VSC sodba Cpg 13/2013

Pritožba se zavrne glede izpodbijane II. točke izreka sodbe in se v tem obsegu potrdi izpodbijana sodba.
Pravdni stranki nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 50/2008 z dne 6. 6. 2012 izreklo: “I. Prvotožena stranka P. V., d.d., V., P. c. ..., ... V. je dolžna plačati tožeči stranki znesek 15.648,47 EUR (prej 3.750.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 8.345,85 EUR oziroma prej 2,000.000,00 SIT od 1. 6. 2000 dalje do plačila in od zneska 7.302,62 EUR oziroma prej 1.750.000,00 SIT od 16. 9. 2000 dalje do plačila ter povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 6.335,62 EUR v 15-dneh po prejemu te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev, pod izvršbo. II. Tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko, ki glasi: “Drugotožena stranka D. P., C. ..., ... V. je dolžna plačati tožeči stranki 1632,59 EUR (prej 391.235,00 SIT ) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 69.058,00 SIT od 9. 8. 1998 do plačila, od zneska 52.907,00 SIT od 17. 8. 1998 dalje do plačila, od zneska 39.123,50 SIT od 24. 9. 1998 dalje do plačila, od zneska 39.123,50 SIT od 24. 10. 1998 dalje do plačila, od zneska 39.123,50 SIT od 27. 11. 1998 dalje do plačila, od zneska 39.123,50 SIT od 23. 12. 1998 dalje do plačila, od zneska 39.123,50 SIT od 19. 2. 1999 dalje do plačila, od zneska 39.123,50 SIT od 19. 4. 1999 dalje do plačila ter povrniti njene pravdne stroške s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi,” se zavrne. Tožeča stranka je dolžna drugotoženi stranki plačati 5.138,27 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh od prejema te sodne odločbe, pod izvršbo.”

Zoper sodbo je glede II. točke izreka po svoji pooblaščenki pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je tožbeni zahtevek zavrnjen, razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru pa naj se toženi stranki naloži plačilo stroškov tožeče stranke v zvezi s to pritožbo.

V pritožbi trdi, da nikakor ne držijo zaključki sodišča prve stopnje, da bi bila avtorska pogodba z dne 22. 4. 1998 fiktivna in da naj bi bil s toženo stranko dejansko dogovorjen posel posredovanja pri sklepanju pogodbe s prvo toženo stranko, ki je bila sklenjena 11. 3. 1998 za izvedbo projekta programske podpore projektantom elektro-strojnega sektorja, ki sta sicer vsebinsko tesno povezani, pa vendarle samostojni pogodbi. Drži, da je bila avtorska pogodba z drugotoženo stranko sklenjena šele in na podlagi veljavno sklenjene pogodbe med tožečo stranko in prvotoženo stranko, avtorska pogodba pa povzema določene obveznosti iz osnovne pogodbe in sicer je predmet avtorske pogodbe izdelava algoritmov za potrebe dimenzioniranja in določanja ustrezne zaščite ter izdelava navodil z napotki projektantom.

Pritožba meni, da je zaradi pomanjkljive dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki se sploh ni opredelilo do številnih predloženih dokaznih listin, sodišče prve stopnje naredilo zmotno materialno pravno oceno avtorske pogodbe, če pa bi sledilo trditvam strank in skrbno ocenilo dokazne listine, pa bi lahko zaključilo le, da je med strankama sklenjena avtorka pogodba, ki ni navidezna.

Pritožba navaja, da je tožeča stranka, ker prvotožena stranka, ki se je tudi zavezala za predajo algoritmov, tega ob sklenitvi pogodbe z njo še ni storila, sklenila z drugotoženo stranko iz previdnosti in razlogov varnosti še avtorsko pogodbo z drugotoženo stranko za enako izpolnitev, to je izdelava algoritmov in izdelava dela navodil in ker drugotožena stranka ni izpolnila vseh obveznosti po avtorski pogodbi, je tožeča stranka od te pogodbe odstopila ter zahteva vračilo že plačanega zneska, ker dela niso bila dokončana.

Pritožba še trdi, da tudi drugotožena stranka ni nikoli trdila, da bi bila avtorska pogodba navidezna, pa tudi sicer tožeča stranka od višje dosežene pogodbene cene s prvotoženo stranko ni imela nobene koristi, saj si jo je drugotoženi izgovoril zase, ker je hotel pri projektu tudi sam zaslužiti.

