UPRS Sodba U 731/2002

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve RS z dne 22. 2. 2002 odpravi ter zadeva vrne temu ministrstvu v ponoven postopek.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila (pri)tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote A. z dne 14. 9. 2001, s katero je prvostopni organ v ponovnem postopku odločil, da (pri)tožnik ni državljan Republike Slovenije in da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ni štel za jugoslovanskega državljana, in hkrati zavrnila tudi njegov zahtevek za izdajo potrdila o državljanstvu.

V obrazložitvi tožena stranka povzema dosedanji potek postopka v obravnavani zadevi in vsebino pritožbe, v kateri (pri)tožnik zatrjuje, da v postopku izvedeni dokazi, najbolj pa potrdilo Združenja borcev in udeležencev NOV A., dokazujejo njegovo lojalnost in lojalno ravnanje njegovega očeta in njegove družine, vključno s pomočjo protifašistični koaliciji. V pritožbi (pri)tožnik poudarja, da njegova družina ni bila včlanjena v Kulturbund, podatki o tem pa niso verodostojni, kar dokazuje okoliščina, da sta bila dva v seznamu članstva navedena pripadnika tožnikove družine pokojna že pred ustanovitvijo Kulturbunda, sam (pri)tožnik pa je bil takrat še mladoleten, pa tudi sicer pa je bil Kulturbund uradno priznano društvo Kraljevine Jugoslavije. Tožena stranka pa na podlagi 1. odstavka 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86) pritožbo zavrača kot neutemeljeno ter se pri tem opira na določbo 39. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in nadaljnji, v nadaljevanju: ZDRS) v povezavi z 2. odstavkom 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, prvotno Zakon o državljanstvu DFJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48, v nadaljevanju Zdrž/45), po katerem kljub domovinski pristojnosti na dan 6. 4. 1941 v eni izmed slovenskih občin na dan 28. 8. 1945 niso postali jugoslovanski državljani osebe nemške narodnosti, ki se nahajajo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti, navedena določba pa se je za čas od 28. 8. 1945 do njene uveljavitve 4. 12. 1948 uporabljala retroaktivno in jo tako še sedaj uporabljajo pristojni organi v postopkih ugotavljanja državljanstva. V tej zadevi nista sporni okoliščini glede nemške narodnosti (pri)tožnika in o tem, da se je ob uveljavitvi novele ZDrž/45 dne 4. 12. 1948 (pri)tožnik nahajal v tujini. Poleg tega pa je v 2. odstavku 35. člena Zdrž/45 predviden še tretji pogoj za uporabo te določbe, in sicer nelojalno ravnanje, ki se pri osebah nemške narodnosti domneva po 3. odstavku 63. člena Zakona o denacionalizaciji, kot izhaja tudi iz interpretativne odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 (Uradni list RS, št. 23/97). Citirana določba ne razlikuje med polnoletnimi in mladoletnimi osebami in vzpostavlja domnevo o nelojalnosti za vse osebe, za katere pride v poštev določba 2. odstavka 35. člena Zdrž/45. Glede domneve o nelojalnosti se pri osebah, ki so bile mladoletne, upošteva stališče o domnevi nelojalnosti iz razloga, ker lojalnost predpostavlja konkretna ravnanja posameznika, ki so pogojena z zavestno odločitvijo, ki temelji na volji in ker je tolikšno stopnjo zavesti mogoče priznati šele s pridobitvijo poslovne sposobnosti, zato je po oceni tožene stranke prvostopni organ pravilno ugotovil, da so (pri)tožnikovem primeru izpolnjeni pogoji po 2. odstavku 35. člena Zdrž/45, saj je kot mladoleten v statusu sledil svojim staršem. Navaja še, da je bila (pri)tožniku v postopku dana možnost, da dokazuje lojalnosti svojih staršev, vendar se v celoti se strinja z ugotovitvijo prvostopnega organa, da (pri)tožnik ni izpodbil domneve o nelojalnosti utemeljil z obrazložitvijo, da ne razpolaga z neposrednim dokazom o tem, da tožnikov oče pokojni B.B. ni bil član nacistične organizacije niti niso dokazane konkretne okoliščine, ki bi kazale na takšna kontinuirana lojalna ravnanja, ki bi dejansko izničila negativni pomen njegovega članstva, zato je v tem primeru podlaga odločitve domneva o nelojalnosti (pri)tožnikovega očeta.

