VSRS Sodba I Ips 39556/2011-565

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

1Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 16. 1. 2012 obsojena M. Z. in E. R. spoznalo za kriva kaznivega dejanja ropa po prvem in drugem odstavku 206. člena, kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 307. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena, nadaljevanega kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter obsojenega E. R. še poskusa kaznivega dejanja umora po 2. točki 116. člena v zvezi s 34. členom KZ-1. Obsojencema je za posamezna dejanja določilo kazni zapora ter nato po določbah o steku obsojenemu M. Z. izreklo enotno kazen 7 let zapora, obsojenemu E. R. pa enotno kazen 15 let zapora. Obema je na podlagi določbe 54. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 47. člena KZ-1 izreklo stranski denarni kazni v višini 3.260,60 EUR. V izrečeni kazni zapora je obsojencema vštelo čas, prebit v priporu od 16. 8. 2011 dalje. Na podlagi določbe prvega odstavka 73. člena KZ-1 jima je izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov (zaseženo strelno orožje in strelivo, motorno kolo znamke BMW in nemško reg. tablico). Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da sta obsojenca dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Oškodovanca S. R. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 19. 6. 2012 delno ugodilo pritožbi zagovornika obsojenega M. Z. ter za tega obsojenca in po uradni dolžnosti za obsojenega E. R. sodbo spremenilo v odločbi o krivdi za kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 307. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, opisano pod točko I/2 sodbe sodišča prve stopnje ter v odločbi o kazenski sankciji tako, da je določeni kazni za dejanje pod točko I/2 znižalo, ter znižalo tudi kazen za dejanje pod točko I/1 obsojenemu Z. in nato temu obsojencu izreklo enotno kazen 6 let zapora, obsojenemu E. R. pa enotno kazen 13 let zapora. Odločilo je tudi, da se stranski denarni kazni obsojencema ne izrečeta. V ostalem je zavrnilo pritožbo zagovornikov obsojenega Z. in v celoti pritožbo zagovornika obsojenega E. R. kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega E. R. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Izpodbija sodbo za kaznivo dejanje poskusa umora po 2. točki 116. člena v zvezi z drugim odstavkom 34. člena KZ-1, opisano pod točko II izreka sodbe. Zahtevo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe za dejanje opisano pod točko II, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitve zakona, ki jih uveljavlja, niso podane, uveljavlja pa tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4Zagovornik se je o odgovoru državnega tožilca pisno izjavil.

5Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7Zagovornik zatrjuje, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je v razlogih sodbe sodišča prve stopnje navedeno, da je izstreljena krogla najprej zadela kamniti zid, nato pa se je odbila v črno gumo ter nato oplazila policista R. po levi nogi, sodišče druge stopnje pa je obrazložilo, da je prvi izstreljeni naboj zadel kamniti zid zraven policista, od koder se je nato odbil in ga zadel v nogo, prezre pa okoliščino, da se je krogla, preden je oplazila nogo policista, odbila še v gumo.

8Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, kadar sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi v precejšnji meri s seboj v nasprotju, ali če je v odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja, o vsebini dokazov in med njihovo resnično vsebino. Vložnik zahteve zatrjuje, da gre za nasprotje med vsebino prvostopenjske sodbe in navedbami drugostopenjske sodbe. Ne pojasni pa, za nasprotje o katerem odločilnem dejstvu gre, saj je, kršitev določb kazenskega postopka mogoče storiti le, če se ta nanaša na odločilna, pravno relevantna dejstva.

9Isto bistveno kršitev skuša zagovornik uveljaviti z navedbo, da so zaključki sodišča prve stopnje v nasprotju z vsebino zapisnikov in listin v spisu, da gre za takoimenovano protispisnost. Navaja, da iz podatkov spisa izhaja, da je krogla zadela policista R. v notranjo stran levega stegna in zato ne more vzdržati zaključek sodišča, da se je krogla odbila od zidu in nato še od pnevmatike službenega vozila ter zadela policista v levo stegno na medialni strani. Če se je krogla odbila od pnevmatike policista v notranjo – medialno stran stegna ni mogla zadeti. Zaključki so tako v nasprotju s spisovnimi podatki, z zapisnikom o ogledu kraja dejanja, skico, albumom fotografij, izpovedbo policista in medicinsko dokumentacijo. Zagovornik z navedenimi trditvami ne uveljavlja takoimenovane protispisnosti, ki je podana takrat, kadar sodišče v nasprotju z vsebino reproducira dokaze in na podlagi takšne reprodukcije dokazov napravi dokazne zaključke. Ne strinja se z zaključki sodišča o dejanskih vprašanjih in drugače kot sodišče v pravnomočni sodbi ocenjuje ravnanje obsojenca ter izvedene dokaze. Ne obrazlaga kršitve zakona, ampak uveljavlja nedovoljen razlog, to je zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

10Zagovornik se ne strinja s sklepi sodišča o subjektivnem odnosu obsojenca do dejanja, to je o direktnem naklepu. Meni, da sodišče ni pravilno presodilo obsojenčevega ravnanja in da se neutemeljeno naslanja le na dejstvo, da je obsojenec meril v policista ter izstrelil 4 naboje v neposredno bližino policista R. Pri obsojencu ni mogoče govoriti o morilskem naklepu, to je o njegovem odnosu do nastale posledice (odnos do oškodovanca, motivi in cilji ter druge subjektivne okoliščine). Poudarja, da si je obsojenec hotel prilastiti stvari in zbežati in v kolikor bi hotel umoriti policista bi ravnal drugače. Ocenjuje, da ugotovljeno dejansko stanje, ne daje podlage za zaključek o obsojenčevem subjektivnem odnosu do dejanja.

11Zagovornik navaja dejstva, na podlagi katerih ocenjuje, da pri obsojencu ni bil podan direkten naklep, ki je ugotovljen v pravnomočni sodbi. Z navedbami ne uveljavlja kršitve zakona, ampak nasprotuje razlogom sodbe o krivdi. Uveljavlja, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, ter da odločilna dejstva, ki so bila podlaga za uporabo kazenskega zakona, niso pravilno ugotovljena. Uveljavlja razlog, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

12Ker kršitve zakona po drugi točki prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane in ker zagovornik uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

13Izrek o stroških temelji na določbi prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98. a členom ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.