Pritožba še izpostavlja, da posredovanje drugotožene stranke pri za dosego višje pogodbene vrednosti še ni mogoče kvalificirati kot posredniško pogodbo po 813. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ker je mogoče govoriti o posredniški pogodbi le tedaj, če se posreduje med strankama v zvezi s sklenitvijo pogodbe, ne pa zgolj pogodbenega elementa.

Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb strank in predloženih listinskih dokazov v zvezi z avtorsko pogodbo, je ostalo dejansko stanje v to smer nepopolno ugotovljeno in materialno pravo je zato napačno uporabljeno, izpodbijana sodba pa nima razlogov o odločilnih dejstvih, to je glede obstoja avtorske pogodbe.

Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbe.

Drugo tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

Drugotožena stranka meni, da tožeča stranka zmotno navaja, da bi bil interes sklenitve avtorske pogodbe, če je ta navidezna, zgolj pri drugotoženi stranki, saj sočasno sama pove, da je bil njen interes v razlogih varnosti, če prvotožena stranka ne bi izpolnila pogodbene zaveze o izročitvi algoritmov, saj je drugotožena stranka bila predstavnik prvotožene stranke in pri izročitvi algoritmov bi se tožeča stranka v vsakem primeru „srečala„ s drugotoženo stranko. To nedvomno kaže na to, da je tožeča stranka imela interes, da posel pridobi za čim ugodnejšo ceno, pri kateri je posredovala drugotožena stranka.

Drugotožena stranka še opozarja, da je vseskozi tudi sicer zatrjevala in dokazovala, da je algoritme izročila in ker je s sodbo v neizpodbijanem delu ugotovljeno, da je tožeča stranka izpolnila svojo obveznost do prvotožene stranke, tako da ji je izročila uporaben program, je torej za njegovo izdelavo imela na razpolago tudi ustrezne algoritme, tožeča stranka pa v postopku ni dokazala, da bi algoritme sama izdelala. Tako ni pravne podlage, da bi tožeča stranka smela zahtevati vračilo tistega, kar je plačala drugotoženi stranki. Izpodbijana sodba je v celoti pravilna in zakonita.

Drugotožena stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je moralo odločiti v sporni zadevi na podlagi naslednjih pravno relevantnih trditev strank: - tožeča stranka kot izvajalec in prvotožena stranka kot naročnik sta 11. 3. 1998 sklenili pogodbo za izvedbo projekta programske podpore projektantom elektrostrojnega sektorja - elektro dejavnost – projektiva - za pogodbeno vrednost 4,500.000,00 SIT, sedaj 18.778,16 EUR z rokom izvedbe eno leto od dneva prejema avansa z možnostjo podaljšanja roka; s pogodbo je za odgovornega zastopnika naročnika bil določen mag. D. P., sicer drugotoženec v sporu; - prvotožena stranka ni izpolnila svoje pogodbene zaveze, da bi tožeči stranki predala podrobno specifikacijo zahtev in seznam električnih elementov, da bi dostavila ustrezne algoritme in da bi opravila verifikacijo le teh in funkcionalno testiranje programskih orodij, zato se je realizacija pogodbe odmikala in tudi vrednost opravljenih del bistveno spremenila in so k pogodbo bili sklenjeni štirje Aneksi, tožeča stranka pa je morala prvotoženi stranki izročiti dve bančni garanciji in sicer 4. 2. 2000 za dobro in pravočasno izvedbo del v vrednosti 2,000.000,00 SIT oziroma sedaj 8.345,85 EUR (za prvi del pogodbe) in istega dne še garancijo v znesku 1,750.000,00 SIT oziroma sedaj 7.302,62 EUR; - tožeča stranka je vse svoje pogodbene obveznosti izpolnila, vendar pa je prvotožena stranka kljub temu dne 31. 5. 2000 vnovčila prvo garancijo in nato še 15. 9. 2000 drugo garancijo, obe neupravičeno in neutemeljeno, zato tožeča stranka s tožbo zahteva vračilo zneska po obeh garancijah; - z drugo toženo stranko je na njegovo izrecno zahtevo bila sklenjena pogodba o avtorskem delu št ..., s katero se je zavezal opraviti avtorsko delo priprave algoritmov in navodil z dogovorjenim honorarjem 467.500,00 SIT oziroma sedaj 1.988,39 EUR, z rokom realizacije 26. 3. 1999, vendar drugotožena stranka tega ni storila in je tožeča stranka morala sama izdelati algoritme; - ker drugotožena stranka ni izpolnila vseh nalog po avtorski pogodbi, je tožeča stranka bila prisiljena odstopiti od pogodbe in s tožbo zahteva vračilo izplačanega honorarja v znesku 391.235,00 SIT oziroma 1.632,59 EUR; - prvotožena stranka je trdila, da je vse svoje pogodbene obveznosti izpolnila, aplikacija, ki pa jo je izročila tožeča stranka, je bila popolnoma neuporabna, aplikacija ni delovala, tožeča stranka napak ni odpravila, zato je prišlo do vnovčenja obeh bančnih garancij; - drugotožena stranka je navajala, da so algoritmi tožeči stranki bili izročeni še pred podpisom avtorske pogodbe, drugega dela pogodbe, to je pomoč pri izdelavi navodil, pa ni bilo mogoče realizirati, ker tožeča stranka aplikacij ni dokončala in je tudi z njo prekinila sodelovanje; - dejansko je drugo tožena stranka po avtorski pogodbi za tožečo stranko opravljalja drugo delo - nudila ji je pomoč izven obsega določenega v pogodbi s prvotoženo stranko; - algoritmi so bili tožeči stranki izročeni že eno leto pred podpisom pogodbe, nato pa so bili le dopolnjeni, tožeča stranka pa ni nikoli opozorila, da bi potrebovala drugačne ali bolj specifične definicije (algoritem pomeni natančno zaporedje akcij, ki se morajo izvršiti za dosego nekega cilja), ker so algoritmi bistveni za izdelavo aplikacije in brez njih niti ne bi mogla pričeti z izdelavo aplikacije, na okoliščino, da naj ne bi prejela algoritmov, je opozorila šele po izročitvi aplikacije; tožbeni zahtevek za vračilo honorarja je zato neutemeljen.