V obrazložitvi tožena stranka še navaja, da sta bili tako za (pri)tožnikovega očeta kot tudi za njegovo mamo C.C. izdani odločbi, s katerima je bilo ugotovljeno, da se zaradi uporabe 2. odstavka 35. člena Zdrž/45 nista štela za jugoslovanska državljana. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka hkrati z navedbo virov podrobno opisuje delovanje in organiziranost ter vodenje organizacije Kulturbund, zavrača pa tudi pritožbene navedbe glede neverodostojnosti uporabljenega arhivskega gradiva (fond AS 220 Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev pri Predsedstvu Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta) ob sklicevanju na določilo 2. odstavek 159. člena ZUP/86, ki ga tudi citira. Tožena stranka ocenjuje, da je prvostopni organ pravilno štel kot verodostojen dokaz arhivske podatke Arhiva Republike Slovenije, ki se nanašajo na imenovane in ki kažejo na njihovo članstvo v Kulturbundu, (pri)tožnik pa, čeprav je bil v postopku seznanjen z ugotovitvami prvostopnega organa, nasprotnega dokaza ni predložil, ampak le zavrača vsakršno veljavo uporabljenemu arhivskemu gradivu, kar pa ne nasprotuje dejstvom, ki jih je v postopku ugotovil prvostopni organ. Njegove navedbe, da na neverodostojnost kaže okoliščina, da je na seznamu članov Kulturbunda naveden tudi sam (pri)tožnik, čeprav je bil tedaj še mladoleten, pa tožena stranka pojasnjuje da so bili v okviru Kulturbunda ustanovljeni tudi mladinski oddelki, ki so se začeli ustanavljati od leta 1931 dalje (D. Biber, Nacizem in Nemci v Jugoslaviji 1933- 1941, Cankarjeva založba, Ljubljana, str. 45). Kot neutemeljeno tožena stranka zavrača tudi pritožbeno navedbo, da je uporaba navedenih evidenc sporna tudi z vidika Zakona o varstvu osebnih podatkov, ker gre v tem primeru le za uporabo arhivskega gradiva v dokazne namene, s tem pa se v ničemer ne krši določb Zakona o varstvu osebnih podatkov. V skladu s predhodno navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS lahko stranka izpodbija zakonsko domnevo o nelojalnosti kot dejansko neutemeljeno, vendar le z navajanjem in dokazovanjem konkretnih okoliščin. Po ustaljeni upravno sodni praksi pa je izkazano članstvo v politični organizaciji Kulturbund zadostna podlaga za ugotovitev, da je bila oseba nemške narodnosti in hkrati nelojalna. Izoblikovali so se tudi kriteriji, ob uporabi katerih je mogoče ovreči domnevo nelojalnosti za osebe, za katere je bilo na podlagi arhivskega gradiva ugotovljeno, da so bili člani nacističnih organizacij, vendar v obravnavanem primeru ni bil dokazan nobeden izmed omenjenih kriterije.

Tožena stranka zaključuje, da v konkretnem primeru na izpovedb predlaganih prič D.D., E.E. in F.F. izhaja le to, da je bila tožnikova družina dobra družina in da priče ne vedo ničesar o članstvu tožnikove družine v Kulturbundu. Kar ve priča E.E., ji je znano kot posredni priči iz pripovedovanja njene mačehe, poleg tega pa sta bili priči D.D. in F.F. ob koncu 2. svetovne vojne stari komaj 13 oziroma 18 let. Kar pa se tiče potrdila Združenja borcev in udeležencev NOB A. z dne 8. 6. 1999, iz katerega izhaja, da naj bi bila tožnikova družina v letih 1941 - 1945 lojalna do NOB in OF, pa tožena stranka ugotavlja, da je avtor knjige Lojze Tršan: OF v Ljubljani, Organiziranost v času italijanske okupacije 1941 – 1943, resda navedel, da je tožnikov oče finančno podpiral OF, vendar je ob predposatvki, da so bili člani tožnikove družine pred vojno člani Kulturbunda, težko slediti trditvi, da je šlo za tako kontinuirano ravnanje, ki bi dejansko izničilo negativni pomen članstva tožnikovega očeta in mame v organizaciji Kulturbund oziroma ki bi izpodbilo domnevo o nelojalnosti osebe nemške narodnosti. Lojalnosti oziroma nelojalnosti v skladu s 3. odstavkom 63. člena ZDen pa ne ugotavlja Zveza borcev in udeležencev NOB, ampak pristojni upravni organ ob upoštevanju citirane intepretativne odločbe Ustavnega sodišča RS, ki dopušča dokazovanje obstoja (ne)lojalnosti, kar pa po mnenju tožene stranke ne pomeni, da mora upravni organ, ki odloča v zadevi, v primeru da stranka ponudi oziroma predloži dokaz o lojalnosti, le-tega tako tudi že sprejeti. Po oceni tožene stranke vsi predloženi dokazi niso dokazi o lojalnosti interesom slovenskega naroda in glede na na tako ugotovljeno dejansko stanje je tožena stranka pritožbo zavrnila.

