VSRS Sklep X Ips 134/2013

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 1. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2Revizija ni dovoljena.

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Zavoda za varstvo kulturne dediščine, Službe za kulturno dediščino, št. 3510-0015/2011-19 z dne 2. 9. 2011. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ zavrnil revidentovo zahtevo za izdajo kulturnovarstvenega soglasja za poseg v registrirano kulturno dediščino kulturno krajino Rožnik in Šišenski hrib (št. EŠD 22736) na tam navedenih nepremičninah. Zahteva za izdajo kulturnovarstvenega soglasja je bila zavrnjena, ker načrtovani poseg ni v skladu z varstvenim režimom in kulturnovarstvenimi pogoji, št. 123/98-01 z dne 3. 6. 2011. Pritožbeni organ je z odločbo, št. 3510-19/2012/2 z dne 22. 6. 2012, revidentovo pritožbo zoper prvostopenjski akt zavrnil.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6Revident dovoljenost revizije po tej določbi ZUS-1 utemeljuje z navedbo, da vrednost pravnomočne sodbe presega 20.000,00 EUR, saj je v reviziji, kot vrednost spornega predmeta navedel pcto 25.000,00 EUR, kar lahko potrdi tudi izvedenec.

7V obravnavani zadevi je predmet spora presoja zakonitosti odločbe o zavrnitvi zahteve za izdajo kulturnovarstvenega soglasja. V tej odločbi pa pravica ali obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti, zato pogoj za dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1 ni izpolnjen (enako odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 85/2009, X Ips 185/2010, X Ips 508/2010, X Ips 137/2011, X Ips 389/2011, X Ips 311/2012, X Ips 364/2012 in druge).

8Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 (ki jo revient prav tako uveljavlja) je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 412/2009, X Ips 501/2009, X Ips 375/2010, X Ips 457/2010, X Ips 389/2011, X Ips 450/2011, X Ips 153/2012, X Ips 163/2012), mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

9Revident je navedel, da ima izpodbijana odločitev zanj zelo hude posledice, saj ne bo mogel uresničiti pravice do nadomestne gradnje. S tem pa je poseženo v njegovo ustavno pravico do zasebne lastnine.

10Po presoji Vrhovnega sodišča revident s temi navedbami ni izkazal, da ima izpodbijana odločitev zanj zelo hude posledice. Zavrnitev izdaje kulturnovarstvenega soglasja, ker nameravani poseg ni v skladu z varstvenim režimom in kulturnovarstvenimi pogoji, namreč ne pomeni, da je revidentu onemogočena nadomestna gradnja in poseženo v njegovo ustavno pravico iz 33. člena Ustave RS.

11Ustavna pravica do zasebne lastnine, ki jo zagotavlja Ustava RS v 33. členu, namreč ni absolutna. Tako je v prvem odstavku 67. člena Ustave RS določeno, da se z zakonom uredi način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Poleg tega pa iz 73. člena Ustave RS, ki določa, da je vsakdo dolžan v skladu z zakonom varovati naravne znamenitosti in redkosti ter kulturne spomenike (prvi odstavek), in da za ohranjanje narave in kulturne dediščine skrbijo država in lokalna skupnost (drugi odstavek), kot tudi iz 5. člena Ustave RS, ki med drugim določa, da država na svojem ozemlju skrbi za ohranjanje kulturne dediščine, izhaja, da je varovanje in ohranjanje naravne in kulturne dediščine ustavno varovana vrednota. Iz citiranih določb Ustave RS tako izhaja, da lastninska pravica ni absolutna pravica, ki bi imela le individualistično funkcijo, ampak je njeno pridobivanje in uživanje omejeno tako z gospodarsko, socialno in ekološko funkcijo lastnine, kot tudi z drugimi ustavnimi vrednotami. Zavrnitev izdaje kulturnovarstvenega soglasja zato ne pomeni posledic, ki jih navaja revident, zato pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

12Ker revident ni izkazal izpolnjevanja uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

13Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).