VSRS Sodba I Ips 4153/2012-197

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

1Okrožno sodišče v Kopru je z uvodoma citirano sodbo obsojenega E. M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 180. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila kazen dveh let zapora, v katero je bil vštet čas, ki ga je obsojenec prebil v priporu od 24. 1. 2012 od 2.00 ure dalje. Oškodovana M. D. je bila s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, kot tudi potrebne izdatke in nagrado zagovornika, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti.

2Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje je obsojenčev zagovornik vložil pritožbo, katero je Višje sodišče v Kopru s sodbo III Kp 4153/2012 z dne 19. 9. 2012 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločeno je bilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer sodno takso.

3Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker naj bi te vplivale na zakonitost sodne odločbe ter zaradi kršitev 29. člena Ustave Republike Slovenije. Predlagal je, da se zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijani sodbi spremeni tako, da se ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Na zahtevo je podala odgovor vrhovna državna tožilka, ki je zahtevo ocenila kot nedovoljeno, sicer pa po vsebini tudi kot neutemeljeno.

5Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki pa se o njem nista izjavila.

6Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost vložitve zahteve iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V prvem odstavku 420. člena ZKP je določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. V petem odstavku 420. člena ZKP je določeno, da se sme vložnik zahteve sklicevati na kršitve iz prvega odstavka 420. člena le v primeru, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

7V zahtevi za varstvo zakonitosti vložnik zahteve najprej zatrjuje, da je sodišče prve stopnje verjelo oškodovanki, ne pa obsojenčevemu zagovoru in v ta namen citira dele izjav oškodovanke, jih primerja z izpovedjo priče A. G. ter pri tem izpostavlja domnevne kontradiktornosti v teh izjavah. Stališče vložnika zahteve je, da bi se moralo sodišče opredeliti do teh zatrjevanih kontradiktornosti in ker to ni bilo storjeno, naj bi bila zagrešena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar pa se vložnik na navedeni način vsebinsko zavzema za drugačno oceno izvedenih dokazov, kot jo je napravilo sodišče v izpodbijani sodbi, s tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja in gre torej za uveljavljanje nedovoljenega razloga za to izredno pravno sredstvo.

8V zahtevi se uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje tudi z nadaljnjimi povzemanji izjav oškodovanke glede njenega ravnanja po izvršenem posilstvu; njenim ponovnim prihodom „na počitnice v Bosno“ naslednje leto in to v iste kraje, kjer naj bi bilo izvršeno to kaznivo dejanje; obiskovanjem istega lokala, kot obravnavanega večera; neskladnosti njene izjave glede kontaktiranja njenega očeta preko mobilnega telefona tega večera, kar vse vložnik zahteve ponovno neutemeljeno oceni kot kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

9Zagovornik obsojenca vidi kršitev iz 11. točke 371. člena ZKP tudi v utemeljevanju obsojenčevega naklepa, pri čemer svoje stališče opira na citat dela sodbe sodišče prve stopnje, ko se je to sklicevalo na izpoved priče M. N. Meni, da se sodbe v tem delu ne da preizkusiti, ker naj bi ne bilo jasno, kako naj bi povzeta izpoved priče N. potrjevala obsojenčev naklep. To stališče zagovornika prav tako ni utemeljeno, saj po vsebini polemizira s sprejemljivostjo razlogov, ki jih je na podlagi ugotovljenih dejstev in izjav prič navedlo sodišče pri utemeljevanju obsojenčevega krivdnega odnosa do dejanja. V tem pogledu gre za subjektivni dejanski stan kaznivega dejanja, zato vložnik zahteve tudi v tem primeru uveljavlja nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

10Po mnenju vložnika zahteve naj bi sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ker se v okviru uradnega preizkusa sodbe sodišča prve stopnje, ki ga mora opraviti po določbah 383. člena ZKP, ni opredelilo do vseh predhodno navedenih, zatrjevanih kršitev. Zahteva je tudi v tem pogledu neutemeljena, saj iz točke 8 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da je to sodišče opravilo preizkus sodbe sodišča prve stopnje tudi po uradni dolžnosti (po določbah 383. člena ZKP), vendar nepravilnosti pri tem niso bile ugotovljene. Sodišče druge stopnje pa se v tem okviru ni dolžno, niti ne more opredeljevati do kršitev, ki jih ni zaznalo in obstajajo očitno le po oceni pritožnika oziroma vložnika zahteve. Glede na v predhodnih točkah povzete razloge iz zahteve za varstvo zakonitosti, ko gre za uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, pa je treba poudariti, da se je sodišče druge stopnje v tem pogledu opredelilo do pritožbenih navedb (točki 4 in 5 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje).

11Končno se v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje kršitev človekovih pravic, in sicer kršitev pravic obrambe iz 29. člena Ustave RS v zvezi s kršitvijo pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP), kar naj bi sodišče prve stopnje storilo z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje priče D. A., ki naj bi izpovedal „o načinu življenja oškodovanke v času spornega dogodka“. Pri tem se v zahtevi ponuja razlago petega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 420. člena ZKP, ker naj bi bile v tej določbi „taksativno navedene le kršitve kazenskega zakona in kršitve določb kazenskega postopka“, ki naj bi se lahko uveljavljale z zahtevo za varstvo zakonitosti le, če jih ni bilo mogoče uveljavljati v pritožbi ali če so se uveljavljale, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. To naj bi pomenilo, da ta omejitev za vložitev tega izrednega pravnega sredstva ne bi veljala v primeru uveljavljanja „kršitve človekovih pravic, četudi jih v pritožbi ni uveljavljal.“ Stališče vložnika zahteve ni utemeljeno, saj so kršitve človekovih pravic, ki jih uveljavlja (pravna jamstva, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku po 29. členu Ustave) obsežene bodisi v okviru absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP (3., 8. in 9. točka), ali pa gre za relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, če so te vplivale ali mogle vplivati na zakonitost kazenskega postopka (v primeru, ko se tako kršitev uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti). Zatrjevane kršitve pravice do izvajanja dokazov vložnik zahteve torej ni uveljavljal v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in je zato, glede na določbo petega odstavka 420. člena ZKP, ne more uveljavljati v zahtevi za varstvo zakonitosti.

12Zaradi navedenih razlogov, ko v zahtevi uveljavljane bistvene kršitve določb zakona o kazenskem postopku niso bile ugotovljene, zahteva pa vsebinsko izpodbija predvsem ugotovljeno dejansko stanje, kar glede na drugi odstavek 420. člena ZKP ni dovoljeno, je bila zahteva zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP).

13Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.