Tožnik v tožbi z dne 26. 4. 2002 navaja, da je izpodbijana odločba tožene stranke nezakonita in uveljavlja tožbene ugovore napačne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka, naknadno pa dne 28. 6. 2002 v spis kot dokazni predlog vlaga Mnenje o pravni naravi dopisov Arhiva RS, ki ga je izdelal Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju: Inštitut) v maju 2002. Tožnik v nasprotju z izpodbijano odločbo ocenjuje, da dokazi, ki so bili izvedeni, izpričujejo tako tožnikovo kot tudi lojalnost njegovih staršev. Tožnik oporeka trditvi izpodbijane odločbe, da ni predložil nasprotnega dokaza, da sam ali njegovi starši niso bili člani Kulturbunda, ker ta organizacija ne obstaja več in pripominja, da takega dokaza o neobstoju nekega dejstva niti ne more predložiti.

Pripominja pa, da je v postopku trdil in dokazal, da so neverodostojne evidence, na katere se sklicuje tožena stranka. Tožbi prilaga potrdilo Arhiva RS, ki ga je podpisal direktor GG, iz katerega izhaja, da je sporni Seznam Kulturbundovcev nastal kot sekundarno gradivo naknadno po letu 1945 in torej ne gre za originalno dokumentacijo, zato takih dokumentov v upravnih in sodnih postopkih ni mogoče uporabljati kot izvirne nemške dokumente iz obdobja od leta 1933 do leta 1945. Da gre za neverodostojne podatke kaže okoliščina, da sta bila dva na seznamu navedena člana tožnikove družine pokojna že pred ustanovitvijo Kulturbunda (H.H., umrla 17. 10. 1876, in II, umrla 15. 4. 1930), med tem ko je bil tožnik in njegova sestra A.A. še mladoletna in zanesljivo nista bila člana nobene organizacije. Očitno so sestavljalci Seznama po vojni vse pomembnejše nemško govoreče državljane avtomatično uvrstili v Kulturbund za opravičilo zaplembe njihovega premoženja. Tožnik dalje navaja okoliščine, ki po njegovem mnenju potrjujejo njegove trditve, zlasti da sta tako tožnik kot njegova sestra na željo staršev obiskovala slovenske šole in da se njegovi starši niso strinjali z nacistično ideologijo in zato niso optirali za nemški Reich, čeprav je od 14.653 oseb nemške narodnosti kar 14.008 oseb na ozemlju t.i. Ljubljanske pokrajine v letu 1941/1942 optiralo za nemški Reich. Na ozemlju takratne Ljubljanske pokrajine je ostalo le 645 oseb, ki so se uprle nacizmu in ostale v svoji domovini, med njimi tudi tožnikovi starši in vsa njegova družina. Vse to so potrdile tudi zaslišane priče, ki pa jim tako prvostopni organ kot izpodbijana odločba odrekata dokazno vrednost, ker da gre za prijateljske vezi iz mladosti. Priča pa je lahko samo nekdo, ki je poznal tožnikovo družino in ki je bil ob dogodkih dovolj mlad, da še po 60 letih sploh lahko priča. Tožnik pripominja, da je uporaba Seznama Kulturbundovcev je sporna tudi z vidika Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 8/90 in 19/91), tožnika pa sta v zvezi s tem predložila v spis mnenje republiškega inšpektorja za varstvo osebnih podatkov z dne 24. 6. 1994, ki se sicer nanaša na zbirko oseb nemške narodnosti, vendar ga je po analogiji mogoče ustrezno uporabiti tudi za omenjeni Seznam Kulturbundovcev.

