VSL sodba I Cpg 168/2013

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 398.40 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 43730/2010 z dne 1. 4. 2010 v prvem in četrtem odstavku izreka. Obenem je toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov v višini 808,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz razloga bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Smiselno je predlagala spremembo sodbe v njeno korist oziroma razveljavitev sodbe. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje tožečo stranko pozvalo k dopolnitvi tožbe skladno z določilom 286.a člena ZPP, vendar ni upoštevalo petega odstavka citiranega člena. Le ta določa, da se vloge in listine, posredovane na poziv sodišča po prvem ali drugem odstavku tega člena, ki se predložijo po poteku roka, ki ga je določilo sodišče, in vloge, ki so predložene v nasprotju s prejšnjim odstavkom, upoštevajo le, če jih stranka predhodno brez svoje krivde ni mogla predložiti, ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je neutemeljeno naziranje tožene stranke, da sodišče ne bi smelo upoštevati listinskega dokaza, ki ga je tožeča stranka priložila šele k drugi pripravljalni vlogi, to je izjave A. d.d. o zavrnitvi izplačila na podlagi menice (priloga A 32). Tožeča stranka je izjavo A. d.d. res predložila šele z drugo pripravljalno vlogo, vendar pa se zaradi upoštevanja tega dokaza postopek ni zavlekel, zato ga je sodišče upoštevalo. Tudi sicer bi bila po mnenju prvostopnega sodišča z neupoštevanjem navedene listine tožeči stranki kršena pravica do izjave o pravno pomembnih dejstvih, saj je bila šele s prvo pripravljalno vlogo tožene stranke seznanjena z njenim ugovorom, da menica ni bila pravilno predložena na unovčenje. Sodišče druge stopnje soglaša s citiranim stališčem prvostopnega stališča. Dodaja še, da mora biti poziv stranki, naj se v določenem roku izjavi o določenih dejstvih ali dopolni svoje dokazne predloge, konkretiziran in usmerjen, da bi lahko zaradi neupoštevanja v njem danega roka nastopila prekluzija (prim. tudi G., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 4. knjiga, stran 232). Poziv sodišča prve stopnje z dne 18. 5. 2011 (red. št. 8 spisa) pa ni bil vsebinsko usmerjen, zato tožeča stranka na njegovi podlagi ni mogla izgubiti pravice do naknadne izjave oziroma predložitve dokaza. Od tožeče stranke je namreč poziv zahteval le, da posreduje vlogo, ki bo po vsebini tožba (vsebuje naj tudi odgovor na ugovorne navedbe), sicer bo sledila posledica zamude po 286. in 286.a členu ZPP glede navajanja novih dejstev in dokazov. Iz ugovora je razvidno, da je tožena stranka navajala, da „dolžniku nikoli ni bila predložena na unovčenje menica niti ček z datumom izdaje 5. 9. 2003 ...“ Tožeča stranka je v vlogi, vloženi dne 7. 6. 2011 (red. št. 9 spisa), zadovoljivo odgovorila na ugovorne navedbe: „da je skladno z menično izjavo št. 01351 z dne 5. 9. 2009 (del katere je tudi nalog banki tožene stranke, da menice, ki jih je na banko domiciliral upnik (tožeča stranka) unovči v breme njihovega TRR računa) menico brez predhodnega poziva poslala na unovčenje A. d.d., ki pa je menico vrnila z obrazložitvijo, da menice ni mogoče unovčiti, ker menični dolžnik ni zagovoril pogojev za njeno unovčenje...“ Tožena stranka je v nadaljevanju postopka z vlogo, vloženo dne 29. 6. 2011, zanikala, da je bila kakršnakoli menica predložena na unovčenje ter da je banka menico vrnila (prim. red. št. 10). Tožeča stranka pa je nato predložila zgoraj navedeni dopis A.b., iz katerega izhaja, da unovčenja ni bilo mogoče izvršiti, ker menični dolžnik ni zagotovil pogojev za unovčenje menice (priloga A 32). Iz navedenega jasno sledi, da je sodišče prve stopnje povsem upravičeno upoštevalo dopis A.b. kot pravočasno predložen dokaz še pred prvim narokom.

6Brezpredmetni so pritožbeni očitki, da je dopustitev dokaza z dopisom A. d.d.. zavlekla postopek, saj sicer ne bi bilo potrebno opraviti naroka za glavno obravnavo. V tej zadevi se je postopek začel s predlogom za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, nato pa je bil izdani sklep o izvršbi na ugovor tožene stranke razveljavljen v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba, ter odločeno, da se glede zahtevka in stroškov odstopi zadevo v reševanje okrožnemu sodišču po pravilih pravdnega postopka. Pritožbene navedbe o obrazloženosti odgovora na tožbo (276. člen ZPP) in posledični zamudni sodbi (277. člen ZPP) so zato neutemeljene. Ker je bilo med strankama dejansko stanje sporno, je bilo nedvomno treba razpisati narok za glavno obravnavo (488. člen ZPP). S tem se pokaže, da razpisa naroka ni povzročila tožena stranka s predložitvijo prepoznega dokaza.

7Izrecno uveljavljane pritožbene navedbe so se izkazale za neutemeljene. Ker niso podane niti tiste, na katere pazi sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Glede na načelo uspeha v pravdi, pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je le-te povrniti nasprotni stranki. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo stroške v zvezi s pritožbenim postopkom po specificiranem stroškovniku v skladu z Odvetniško tarifo. V primeru plačilne zamude je tožeča stranka upravičena tudi zakonskih zamudnih obresti za čas zamude.