Pritožbeno sodišče v celoti zavrača pritožbene navedbe o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in posledično zmotno uporabljenem materialnem pravu, kolikor je sodišče prve stopnje štelo, da je avtorska pogodba št. ... z dne 22. 4. 1998 (listina A 4 in B 41 v spisu) v delu, kolikor se nanaša na vročitev algoritmov, zgolj navidezna pogodba v smislu 66. člena ZOR, po katerem je sodišče prve stopnje pravilno materialno pravno presojalo to pogodbo glede na to, daje bila sklenjena 22. 4. 1998, torej v času veljavnosti ZOR.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot logične in jasne dejanske zaključke sodišča prve stopnje (32. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), ob tudi pritožbeno nespornih ugotovitvah, da je med strankama nesporno, da so kot predmet avtorske pogodbe bili navedeni tisti algoritmi, ki jih je bila po pogodbi, sklenjeni med tožečo stranko in prvo toženo stranko dolžna dobaviti prvo tožena stranka, da ni logično, da bi tožeča stranka za isto stvar sklenila še eno pogodbo z nekom drugim in se s tem zavezala plačati nekaj, kar bi ji tako ali tako morala dobaviti že prvo tožena stranka, kar nedvomno izhaja tako iz navedb drugotožene stranke in izpovedbe drugo tožene stranke ter, da je predmet avtorske pogodbe, torej izdelava algoritmov zgolj navidezen, v resnici pa je šlo za plačilo provizije drugotoženi stranki, ker je ta dosegla za tožečo stranko pri prvo toženi stranki višjo pogodbeno ceno.

Pritožba tako ne izpodbije kot neverodostojne izpovedbe drugo tožene stranke, ki je na zaslišanju med drugim povedala (listna številka 113 spisa): “na vprašanje sodnice povem, da je bila med mano in tožnikom res sklenjena avtorska pogodba, vendar je bila ta pogodba sklenjena po tistem, ko je že bila dogovorjena cena v osnovni pogodbi. Ni res, da bi bila avtorska pogodba sklenjena na mojo zahtevo. Do sklenitve je prišlo po tistem, ko je bila odobrena s strani naročnika višja pogodbena cena, ki jo je izvajalec postavil po moji iniciativi. Jaz sem mu nato predlagal, da si višji znesek, torej znesek 500.000,00 SIT nekako razdeliva. Rezultat tega je bila nato sklenitev avtorske pogodbe, ki pa jo je napisal J. Sicer pa sem jaz tožniku nudil stalno - 24 urno pomoč. Povem, da so bili predmet avtorske pogodbe tisti algoritmi, ki sem jih omenil že zgoraj in s katerimi je naročnik razpolagal že od vsega začetka. Drugi del pogodbe pa je zajemal pomoč pri izdelavi navodil, ne pa samo izdelavo navodil. Ker aplikacija ni bila izgotovljena, tudi do izdelave navodil ni prišlo.” Prav tako ne izpodbija verodostojnosti dokazni listini A 36, to je elektronko sporočilo drugotožene stranke tožeči stranki z dne 28. 1. 1998, ki glasi: “Končno smo dobili zeleno luč za pričetek našega projekta. Prosil bi vas, da sestavite osnutek pogodbe, kjer kot predstavnika P. V. navedete mene. Na osnutku je potrebno navesti tudi naziv vaše firme. Znesek je bil odobren. Glede na to, da sem znesek, ki ste ga predlagali sami povečal za 10 %, bi vas prosil, da me v projekt vključite kot zunanjega sodelavca (brez navedbe v pogodbi). Od teh 10 % jih vam ostane 20 %, 80 % (400.000,00 SIT) pa se v enakomernih obrokih nakazuje na moj žiro račun vsakokrat, ko dobite plačilo od nas… . Upam, da se z navedenim strinjate. Prosim, da me o tem obvestite.”