Tožnika sta prepričana, da sta v postopku dokazala konkretne okoliščine, ki kažejo na kontinuirano lojalno ravnanje njunega očeta in vse njune družine, vključno s pomočjo protifašistični koaliciji, kar najbolje dokazuje potrdilo Združenja borcev in udeležencev NOB A. z dne 8. 6. 1999, ki ga izpodbijana odločba v nasprotju z njegovo vsebino neutemeljeno oceni s pavšalno navedbo, da ga ni mogoče opredeliti kot konkretne okoliščine, ki bi kazale na kontinuirano lojalno ravnanje. V citiranem potrdilu je navedeno, da je bila tožnikova družina v letih 1941 – 1945 lojalna do NOB in OF, torej celotno medvojno obdobje in tudi v času nemške okupacije. Na ta dokaz pa izpodbijana odločba odgovarja, da lojalnosti oziroma nelojalnosti ne ugotavlja Združenje borcev pač pa pristojni organ, s tem pa tožena stranka izkazuje svojo pristranost in neobjektivnost. Tožnik ob tem meni, da tožena stranka po presoji izvedenih dokazov ne bi smela ostati v dvomu glede kontinuiranega lojalnega ravnanja njegove družine, ker je članstvo v Kulturbundu za njegovo družino nedokazano ob istočasni dokazani vojni pomoči NOB celotno vojno obdobje in lojalnost njegove družine do slovenskega naroda. Meni, da so iz izpodbijane odločbe razvidna dvojna merila in arbitrarnost glede potrdila ZZB kot nedvoumnemu dokazu, ki se mu odreka pomembnost, med tem ko se naknadno po vojni napisanemu gradivu, ki je brez vseh oznak verodostojnosti in polno dokaznih napak in pomot pripisuje "atribute kronskega dokaza« in na tem gradi obrazložitev odločbe, ob kateri tožnik domneva, da se vsi dokazi tolmačijo v njegovo škodo zgolj iz razloga, ker je nemške narodnosti, tem pa se ne sme vrniti zaplenjenega premoženja. Termin »biti lojalen« definira Slovar slovenskega knjižnega jezika (DZS, 1975) kot »tisti, ki izpolnjuje državne obveznosti, zakone zaradi dolžnosti: biti lojalen, a ne aktiven državljan«. Tožnik sodišču predlaga, da odloči, da je tožnik državljan Republike Slovenije in se je po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS štel za jugoslovanskega državljana.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo z dne 12. 7. 2002 vztraja pri izdani odločbi in ocenjuje, da je pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v priloženem upravnem spisu. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

V odgovoru na pripravljalno vlogo tožnika z dne 28. 6. 2002 pa dodaja le, da iz mnenja Inštituta ne izhaja, da "Seznamu Kulturbundovcev ne gre veljava javne listine v smislu ZUP", kot to navaja tožnik, pač pa je po oceni tožene stranke v postopkih ugotovitve državljanstva mogoče uporabiti dokazila, ki imajo po mnenju arhivske stroke značaj sekundarnega gradiva, iz mnenja Inštituta pa prav tako ne izhaja, da tega gradiva ni mogoče uporabiti za presojo posameznega dejstva v postopku. Tožena stranka še dodaja, da je v upravnem postopku v skladu z načelom proste presoje dokazov kot dokazilo možno uporabiti vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari, pri tem pa organ ni vezan na nobena formalna dokazna pravila, ob katerih bi moral neko dejstvo šteti za dokazano oziroma nedokazano.

Tožnik, ki sta mu bila posredovana oba navedena odgovora tožene stranke v odgovor, nanju ni odgovoril.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa na podlagi določbe 3. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) prijavilo svojo udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba je utemeljena.

