VSRS Sodba I Ips 15325/2010-119

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana pravnomočna sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

A.

1Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti je bil B. L. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Oškodovanca je sodišče s premoženjskopravnim zahtevkom na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) napotilo na pravdo. Višje sodišče je pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložila zagovornica zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona (1. točka prvega odstavka 420. člena ZKP) in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, obsojenca oprosti očitka po obtožbi, oziroma podrejeno, izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Izrek sodbe vsebuje konkreten opis vseh znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije, sodba pa ima tudi razloge o odločilnih dejstvih oziroma ni podano nasprotje med obrazložitvijo in izrekom. Obe sodišči sta tudi pojasnili, da vrnitev kamere in plačilo odškodnine po tem, ko je zoper obsojenca stekel kazenski postopek ne pomenita, da bi obstajalo nasprotje med izrekom in razlogi sodbe.

4V izjavi, ki jo je podala zagovornica na odgovor vrhovne državne tožilke, vztraja pri uveljavljanih kršitvah.

B.

5Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti in izjavi, ki jo je podala na odgovor vrhovnega državnega tožilca poudarja, da je šlo v obravnavani zadevi za nakup kamere s pridržkom lastninske pravice (posebna pogodbena klavzula po 520. členu Obligacijskega zakonika), kar pomeni, če kupec ob zapadlosti ne plača kupnine, prodajalec lahko razdre pogodbo in zahteva vračilo stvari. Gre za pogojni prenos lastninske pravice oziroma za prenos lastninske pravice pod odložnim pogojem plačila celotne kupnine. S prodajo s pridržkom lastninske pravice sta obsojenec in oškodovanec pri sklenitvi posla predvidela tudi možnost neplačila, torej možnost, da bo zaradi neplačila pogodba razdrta in bo prodajalec predmet pogodbe prejel nazaj, kupec pa v posledici razdrtja pogodbe iz naslova kupoprodajne pogodbe prodajalcu ne bo dolžan plačati kupnine. Prodajalec v konkretni zadevi ni vložil izvršbe na podlagi izstavljene fakture, ne tožbe zaradi plačila, torej ni imel interesa da bi prišlo do realizacije posla. V takšni situaciji pa lahko govorimo le o civilnopravnem razmerju, ne pa o naklepnem kaznivem dejanju goljufije, ko torej kupec v naprej ve, da svoje obveznosti ne bo izpolnil, v tem primeru pa je bila možnost neizpolnitve obveznosti že sestavni del pogodbe. O vsem navedenem pa sodba nima razlogov, oziroma so razlogi nejasni in v nasprotju z izrekom sodbe.

6Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena, Vrhovno sodišče pa je sodbo razveljavilo tudi upoštevaje določbo 427. člena ZKP, ker je nastal pri odločanju precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v odločbi zoper katero je zahteva za varstvo zakonitosti vložena.

7V izpodbijani sodbi ugotovljena dejstva, ki so pomembna za razsojo v obravnavani zadevi, so naslednja:

med obsojenim L. B. (direktor družbe I. d. o. o. iz Maribora) in J. G., s. p. (M.) je prišlo do sklenitve kupoprodajne pogodbe, in sicer o odkupu kamere znamke Sony, tip DSR-PDI70P za ceno 2.400 EUR;

pogodba je bila sklenjena s pridržkom lastninske pravice (dokaz račun 002-2008 z dne 5. 2. 2008, v kateri je jasno navedeno, da material ostane do končnega plačila last M., po preteku valutnega roka pa prodajalec zaračunava zakonske zamudne obresti;

obsojenec oškodovancu do dogovorjenega roka kamere ni plačal, zaradi česar mu je slednji začel pošiljati opomine;

večkrat sta se o zadevi pogovarjala po telefonu, obsojenec se razgovorom ni izogibal, dogovarjala sta se o možnosti kompenzacije, vendar do dogovora ni prišlo;

