29. člen ZDRS

Določbe predpisov o državljanstvu se uporabljajo v postopkih ugotavljanja državljanstva za čas, ki je pravno pomemben v določenem primeru, četudi ne veljajo več v času, ko se državljanstvo osebe individualno ugotavlja, za kar gre tudi v obravnavani sporni zadevi. Ugotavljanje državljanstva torej ne pomeni odločanja o pridobitvi ali o odvzemu državljanstva za nazaj, kot zmotno meni tožnica, ampak upravni organ z uporabo določb predpisov o državljanstvu ugotavlja, ali je neka oseba imela tako jugoslovansko, kakor tudi slovensko republiško državljanstvo v nekem preteklem časovnem obdobju, ter tudi, ali ji je kadarkoli do njene smrti oziroma do trenutka ugotavljanja njenega državljanskega statusa državljanstvo morebiti prenehalo, oziroma, ali ga je sploh kdaj pridobila.

Ker tožnica v postavljenem roku ni dopolnila vloge v skladu z zahtevo organa prve stopnje, niti ni zaprosila za podaljšanje roka, je tudi po presoji sodišča prve stopnje organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je vlogo tožnice zavrgel.

Vsaka država ima suvereno pravico s svojimi zakoni urediti vprašanja državljanstva kot pravne vezi med konkretno državo in njenimi državljani na svojem državnem teritoriju, nikakor pa nima (suverene) pravice urejati vprašanj državljanstva tujih držav.

Na podlagi drugega odstavka 125. člena ZUP (1986) pristojni organ odloči, če ugotovi, da ni pogojev za uvedbo upravnega postopka. Teh ni tudi v primeru, če sicer gre za upravno stvar, pa oseba, ki je dala zahtevo za uvedbo upravnega postopka, za njeno vložitev nima stvarne legitimacije, ker ne uveljavlja in ne varuje kakšne svoje pravice ali neposredne pravne koristi. V obravnavani zadevi je tožnik dal zahtevo za ugotovitev državljanstva za svoje pokojne prednike. Po 29. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS) ima stvarno legitimacijo za vložitev zahteve za ugotovitev državljanstva oseba, na katero se ugotovitev nanaša, če pa vložnik zahteva ugotovitev državljanstva za drugo osebo, mora zahtevi priložiti njeno pisno privolitev, ali dokaz o tem, da ga zakon pooblašča za uporabo podatkov. Ker po podatkih upravnih spisov tožnik ni izkazal, da ga zakon pooblašča za uporabo podatkov o državljanstvu za pokojnega prednika, je sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo odločitvi tožene stranke.

Določba 39. člena ZDRS, po kateri velja za državljana Republike Slovenije, kdor je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo Republike Slovenije in SFRJ, je vzpostavila pravno kontinuiteto na področju zakonodaje o državljanstvu, ki so v preteklosti veljale na območju Slovenije.

Ker zoper ugotovitveno odločbo o državljanstvu, ki jo je na podlagi 29. člena ZDRS izdal prvostopni upravni organ, ni bila vložena pritožba, je potrebno tožbo po 5. točki 1. odstavka 34. člena ZUS zavreči.

Po 2. odstavku 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ se za državljane FLRJ ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki na dan uveljavitve novele zakona 4.12.1948 živijo v tujini, in ki so se pred ali med vojno s svojim nelojalnim ravnanjem pregrešile proti narodnim in državnim koristim FLRJ, pri čemer se glede na določbo 3. odstavka ZDen nelojalnost v primerih, ko prizadeti iz tega razloga niso pridobili državljanstva nove Jugoslavije, domneva, prizadeti pa sme dokazovati dejstva in okoliščine, ki navedeno zakonsko domnevo izpodbijajo.

O pridobitvi državljanstva ni mogoče odločati na podlagi nejasne vloge, zato je organ dolžan stranko opozoriti in jo pozvati, da v določenem roku odpravi takšno pomanjkljivost vloge.

Upravna organa morata z vsemi dokazili presoditi dejstvo, da je tožnik v letu 1945 pred odhodom v tujino postal polnoleten in tako ni mogel avtomatično glede narodnosti slediti svojemu očetu kot mu je sledil, ko je bil še mladoleten.

Ker gre v upravnem postopku za ugotavljanje državljanstva osebe, ki je bila med II. svetovno vojno (kar je oprto na listinski dokaz) član Kulturbunda (to je po nemških merilih postal le pripadnik nemške narodnosti), je po mnenju sodišča upravni organ pravilno presodil, da je medvojno članstvo v tej nemški politični organizaciji že zadostna podlaga za ugotovitev, da je bila tožeča stranka nemške narodnosti.

Ker za ugotovitev državljanstva ni pristojno MNZ, tožena stranka ni bila dolžna razčiščevati, ali tožnica prvotni zahtevek za pridobitev državljanstva z redno naturalizacijo umika oz. spreminja in zahteva ugotovitev državljanstva. Stranka lahko spremeni zahtevek na prvi stopnji do odločitve le, če je za odločanje o spremenjenem zahtevku pristojen isti organ.

Če organ zavrne izdajo potrdila o državljanstvu, ker oseba ni vpisana v uradno evidenco o državljanstvu, ni mogoče uveljavljati napak pri vodenju te evidence v tem postopku, ampak je to stvar posebnega postopka za ugotovitev državljanstva.