Predmet spora v obravnavanem primeru je ugotavljanje državljanstva tožeče stranke na podlagi določbe 29. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Državljanstvo se presoja v skladu z 39. členom Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 7/2003, UPB) po predpisih, ki so veljali na območju Republike Slovenije pred njegovo uveljavitvijo. Tako je z navedeno določbo zagotovljena kontinuiteta s prejšnjimi pravnimi redi, kar pomeni, da je potrebno za ugotavljanje državljanstva za konkretno osebo upoštevati predpise o državljanstvu, ki so veljali v trenutku njenega rojstva, pa vse do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo oziroma do njene smrti. Med te predpise spada tudi Zakon o državljanstvu FLRJ, prvotno Zakon o državljanstvu DFJ, ki je bil kasneje večkrat spremenjen oziroma dopolnjen (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 104/48, dalje: ZDRŽ/45). Po določbi 1. odstavka 35. člena ZDRŽ/45 se za jugoslovanske državljane štejejo vsi tisti, ki so bili na dan 28. 8. 1945 jugoslovanski državljani po veljavnih predpisih. Po določbi 2. odstavka 35. člena ZDRŽ/45 se niso štele za državljane FLRJ osebe nemške narodnosti, ki so na dan uveljavitve Novele ZDRŽ/45, to je 4. 12. 1948, živele v tujini in so se med vojno ali pred njo s svojim nelojalnim ravnanjem pregrešile proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. Navedeno tako pomeni, da osebe, za katere je ugotovljeno, da kumulativno izpolnjujejo vse omenjene pogoje, niso pridobile državljanstva FLRJ in s tem tudi ne državljanstva LR Slovenije. Pri ugotavljanju dejstva, da oseba, za katero se ugotavlja državljanski status, ni bil državljan FLRJ, pa morajo biti skladno s prej navedenim določilom kumulativno izpolnjeni vsi predhodno našteti (negativni) pogoji. Določba 2. odstavka 35. člena ZDRŽ/45 se je v času njene uveljavitve uporabljala retroaktivno, vendar pa je bila njena uporaba, glede na tedanje mednarodne razmere in razmere v povojni Jugoslaviji v skladu s splošnimi načeli, ki so jih tedaj priznavali civilizirani narodi. Ustavno sodišče RS, ki je presojalo ustavno dopustnost uporabe te določbe še iz časa FLRJ v zdaj veljavnem pravnem redu RS (določbo 2. odstavka 35. člena ZDRŽ/45 je presojalo z vidika, ali je bila ta določba že v času svojega nastanka v nasprotju s splošnimi pravnimi načeli, ki so jih priznavali civilizirani narodi), je ugotovilo, da uporaba določila 2. odstavka 35. člena ZDRŽ/45 v postopkih ugotavljanja državljanstva ni v neskladju z Ustavo RS. Ta odločitev z ugotovitvijo, da »glede na tedanje povojne razmere ter izid vojne tedanjemu zakonodajalcu kljub uveljavitvi dejanske retroaktivnosti v izpodbijani določbi ni mogoče očitati, da je ravnal nedopustno«, pokaže, da je treba v skladu z načelom pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva tudi v postopkih, ki jih danes vodijo pristojni organi, uporabljati določilo 2. odstavka 35. člena ZDRŽ (odločba US RS, št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997, Uradni list RS, št. 23/97). Iz citirane odločbe izhaja stališče Ustavnega sodišča RS, da je potrebno določbo 3. odstavka 63. člena ZDen razlagati kot domnevo, zoper katero je mogoč in dovoljen nasproten dokaz, kar pomeni, da je stranki dovoljeno dokazovanje lojalnosti. Pri tem se okoliščini, ali je bila oseba nemške narodnosti in ali je v času uveljavitve Novele ZDRŽ/45 leta 1948 živela v tujini, dokazujeta po splošnih pravilih, med tem ko je nelojalnost kot tretja okoliščina iz 2. odstavka 35. člena ZDRŽ/45 pravna domneva, ki jo ima stranka pravico izpodbijati in dokazovati nasprotno. V obravnavani zadevi med strankami tega spora ni razhajanja glede tega, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da je tožnik oseba nemške narodnosti in da je na dan 4. 12. 