VSRS Sodba IV Ips 73/2013

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba in plačilni nalog se razveljavita ter zadeva vrne v ponovno odločanje prekrškovnemu organu.

A.

1Policijska postaja Izola je storilcu izdala plačilni nalog št. 0000100243916 z dne 29. 8. 2011, zaradi prekrška po devetem odstavku 38. člena v zvezi s šestim odstavkom 38. člena ZPrCP. Izrečena mu je bila globa 1.200 EUR. Zoper plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Piranu s sodbo opr. št. ZSV 294/2011 zavrnilo kot neutemeljeno. Storilcu je naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Piranu vlaga vrhovna državna tožilka zahtevo za varstvo zakonitosti s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi zaradi bistvene kršitve določb postopka po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1 in zadevo vrne v novo odločanje. Vrhovna državna tožilka navaja, da je kršitelj v zahtevi za sodno varstvo navedel, da se zdravi pri dr. T. A. in bi sodba sodišča morala odgovoriti na to pomembno okoliščino, saj zdravljenje pri psihiatru postavlja dvom v prištevnost kršitelja in tudi v njegovo sposobnost sodelovati v postopku. Ker se tako sodišče do sicer skopih navedb o kršiteljevem zdravljenju, ki bi ga bilo treba presojati v povezavi z okoliščino, da je s kolesom vozil po obvoznici v nasprotni smeri, ni opredelilo, sodba nima potrebnih razlogov in je tako podana kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) poslalo storilcu. Odgovor sta podala mati storilca in storilec sam, ki navajata, da se strinjata z zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložilo Vrhovno državno tožilstvo.

B-I.

4Glede na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče Republike Slovenije uvodoma ugotavlja, da iz dokumentacije priložene zahtevi za varstvo zakonitosti izhaja, da ima storilec paranoidno shizofrenijo, zaradi česar je hudo motena njegova sposobnost dojemanja in presojanja realnosti in ne more obvladovati svojega ravnanja. Iz dopolnilnega izvedenskega mnenja je razvidno, da je bil kršitelj v času tik pred prekrškom hospitaliziran v psihiatrični bolnišnici. Iz ambulantnega zapisa izhaja, da se storilec zdravi v ambulanti Zdravstvenega doma Piran od oktobra 2009. Zaradi duševne motnje je bil 4 x hospitaliziran v PB Izola, nazadnje 11. 6. - 12. 8. 2011. Po hospitalizaciji je takoj opustil predpisano terapijo in tudi na kontrolah 25. 8. in 31. 8. 2011 kazal klinične znake bolezni. Porušeno naj bi bilo njegovo dojemanje realitete, napačno je interpretiral svoje doživljanje okolice, specialistka psihiatrinja T. A., dr. med. ocenjuje, da je v času prometnega prekrška storilec bil tako bolan, da ni mogel pravilno oceniti svojih postopkov. Takšne zaključke vsebuje tudi dopolnilno izvedensko mnenje Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 13. 6. 2012.

B-II.

5Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je podana kršitev 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, saj bi sodba sodišča morala odgovoriti na to pomembno okoliščino, kajti zdravljenje pri psihiatru postavlja dvom v prištevnost kršitelja in tudi v njegovo sposobnost sodelovati v postopku. Sodišče se do teh skopih navedb o kršiteljevem zdravljenju, ki bi jih bilo potrebno presojati v povezavi z okoliščino, da je s kolesom vozil po obvoznici v nasprotni smeri, ni opredelilo, zato je podana kršitev 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da navedena kršitev ni podana. Sodišče se je opredelilo do vseh navedb storilca, ki jih je zatrjeval v zahtevi za varstvo zakonitosti, tako se je opredelilo tudi do navedb, da je storilec na izvenbolnišničnem zdravljenju. Z navedbami, da se lahko postavi utemeljen dvom v resničnost odločilnih dejstev glede presoje prištevnosti storilca, vrhovna državna tožilka zatrjuje nepopolno (in zmotno) ugotovitev dejanskega stanja, ki ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

6Vendar pa glede na zgoraj povzeto vsebino, k zahtevi za varstvo zakonitosti priloženega dopolnilnega izvedenskega mnenja in mnenja dr. T. A., obstaja precejšen dvom glede storilčeve zmožnosti razumeti pomen svojih dejanj in imeti svoja ravnanja v oblasti. Če nastane Vrhovnemu sodišču pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena, s sodbo, s katero odloči o zahtevi za varstvo zakonitosti, to odločbo razveljavi na podlagi določbe 427. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1. Ker je takšen dvom glede na zgoraj navedeno podan, je Vrhovno sodišče na tej podlagi izpodbijano sodbo in plačilni nalog razveljavilo in zadevo vrnilo Policijski postaji Izola v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo prekrškovni organ ugotovil, ali je storilec zaradi osebnostne spremenjenosti sposoben obrambe oziroma ali je sposoben nastopati kot subjekt postopka o prekršku ter ali je bil v času storjenih prekrškov zmožen razumeti pomen svojih dejanj in imeti svoja ravnanja v oblasti (neprištevnost) ter o zadevah ponovno odločil.