je pa obsojenec predlagal, da kamero vrne in plača 400 EUR odškodnine, vendar pa oškodovanec na to ni pristal, ker je presodil, da bo dobil vrnjeno le kamero, medtem ko do 400 EUR ne bo prišel nikdar, saj je obsojenec v finančnih težavah (o tem govorita oba, zaslišana na obravnavi, opravljeni dne 21. 10. 2010). Oškodovanec je še povedal, da se je branil prevzema kamere tudi iz razloga, ker je v tem obdobju kamera izgubila dobršen del svoje vrednosti;

podjetje obsojenca se je v tistem času znašlo v večjih finančnih težavah, imelo je veliko število dolžnikov, zaradi česar je moral obsojenec vlagati tožbe in izvršbe, o čemer pa oškodovanca ni obvestil;

vse navedeno pa po presoji sodišča kaže, da je obsojenec ravnal z goljufivim namenom, saj je oškodovancu obljubljal, da mu bo kupnino za kamero poravnal, ni mu dal niti evra, če že ni bil zmožen poravnati celotne obveznosti, ampak je to storil šele takrat, ko je videl, da mu grozi sodni postopek. Kupoprodajno pogodbo pa je sklenil tudi v času, ko je bilo podjetje že v večjih finančnih težavah, imelo številne terjatve, ki niso nastale ali zapadle v plačilo v obdobju, ko je obtoženec sklenil dogovor o nakupu kamere ali tik zatem, oziroma so zapadle že prej, za nekatere so bile tožbe vložene že leta 2009, v vsakem primeru pa med terjatvami ni take, da bi obtoženec ravno za januar 2008 realno pričakoval plačilo. Že dejstvo, da je zoper svoje dolžnike moral vlagati tožbe in izvršbe pomeni, da je vedel, da gre za dolžnike, ki svoje obveznosti ne poravnajo v roku in gre za težje ali sploh neizterljive terjatve, kakor obratno velja tudi za primer, ko je sam nastopal v statusu dolžnika (stran 6 in 7 sodbe sodišča prve stopnje).

8Takšna presoja sodišča pa je, kot je bilo že povedano, nejasna in tudi neprepričljiva. V konkretnem primeru, kot je to pravilno izpostavila zagovornica v zahtevi, je šlo za prodajno pogodbo s pridržkom lastninske pravice, kjer kupec stvari postane posestnik, ne pridobi pa lastninske pravice, temveč pričakovano pravico, da bo pridobil lastninsko pravico, če se bo izpolnil odložni pogoj, to je plačilo kupnine. Če kupnina v roku ni plačana, ima prodajalec možnost zahtevati razdrtje pogodbe, lahko pa vztraja pri pogodbi in plačilo uveljavlja s tožbo. V konkretnem primeru, oškodovanec ni storil ne enega, ne drugega. Naslednje pomembno dejstvo, ki vnaša dvom v zaključke sodišč v izpodbijani pravnomočni odločbi je dejstvo, da je obsojenec oškodovancu ponujal vrnitev kamere in ko bo imel denar še 400 EUR odškodnine, vendar oškodovanec tega ni hotel sprejeti, ker je menil, da glede na finančno stanje, v katerem se je tedaj obsojenec nahajal, do 400 EUR odškodnine ne bo prišel. Ob navedenem pa je tudi po presoji Vrhovnega sodišča neprepričljiv zaključek, da je ob dejstvu, da ima družba več 10.000 EUR terjatev (75.000) do svojih dolžnikov v tako slabem finančnem položaju, da bi obsojenec lahko že od vsega začetka vedel, glede na to, da je vlagal tožbe in izvršbe, da svojih obveznosti ne bo mogel poravnati.

9Vrhovno sodišče je glede na vse navedeno izpodbijani sodbi razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ob upoštevanju vseh ugotovljenih dejstev ponovno presoditi, ali je obsojenec res od vsega začetka ravnal z goljufivim namenom do celotne protivrednosti kamere oziroma, da že ob sklenitvi pogodbe ni imel namena plačati celotne kupnine in tudi ne v primeru neizpolnitve obveznosti vrniti kamere skupaj z odškodnino (saj kot rečeno po sklenjeni pogodbi nanj lastninska pravica ni prešla).