Pritožba zgolj pavšalno navede, da je sodišče prve stopnje prezrlo navedbe tožnika v zvezi z avtorsko pogodbo in ne pove, v katerem delu, toda pritožbeno sodišče iz zapisnika o zaslišanju tožeče stranke (listna številka 109-112 spisa) prav v zvezi z avtorsko pogodbo ugotavlja, da je tožeča stranka izpovedala le: “Po dolgotrajnih pogajanjih in dogovorih je tako prišlo v marcu 1998 do podpisa pogodbe. Istočasno je bila sklenjena tudi avtorska pogodba s P. na njegovo izrecno zahtevo... . P. je bil po pogodbi v dveh vlogah, vendar ni izpolnjeval obveznosti, kot je bil dolžan. Tako ni dal pravočasno vseh podatkov, prav tako ne algoritmov in navodil, zato smo mi zamujali z delom... . Nadalje povem, da je bila avtorska pogodba s P. sklenjena izključno na njegovo iniciativo. Rekel mi je, da bo pri tem imel dodatno delo, ki pa ne bo plačano in da bo zato povečal nekatere postavke po osnovni pogodbi.”

Glede na povzeti izpovedbi pravdnih strank in povzeto vsebino listine in ko tožeča stranka ni nikoli zatrjevala, da bi bila prisiljena skleniti avtorsko pogodbo, temveč le, da je ta bila sklenjena na zahtevo drugotožene stranke, je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je resnična volja pogodbenih strank v delu, kolikor se z avtorsko pogodbo drugotoženo stranko zavezuje k izročitvi algoritmov, bila v plačilu provizije drugotoženi stranki zaradi dosežene višje cene pri pogodbi s prvo toženo stranko, na kar, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje nedvomno kažeta tudi opombi 1 in 2 k pogodbi in je zato pravilno štelo, da avtorska pogodba v vsebini, ki se nanaša na izročitev algoritmov ne more učinkovati med pravdnima strankama, ker je zgolj navidezna.

Pravilen pa je nadaljnji materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da pa je pravno veljavna prikrita pogodba, ki izhaja iz navidezne pogodbe in sicer pogodba o plačilu provizije drugotoženi stranki, ker je ta ceno, ki jo je postavila tožeča stranka do prvotožene stranke nadgradila za 10 % in pri prvotoženi stranki dosegla, da je takšno ceno sprejela.

Sodišče je sicer to prikrito pogodbo pravno okvalificiralo kot smiselno posredniško pogodbo, kar očitno pritožba spregleda, ko meni, da jo je štelo za pravo posredniško pogodbo, o kateri je po 813. členu ZOR mogoče govoriti tedaj, če se posrednik zaveže naročitelju, da si bo prizadeval najti in spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe, naročitelj pa se zaveže, če do sklenitve pride, da bo za to dal posredniku določeno plačilo, toda tudi posredovanje za višjo pogodbeno ceno je možno in ker ima posredniška pogodba tako elemente mandatne pogodbe (749. člen ZOR ), ki se kaže v obligaciji prizadevanja kot podjemne pogodbe (600. člen ZOR), ki se kaže kot obligacija rezultata, ki je v tem, da je za stranko opravljena določena storitev, v obeh primerih pa ima tisti, ki je kot izvajalec izpolnil svojo zavezo do druge pogodbene stranke pravico do plačila, je materialnopravna kvalifikacija o smiselni posredniški pogodbi tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilna in in ker je ta pogodba bila s strani drugotožene stranke v celoti realizirana je, tudi upravičena do plačila.