1948 živel v tujini. Sporno pa je vprašanje, ali so bili (pri)tožnik in njegovi starši pred vojno člani organizacije Kulturbund, prav tako pa tožnik kot nepravilen izpodbijata sklep o dejanskem stanju v zvezi s tretjo okoliščino po določbi 2. odstavka 35. člena ZDRŽ/45 glede nelojalnosti tožnikovih staršev in samega tožnika interesom slovenskega naroda, hkrati pa uveljavlja tudi tožbeni ugovor kršitve pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik ugotovitev tožene stranke o njegovem članstvu oziroma o članstvu njegovih staršev oziroma njegove družine v organizaciji Kulturbund v tožbi izrecno izpodbija z argumentacijo, da listine, ki sta jih je tožena stranka in prvostopni organ pred njo uporabila v svojem utemeljevanju, niso verodostojne listine. To po tožnikovem mnenju izhaja iz predloženega mnenja Inštituta in potrdil Arhiva RS. Sodišče na podlagi podatkov v spisu ugotavlja, da je "Seznam Kulturbundovcev" nastal kot sekundarno gradivo po vojni in je brez rojstnih podatkov, navedbe vira, datuma, žiga in podpisa odgovorne osebe, kar je skladno s temi podatki navedeno tudi v izpodbijani odločbi, zato so neutemeljene tožbene navedbe, da ga kot takega ga ni mogoče skonstruirati v pravno veljaven uradni dokument oziroma javno listino. Tega tožbenega ugovora po mnenju sodišča ni mogoče sprejeti, saj tožena stranka v izpodbijani odločbi nikjer izrecno ne trdi, da so arhivske listine, ki jih je uporabila v zvezi s presojo članstva v Kulturbundu, javne listine. V obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer ob citiranju pisnih virov zaključuje, da je pravilna presoja prvostopnega organa, ko je štel kot verodostojen dokaz arhivske podatke Arhiva Republike Slovenije, ki kažejo na članstvo tožnikovih staršev in njegove družine ter samega tožnika, čeprav pred vojno mladoletnega, v Kulturbundu, vendar pa je pravilno njeno stališče, da je uporaba navedenega arhivskega gradiva kot zgolj enega izmed dokaznih sredstev pa je skladna z določbo 2. odstavka 159. člena ZUP/86 in v ničemer ne krši Zakona o varstvu osebnih podatkov. Navedeno stališče tožene stranke bi utegnilo kazati na to, da jih je obravnavala kot javne listine, vendar pa iz analize dokazov, ki jo je tožena stranka izvedla v izpodbijani odločbi izhaja, da obstoj dejstev, kakor izhajajo iz listin, s katerimi tožena stranka utemeljuje ugotovitev, da so bili tožnik in njegovi starši člani Kulturbunda, izhaja, da je tožena stranka verodostojnost podatkov teh listin soočila s trditvami tožnika o njihovi neverodostojnosti. Te trditve pa je tožnik v postopku imel možnost dokazati in predlagati ali predložiti nasprotne dokaze, ki bi kazali na to, da tožnik in njegovi starši niso bili člani Kulturbunda, vendar tožnik nasprotnega dokaza ni predlagal niti ni predložil. Zato je po mnenju sodišča dokazni zaključek tožene stranke, da so bili tožnik in njegovi starši člani Kulturbunda pravilen, med drugim tudi zato, ker iz dopisa direktorja Arhiva Republike Slovenije (z dne 16. 12. 1999, ki se nahaja v upravnem spisu) izhaja, da je "Seznam Kulturbundovcev" nastal kot sekundarno gradivo Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev pri Predsedstvu slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, ki ga hranita Arhiv RS in Arhiv NOB, okrožje A., med sabo pa se razlikujeta le glede tega, da je eden napisan po abecednem redu oseb, drugi pa po abecednem redu naslovov članov. Sodišče pa ob tem pripominja, da po jezikovni, teleološki in sistematični razlagi 2. odstavka 35. člena ZDRŽ/45 obstaja domneva nelojalnosti celo v primeru, ko neka oseba nemške narodnosti ne bi bila član Kulturbunda. To pomeni, da je v vsakem primeru, ko sta izkazani ostali dve okoliščini iz 2. odstavka 35. člena ZDRŽ, potrebno izkazati lojalnost osebe, ki ni bila vpisana v evidenco jugoslovanskih državljanov z okoliščinami, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da domneva nelojalnosti v konkretnem primeru ne drži. Ob tem sodišča še dodaja, da tožnik nima prav, kolikor se glede opredelitve pojma lojalnosti, ki je nedoločen pravni pojem, sklicuje zgolj na njegovo jezikoslovno definicijo, vsebovano v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, s katero smiselno uveljavlja izključno jezikovno (gramatikalno) metodo razlage navedenega nedoločnega pravnega pojma. Vendar pa se ta metoda v pravu uporablja le kot ena izmed metod in skupaj z ostalimi metodami razlage pravnih norm, ne pa kot edina metoda, ki bi izključevala vse druge metode, zlasti sistematično, logično teleološko, zgodovinsko in ostale ustaljene metode, ki so se izoblikovale v pravni teoriji (dr. M. Pavčnik, Teorija prava, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1997, str. 348-403). Tožnik je okoliščine lojalnosti njegovih strašev in celotne njegove družine dokazoval predvsem z izjavami prič D.D., E.E. in F.F. ter z lastno izjavo in z listinami (potrdilom Združenja borcev in udeležencev NOB A. z dne 8. 6. 1999). Sodišče pa pri tem ugotavlja, da tožena stranka ni skladno z določbami ZUP/86 ustrezno ocenila dokazov, s katerimi je tožnik v postopku izpodbijal domnevo o nelojalnosti. Uradna oseba, ki je pristojna za odločanje v upravnem postopku, je namreč dolžna presoditi vse dokaze, ki se nahajajo v upravnih spisih. Po določbi 9. člena ZUP/86 odloči pooblaščena uradna oseba namreč po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. V obrazložitvi odločbe pa mora dokaze tudi presoditi in se do vsakega od njih določno opredeliti (2. odstavek 209. člena ZUP/86), kar je še zlasti pomembno, kadar so ti dokazi med seboj nasprotni, kar pomeni, da so eni dokazi v prid in drugi v škodo stranke, ki takšne dokaze predlaga oziroma izpodbija. V obravnavanem primeru pa tožena stranka ni skladno s citirani določbami ocenjevala dopisa Združenja borcev in udeležencev NOB A z dne 5. 2. 2001 o tem, na kakšni osnovi je bilo izdano potrdilo z dne 8. 6. 1999 o tem, da je bila tožnikova družina v letih 1941 do 1945 lojalna do NOB. Prav tako tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe ne navaja, zakaj izpovedb zaslišanih prič ni upoštevala pri ugotavljanju dejanskih okoliščin glede vprašanja tožnikove (ne)lojalnosti, torej zakaj jih ni vključila v oceno dokazov. Tudi če se upošteva okoliščina, s katero tožena stranka (pavšalno) zavrača dokazno vrednost izjav prič, ker da so posredne priče (E.E.) oziroma, da so bile ob koncu 2. svetovne vojne stare komaj 13 oziroma 18 let (D.D. in F.F.), sodišče meni, da njihovih izjav ni mogoče iz navedenih razlogov kar zaobiti. Glede na navedeno je po oceni sodišča v postopku prekršeno temeljno načelo presoje dokazov (9. člen ZUP/86), kar je posledično vplivalo tudi na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja ter na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Sodišče je tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS, ker je spoznalo, da v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka (2. točka 1. odstavka 25. člena ZUS) in da je ostalo dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijanega upravnega akta, v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno (3. točka 1. odstavka 25. člena ZUS). Zadeva se s tem vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil odpravljeni upravni akt izdan 2. odstavek 60. člena ZUS), tožena stranka pa mora v ponovnem postopku odločiti v tridesetih dneh od dneva prejema te sodbe ob upoštevanju pravnega mnenja in stališč sodišča, ki se tičejo postopka (3. odstavek 60. člena ZUS) ter na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka odločiti o tem, ali je tožnik dokazal, da nelojalnost v primeru njegovega očeta in zlasti tudi njega samega (individualno) ni obstajala, enako stališče pa je zavzelo tudi Ustavno sodišče RS glede individualnega ugotavljanja in presoje (ne)lojalnosti mladoletnih oseb št. Up 293/01-10 z dne 10. 1. 2002 (Uradni list RS, št. 7/2002) in nadaljnjih.

Sodišče je določbe ZUP/86 smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi 324. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji).