimi dovoljenji za promet z zdravili in v roku 15 dni po izdaji Uradnega lista, skladno z 2. odstavkom 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, dalje: ZUP) vložiti zahtevo za vročitev odločbe, vendar tožnik kot oseba, v katere koristi naj bi bilo poseženo, zahteve ni vložil v navedenem roku, temveč šele 6. 2. 2002, s čimer je zamudil vse zakonske roke, zato je organ prve stopnje njegovo zahtevo pravilno zavrgel kot prepozno. Pritožbene navedbe, da se omejitev iz 2. odstavka 229. člena ZUP ne nanaša na tožnika, so neutemeljene. Omejitev iz navedene zakonske določbe se nanaša na vsako osebo, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranski udeleženec, pri čemer pa 1. odstavek 43. člena ZUP definira stranskega udeleženca kot osebo, ki izkaže svoj pravni interes, ki torej zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Ker iz zahteve tožnika za vročitev odločbe smiselno izhaja, da je to zahtevo vložil iz razloga, ker naj bi odločba prvostopnega organa št.... posegala v njegove pravne koristi oziroma pravice, jo je v procesnem smislu vložil kot oseba, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranski udeleženec. Za takšno osebo pa nedvomno velja časovna omejitev za vložitev zahteve za vročitev odločbe, kot jo določa 2. odstavek 229. člena ZUP.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe zakona ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačnega sklepa o dejanskem stanju. V tožbi navaja, da je že v pritožbi opozorila, da je stališče upravnega organa v prvostopni odločbi nepravilno in v nasprotju z zakonom. 1. odstavek 229. člena ZUP določa, da zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, lahko vloži pritožbo tudi vsaka druga oseba, če odločba posega v njene pravice ali pravne koristi, in sicer v roku, ki je določen za stranko. 1. odstavek 235. člena ZUP pa določa, da se pritožba vloži v 15 dneh, če z zakonom ni določeno drugače. Naslednji odstavek istega člena pa določa, da se pritožbeni rok šteje za vsako osebo in za vsak organ, ki se mu odločba vroči, od dneva vročitve odločbe. Tožeča stranka navaja, da je oseba iz 1. odstavka 229. člena ZUP, saj izpodbijana odločba posega v njene pravice in pravne koristi. To zakonsko določilo ji daje pravico do pritožbe. Uporaba 43. člena ZUP v tem primeru ni primerna, saj tožeča stranka ne uveljavlja pravice, da bi bila udeležena v postopku kot stranski udeleženec, temveč uporablja le pravico do pritožbe, ki ji jo daje 1. odstavek 229. člena ZUP. Zato se omejitev iz 2. odstavka 229. člena ZUP na tožečo stranko ne nanaša. Organ, ki je izdal prvostopno odločbo, je sam ugotovil in zavzel stališče, da tožeča stranka ni oseba, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranski udeleženec. Tako stališče je zavzel kljub opozorilu tožeče stranke z dne 22. 11. 2001, v katerem opozarja na nevarnost nedovoljenega poseganja v njene pravice. Ker tožeča stranka ni oseba, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranski udeleženec, so njene pravice, v katere se posega, še vedno varovane in ji določilo 1. odstavka 229. člena ZUP daje pravico do pritožbe. Rok za pritožbo prične teči z vročitvijo odločbe. Upravni organ prve stopnje, ki je odločbo izdal, je bil na zahtevo tožeče stranke dolžan to odločbo posredovati. Tožeča stranka navaja, da ne uveljavlja pravice iz 43. člena ZUP, da bi sodelovala v postopku kot stranski udeleženec. Zainteresirana je le, da se v postopku ugotovijo določena dejstva, ki so pomembna za varovanje njenih koristi. Ta dejstva pa so podatki, ki jih je predložila, ko je pridobivala dovoljenje za promet z zdravili, varovani kot industrijska lastnina. Gre torej za možno poseganje v pravice in pravne koristi tožeče stranke z izdajo odločbe, ne pa za sodelovanje v postopku kot stranski udeleženec. Nesprejemljivo je ravnanje tožene stranke, ki odklanja vročitev odločbe. Odrekanje pravice do pritožbe tistemu, v katerega pravice in pravne koristi odločba posega, je v nasprotju z načeli pravne države in tudi v nasprotju s temeljno pravico do pritožbe. V tem primeru gre za pravico tožeče stranke iz naslova industrijske lastnine, ki je zaščitena in glede te zaščite ni nobenega dvoma. Ni razumljivo, zakaj se vpogled v dogajanje tožeči stranki, katere zaščitene pravice nedvomno obstajajo, z odklanjanjem vročitve odločbe preprečuje. Tožeča stranka ima pravico do vročitve odločbe in tudi pravico do pritožbe, zato sodišču predlaga, da izpodbijani sklep tožene stranke ter sklep prvostopnega organa odpravi. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijanega sklepa in dodatno navaja, da je z objavo v Uradnem listu vsaki zainteresirani osebi dana možnost, da se seznani s seznamom izdanih dovoljenj za promet z zdravili in v roku 15 dni po izidu Uradnega lista vloži zahtevo za vročitev odločbe. Tožeča stranka pa je prepozno vložila zahtevo za vročitev odločbe, saj jo je vložila šele 6. 2. 2002 in tako zamudila zakonsko določeni rok, zato je bilo potrebno njeno zahtevo zavreči kot prepozno. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je svojo udeležbo v tem upravnem sporu prijavilo z dopisom, št. ... z dne 2. 9. 2002.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je odločitev tožene stranke pravilna, za svojo odločitev je tožena stranka navedla tudi pravilne razloge, zato se sodišče v celoti nanje sklicuje in jih v tej sodbi ne ponavlja (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, dalje: ZUS), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Stranka v upravnem postopku je lahko vsaka fizična ali pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek (1. odstavek 42. člena ZUP). V postopku izdaje dovoljenja za promet z zdravilom Atoris 10 mg, filmsko obložena tableta (zdravilna učinkovina - mednarodno nelastniško ime: atorvastatinum) tožeča stranka ni niti proizvajalec, niti predlagatelj začetka postopka za izdajo dovoljenja za promet, postopek pa tudi ni tekel zoper tožečo stranko. Tožeča stranka torej v postopku za izdajo dovoljenja za promet z zdravilom Atoris 10 mg, proizvajalca in predlagatelja A. d.d., št. odločba... , ni stranka v smislu 1. odstavka 42. člena ZUP. Na podlagi določbe 1. odstavka 43. člena ZUP pa se ima pravico udeleževati postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi, to je t.i. stranski udeleženec. Tožeča stranka pa v tožbi sama zatrjuje, da je zainteresirana, da se v postopku ugotovijo določena dejstva, ki so pomembna za varovanje njenih koristi in da je oseba, v katere pravice in pravne koristi posega izpodbijana odločba. To pomeni, da sama tožeča stranka smiselno zatrjuje, da je njen interes vstopiti v postopek zaradi varstva njenih pravnih koristi, torej kot stranski udeleženec. Če osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranski udeleženec ni bila vročena odločba, lahko v roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe, zahteva vročitev odločbe in nato vloži pritožbo v enakem roku, kot je določen za stranko, če iz vseh okoliščin izhaja, da za izdajo odločbe ta oseba ni vedela oziroma iz okoliščin ni mogla sklepati, da je bila odločba izdana (2. odstavek 229. člena ZUP). Glede na to, da v obravnavanem primeru omenjena odločba tožeči stranki ni bila vročena, bi morala zahtevati vročitev v skladu s citirano določbo. Njeno sklicevanje, da je oseba iz 1. odstavka 229. člena ZUP, je neutemeljeno. Po določbi 1. odstavka 229. člena ZUP ima namreč stranka zoper odločbo, izdano na prvi stopnji pravico pritožbe. V nadaljevanju pa citirana norma še določa, da lahko pritožbo vloži tudi vsaka druga oseba, če odločba posega v njene pravice ali pravne koristi, in sicer v roku, ki je določen za stranko; ta (slednji) del določbe 1. odstavka 229. člena ZUP je zgolj pojasnjevalne narave in ga je treba zato razlagati skupaj z drugimi določbami ZUP, ki se nanašajo na pritožbo. Navedeno tako po mnenju sodišča pomeni, da pritožbo lahko vložijo tudi druge osebe, če odločba posega v njihove pravice ali pravne koristi, vendar ob izpolnjevanju drugih, v zakonu določenih pogojev. Če torej odločba posega v pravice ali pravne koristi kakšne druge osebe, pa ta oseba v postopku ni bila udeležena in ji tudi ni bila vročena odločba, potem mora taka oseba najprej zahtevati vročitev odločbe in šele nato lahko vloži pritožbo, kot je to določeno v 2. odstavku 229. člena ZUP, seveda vse v predpisanih rokih. Glede na konkretne okoliščine pa je v obravnavanem primeru po mnenju sodišča potrebno upoštevati tudi določbo 4. odstavka 235. člena ZUP, ki določa, da oseba, ki ji odločba ni bila vročena, čeprav posega v njene pravice oziroma pravne koristi, lahko zahteva vročitev odločbe pod pogoji iz 2. odstavka 229. člena ZUP. Ta rok pa je tožeča stranka brez dvoma zamudila in temu niti ne nasprotuje in ne zatrjuje nasprotnega. S potekom tega roka pa je izgubila tudi pravico do pritožbe.

Sodišče je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.