Pritožbeno sporno je, če je prikrita pogodba sploh veljavna, ker sodišče ni ugotavljalo pogodbene volje strank, češ da je drugotožena stranka višjo ceno izpogajala v lastnem interesu, vendar pa pritožba ne trdi, da bi bila k sklenitvi prikrite pogodbe prisiljena in ko je temu tako, potem je nedvomno bilo soglasje volj, da se z navidezno avtorsko pogodbo prikrije pogodba, s katero se je tožeča stranka drugotoženi stranki zavezala za plačilo provizije, ker je bila dosežena višja cena, kot jo je pričakovala tožeča stranka.

Ker je pogodba o plačilu provizije med pravdnima strankama veljavna, tožeča stranka, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, do vračila izplačanega zneska ni upravičena, in je v tem delu utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Pritožba pa niti konkretno ne izpodbija presoje sodišča prve stopnje, da preostali del avtorske pogodbe, kolikor je vsebovala zavezo za izdelavo dela navodil za uporabo tožnikove programske opreme niti ni mogel biti realiziran, ker tudi tožnik programske opreme ni dokončal, temveč je predala le prvi del aplikacije in zato tudi drugotožena stranka ni mogla izdelati ali sodelovati pri izdelavi navodil. Na tako pritožbeno nesporno ugotovljeno dejansko stanje in ob pritožbeno nespornem dejanskem zaključku sodišča prve stopnje, da na ta del pogodbe pogodbena cena 76.5000,00 SIT drugotoženi stranki ni bila plačana, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tudi glede tega dela pogodbe tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen.

Pritožbeno sodišče dodaja, da pa je ob pritožbenih trditvah, da sta tako pogodba s prvotoženo stranko kot pogodba z drugotoženo stranko v tesni medsebojni zvezi kar zadeva zaveze obeh toženih strank glede izročitve algoritmov, in da je sodišče prve stopnje v zvezi s prvotoženo stranko zaključilo (27. točka obrazložitve na strani 14 izpodbijane sodbe), da: “Algoritmi kot takšni so vsebovali tudi specifična znanja s področja rudarske stroke (projektiranje v jamah), zato je povsem logično, da je v pogodbi pod omejitvami navedeno, da algoritme dobavi tožena stranka, ki s takšnim znanjem razpolaga. Kdaj točno je tožeča stranka prejela algoritme in v kakšni obliki iz dokumentacije v spisu ni mogoče ugotoviti. Vendar iz priloženih elektronskih sporočil D. P. z dne 13. 9. 1999 in 19. 4. 1999, 1. 5. 2000, 3. 5. 2000 izhaja, da je prvo tožena stranka še med samim projektom dopolnjevala in spreminjala specifikacijo (tudi algoritme), kar je na strani tožeče stranke povzročalo zaplete in širilo pogodbeni obseg dela... . Da tožeča stranka ni mogla uspešno in učinkoviti pristopiti k izdelavi naročene aplikacije brez poznanih algoritmov, je potrdil tudi izvedenec U.... . Navedeno potrjuje tudi izvedensko mnenje J. A., ko navaja, da priloga B6 v spisu ne predstavlja zgolj pojasnil glede na sklenjeno pogodbo, ampak tudi dodatne zahteve naročnika za večji del spornih točk,” teh zaključkov pa pritožba sploh ne izpodbija, ampak zgolj pavšalno vztraja, da algoritmi niso bili izročeni, nedvomno mogoče zaključiti, da so algoritmi bili izročeni in se tudi na podlagi tega pritožba pokaže kot neutemeljena, kolikor trdi, da drugotožena stranka ni izročila algoritmov. Če jih je izročila ena od toženih stranka, katera, pa se v postopku ni dalo ugotoviti, potem je šteti, da sta obe toženi stranki izpolnili svojo dolžnost.

Pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, se po vsem navedenem pokaže kot neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje podalo natančne in jasne razloge glede delne navideznosti avtorske pogodbe kot tudi glede tega, zakaj od drugotožene stranke ni mogoče zahtevati izdelavo navodil. Izpodbijana sodba tako ni obremenjena z očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Preizkus izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. in 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pokaže, da se takšne kršitve sodišču prve stopnje niso pripetile.

Tožeča stranka ni konkretno in obrazloženo izpodbijala izreka izpodbijane sodbe o stroških postopka, zato je pritožbeno sodišče opravilo zgolj preizkus po uradni dolžnosti, ki pa ni pokazal kakšnih upoštevnih kršitev postopka ali zmotne uporabe materialnega prava.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke glede izpodbijane II. točke izreka sodbe zavrnilo in v tem obsegu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP), odgovor na pritožbo pa ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča niti k razjasnitvi stvari, zato mora tudi drugotožea stranka sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP).