VSL sodba II Cp 3397/2012

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) znesek 150.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.1.2009 dalje do plačila. Odločilo je še, da je tožnik dolžan v 15 dneh toženki plačati njene pravdne stroške.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je z odškodninsko odgovornostjo sankcionirano le tisto ravnanje državnih organov, ki je bodisi naklepno bodisi v očitnem nasprotju z zakonom ali s sodno prakso. Pogojevanje odškodninske odgovornosti državnih organov z naklepnim ravnanjem je v razmerju do oškodovancev pretogo, nasprotuje namenu 26. člena Ustave, ima za posledico neustavno razlikovanje oseb javnega in zasebnega prava ter krši 14., 22., 23. in 25. člen Ustave. Za obstoj odškodninske odgovornosti zadošča že nižja stopnja krivde in sicer velika malomarnost. Sodišče prve stopnje bi moralo po uradni dolžnosti preizkusiti, ali je v konkretnem primeru podana druga pravna podlaga za vtoževano odškodnino. Tako bi moralo ugotavljati, ali je sodišče v primeru R.P. in M.P. ravnalo v očitnem nasprotju z zakonom ali sodno prakso. Ker tega ni ugotavljalo, izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o pravno odločilnih dejstvih. V tem delu je zato obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Obravnavano ravnanje toženke je evidentno protipravno, ker je bilo očitno v nasprotju z materialnim pravom (Ustava, Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), Kazenski zakonik (v nadaljevanju KZ), sodna praksa) in postopkovnimi pravili. Protipravnost je podana zato, ker je toženka s hudo kršitvijo določb Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in navedenih materialnih predpisov posegla v dotedanje družinsko življenje tožnika, ko je njegovim staršem neupravičeno odredila prestajanje zaporne kazni. Pravna podlaga omenjenih ukrepov toženke naj bi bila sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 4/97, ki je bila v takšni meri obremenjena s procesnimi kršitvami in kršitvami materialnega prava, da jo je Vrhovno sodišče ob presoji utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti razveljavilo oziroma spremenilo. Tako protipravnost državnih organov izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 232/98 z dne 4. 3. 2004. Z navedeno sodbo je Vrhovno sodišče ugotovilo kršitev tako materialnega prava kot tudi procesnega zakona, kar vse je imelo za posledico nezakonitost sodb, ki sta ju izdali nižji sodišči in s katerima sta bila tožnikova starša obsojena na zaporno kazen. Vrhovno sodišče je namreč ocenilo, da dejanje tožnikove matere ne predstavlja pomoči tožnikovemu očetu pri kaznivem dejanju posredovanja pri prostituciji po drugem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ, saj je ta pojmovno mogoča le pred ali med storitvijo kaznivega dejanja, iz opisa dejanja, ki ga je tožnikovi materi očitala obtožba, pa nasprotno izhaja, da naj bi pomoč nudila pri izvršitvi omenjenega kaznivega dejanja potem, ko je bilo kaznivo dejanje že storjeno. Vrhovno sodišče je zaključilo, da dejanje tožnikove matere ni kaznivo dejanje in jo oprostilo obtožbe. V ravnanju Okrožnega in Višjega sodišča v Ljubljani je podana najmanj huda malomarnost, saj bi sodišči že ob samo natančnem branju opisa dejanj po obtožbi morali oziroma mogli ugotoviti, da očitek tožnikovi materi niti teoretično ne more biti utemeljen. V konkretnem primeru torej ne gre za sodnikovo prosto oceno izvedenih dokazov, pač pa za hudo malomarnost sodišč pri uporabi materialnega prava, zato je protipravnost oziroma nedopustnost ravnanja navedenih sodišč, ki ima za posledico odškodninsko odgovornost toženkinih organov, nedvomno izkazana. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi opira na določbo noveliranega 186. člena KZ, ki se za presojo dejanja tožnikovega očeta ni uporabljala, zato je svojo odločitev oprlo na napačno materialnopravno podlago. Do vprašanja, kdaj je treba šteti navedeno kaznivo dejanje za izvršeno oziroma dokončano, se je opredelila tudi pravna teorija, ki ga je štela za dokončano, ko storilcu uspe s posredovanjem vsaj eno osebo spraviti v položaj prostitucije. Upoštevajoč jezikovno razlago zgoraj navedene kazenskopravne določbe in upoštevajoč pri tem tudi stališče pravne teorije, tako ni moglo biti sporno, da je bilo tožnikovemu očetu očitano kaznivo dejanje dokončano mnogo pred tem, ko naj bi tožnikova mati izvršila njej očitana inkriminirana dejanja. Jasno je torej, da je šlo pri inkriminaciji ravnanja tožnikove matere za evidentno kršitev določb materialnega prava in ravnanje v nasprotju s pravno teorijo. Vrhovo sodišče je ob reševanju zahteve tožnikovega očeta za varstvo zakonitosti zoper obsodilni sodbi Okrožnega in Višjega sodišča v Ljubljani ugotovilo tudi, da sta obe navedeni sodbi obremenjeni s procesnimi kršitvami. Nižji sodišči sta namreč krivdorek oprli zlasti na izpovedbe prič, ki so bile zaslišane v fazi preiskave pred preiskovalnim sodnikom in le v navzočnosti državnega tožilca. Obe sodišči sta omenjene dokaze izvedli tako, da sta prebrali zapisnike o njihovem zaslišanju v preiskavi brez soglasja obrambe in ne da bi imela obramba možnost sodelovati pri njunem zaslišanju. Obramba torej ni imela možnosti, da bi tem pričam postavljala vprašanja, kar je ena izmed osnovnih in poglavitnih pravic obrambe v kazenskem postopku. Onemogočanje obrambi, da sodeluje v postopku, da predlaga dokaze v korist obdolženca, da daje pripombe na izvedene dokaze ter zlasti da zaslišuje priče, predstavlja ne samo grobo kršitev določb kazenskega postopka, ampak tudi določb Ustave in EKČP. Procesna kršitev nižjih sodišč je bila torej vsekakor bistvena kršitev določb postopka, ki je bila že sama po sebi take narave, da je vplivala na zakonitost pravnomočne obsodbe, zato je Vrhovno sodišču zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo ter obsodilni sodbi nižjih sodišč v delih, ki so se nanašali na tožnikovega očeta razveljavilo. V opisanem ravnanju nižjih sodišč so podane grobe kršitve predpisov, in sicer ZKP, Ustave in EKČP, kar kaže na to, da je ravnanje nižjih sodišč v takšni meri nedopustno, da ima za posledico odškodninsko odgovornost države. Tudi pri sojenju tožnikovemu očetu ni šlo za zmotno dokazno oceno sodišča, ampak za kršitev ene od najelementarnejših pravic obrambe v kazenskem postopku, ki predstavlja izvedbo načela kontradiktornosti. V ravnanju nižjih sodišču je tako podana najmanj velika malomarnost, saj bi tako glede na jasne predpise in izoblikovano sodno prakso (sodba Višjega sodišča v Kopru Kp 157/99) nižji sodišči morali biti seznanjeni s pravico do obrambe, da neposredno sodeluje pri zaslišanju priče. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ne ponudi konkretnega pojasnila, zakaj naj bi opisane kršitve ne utemeljevale odškodninske odgovornosti toženke. Omenjeno procesno kršitev sicer skuša relativizirati, vendar neprepričljivo. Tehtanje med več človekovimi pravicami, ki naj bi bile v medsebojni konkurenci, bi torej v primeru, ko je ena od teh pravic pravica do obrambe, moralo biti enostavno, ter bi moralo sodišče dati pravici do obrambe prednost pred vsemi drugimi pravicami.

3V odgovoru na pritožbo toženka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5Preizkus materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe, ki ga pritožbeno sodišče opravi po uradni dolžnosti, pokaže, da tožbeni zahtevek za povrnitev škode zaradi duševnih bolečin, ki naj bi jih tožnik trpel zaradi razžalitve časti in dobrega imena ter posega v osebnostno pravico do družinskega življenja kot posledice nedopustnega odvzema svobode njegovima staršema, ni utemeljen že iz razloga, ker je tožnik glede te nepremoženjske škode ti. posredni oškodovanec (1) oziroma ne uveljavlja nepremoženjske škode "lastnega izvora", ampak "zunanjega izvora". Tako škodno dejstvo je še upoštevni vzrok zatrjevane škode le pod predpostavkami iz 180. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Določba omejuje upravičenost do odškodnine z objektivnim kriterijem glede na vrsto oziroma katastrofalnost škode (le smrt ali posebno težka invalidnost) in s subjektivnim kriterijem (z omejitvijo oseb, ki sodijo v zaprt krog upravičencev) (2). Ker v danem primeru prva predpostavka ni podana, je odločitev o zavrnitvi tožnikovega zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo že iz tega razloga materialnopravno pravilna.

6Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno stališče o nedopustnosti toženkinega ravnanja. Podlago obravnavanega odškodninskega zahtevka predstavlja 26. člen Ustave RS, ki ureja odgovornost države za škodo, ki jo povzroči državni organ s protipravnim ravnanjem, v povezavi s splošnimi pravili odškodninskega prava, določenimi v OZ. Ena od predpostavk odškodninske obveznosti je nedopustno ravnanje države. Po utrjenem stališču sodne prakse, izoblikovanem na podlagi pravnega mnenja Občne seje Vrhovnega sodišča z dne 14. 12. 1995 (3), je treba pri presoji sodnikovega ravnanja, ki je lahko podlaga za odškodninsko odgovornost države, izhajati iz narave njegovega dela. Zanjo je značilna prosta dokazna presoja in neodvisnost sodnika pri sojenju, pri čemer je sodnik vezan le na ustavo in zakon. Pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja zato ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih bi bila sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Država ne more odškodninsko odgovarjati za razlago prava v sodnem postopku znotraj meja danih pooblastil. O nedopustnem ravnanju lahko govorimo, če sodnik ni uporabil povsem jasne zakonske določbe ali če je predpis razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso (4).

7Pritožbeni očitek o nepravilnosti stališča izpodbijane sodbe, da tožnik v zvezi z ravnanjem sodišč v kazenskem postopku proti tožnikovi materi ni zatrjeval, da je bilo to ravnanje v očitnem nasprotju z zakonom, je utemeljen. S trditvami, da sta Okrožno in Višje sodišče v Ljubljani ravnali hudo malomarno, ker bi ob natančnem branju opisa kaznivega dejanja morali ugotoviti, da materinega ravnanja ni mogoče opredeliti kot kaznivo dejanje pomoči pri kaznivem dejanju posredovanja pri prostituciji po drugem in prvem odstavku 186. člena KZ, in z navedbami, da sta omenjeni sodišči grobo kršili jasne procesne predpise, ker tožnikovemu očetu oziroma obrambi nista zagotovili sodelovanja pri zaslišanju prič, tožnik uveljavlja ravnanje v nasprotju z jasno določbo zakona.

8Ker je torej tožnik v zvezi s protipravnim ravnanjem omenjenih sodišč v kazenskem postopku proti tožnikovima staršema ponudil ustrezno trditveno podlago, bi moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali je zatrjevano protipravno ravnanje tudi podano. Presoja, ali je mogoče zatrjevano postopanje in odločitev Okrožnega in Višjega sodišča v Ljubljani v kazenskem postopku proti tožnikovi materi šteti za ravnanje v očitnem nasprotju z zakonom, v izpodbijani sodbi ni izvedena (prim. 7. točko obrazložitve). Enako velja glede zatrjevane grobe kršitve ZKP v kazenskem postopku, ki je tekel proti tožnikovemu očetu in materi (prim. 9. točko obrazložitve). V nasprotju s pritožbenimi trditvami pa omenjena pomanjkljivost izpodbijane sodbe ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Slednjo je pritožbeno sodišče lahko samo odpravilo brez pritožbene obravnave (355. člen ZPP). Trditve pravdnih strank o postopanju in odločitvah sodišč v kazenskem postopku proti tožnikovima staršema niso bile prerekane, izhajajo pa tudi iz listinskih dokazov, to je odločb kazenskih sodišč (sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 4/97 z dne 26. 6. 1997, sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 921/97 z dne 5. 3. 1998, sodba Vrhovnega sodišča I Ips 232/98 z dne 4. 3. 2004), katerih razloge pravdni stranki v trditveni podlagi tudi povzemata. Med pravdnima strankama je bilo sporno le, ali takšno postopanje in odločitve Okrožnega sodišča in Višjega sodišča v Ljubljani predstavljajo ravnanje v očitnem nasprotju z jasno določbo zakona, to pa je stvar pravne presoje.

9Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in neprerekanih trditev pravdnih strank v zvezi z razlogi zgoraj navedenih sodb kazenskih sodišč izhaja, da je Okrožno sodišče v Ljubljani tožnikovo mater spoznalo za krivo kaznivega dejanja in ji izreklo prostostno kazen, Višje sodišče v Ljubljani pa je sodbo potrdilo. Vrhovno sodišče je tožnikovo mater oprostilo obtožbe, ker je ocenilo, da sta nižji sodišču napačno uporabili materialno pravo, ko sta ravnanje tožnikove matere opredelili za kaznivo. Okrožno in Višje sodišče v Ljubljani sta v ravnanjih, očitanih tožnikovi materi, prepoznali zakonske znake kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju posredovanja pri prostituciji po drugem in prvem odstavku 186. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ. Pri tem sta izhajali iz dikcije prvega odstavka 186. člena KZ, ki uporablja nedovršni glagolski vid, in zato šteli, da gre za kolektivno kaznivo dejanje, pri katerem več ponovljenih izvršitvenih ravnanj istega kaznivega dejanja predstavlja še vedno eno kaznivo dejanje zaradi posebnega psihičnega odnosa storilca do dejanja in časovne kontinuitete med ravnanji. Na tej podlagi sta zaključili, da je pomoč možna pri vsakem takem izvršitvenem ravnanju. Tako je lahko po njunem naziranju tožnikova mati z očitanimi ravnanji pomagala tožnikovemu očetu tudi po tem, ko je ta dekleta že prevzel in vpeljal v prostitucijo, saj mu je bilo poleg tega očitano še, da so oškodovanke izvajale prostitucijo v določenem časovnem obdobju po njegovih navodilih, kar je tudi eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja posredovanja pri prostituciji. Nasprotno je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je bilo tožnikovemu očetu očitano kaznivo dejanje dokončano s tem, ko naj bi ta dosegel, da so oškodovanke pristale na prostitucijo, in da zato tožnikovi materi očitano ravnanje, ki je bilo časovno storjeno po tem, ne more predstavljati pomoči pri kaznivem dejanju posredovanja pri prostituciji po drugem in prvem odstavku 186. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ. Iz navedenega izhaja, da v obravnavanem primeru ni bila spregledana jasna zakonska določba, pač pa gre za kompleksne razlage določb 27. in 186. člena KZ. Da je odločitev Okrožnega in Višjega sodišča v Ljubljani predstavljala odstop od ustaljene sodne prakse, pa tožnik ni konkretno zatrjeval. Pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje navedeno ugotavljati po uradni dolžnosti, ni utemeljeno. Tako ravnanje bi pomenilo kršitev razpravnega načela.

10Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe in neprerekanih trditev pravdnih strank v zvezi z razlogi zgoraj navedenih sodb kazenskih sodišč nadalje izhaja, da sta tako prvostopenjsko kot pritožbeno sodišče šteli, da je podan tehten vzrok, ki na podlagi 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP omogoča izjemo od neposrednega zaslišanja prič na glavni obravnavi, in da sta svoje stališče oprli na ugotovitve, da so bile priče M.K., G.H. in Z.B., že zaslišane v preiskavi, in da kot tujke, ki ne živijo v Sloveniji in na glavno obravnavo kljub pravilnemu vabljenju niso prišle, bile pa so že zaslišane, sodišču niso dosegljive. Vrhovno sodišče je tako stališče opredelilo kot relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je vplivala na zakonitost sodbe. Po 1. točki prvega odstavka 340. člena ZKP se smejo zapisniki o izpovedbah prič prebrati po odločbi senata, če so zaslišane osebe umrle, duševno zbolele ali jih ni mogoče najti, ali če zaradi starosti, bolezni ali iz drugih tehtnih vzrokov ne morejo priti ali zelo težko pridejo k sodišču. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem izpodbijane sodbe, da ravnanje sodišč prve in druge stopnje ne predstavlja neuporabe jasne določbe zakona, temveč "le" preširoko in zgolj na jezikovni razlagi utemeljeno ter zato napačno interpretacijo izjeme od načela neposrednega izvajanja dokazov iz prvega odstavka 340. člena ZKP. Okoliščina, da so bili z ravnanjem sodišč kršeni ne le ZKP, temveč tudi Ustava in EKČP, navedenega zaključka ne more spremeniti. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključkom izpodbijane sodbe, da očitano postopanje sodišč v kazenskem postopku ni predstavljalo ravnanja v nasprotju z enotno in ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča.

11Navedeno utemeljuje sklep, da ravnanje toženkinih organov ni bilo nedopustno in da tudi iz tega razloga ni podana njena odškodninska odgovornost.

12Navedbe, s katerimi pritožba nasprotuje uporabi noveliranega 186. člena KZ in tehtanju pravic, ki si med seboj konkurirajo, se ne nanašajo na izpodbijano sodbo. Razlogov, ki jim pritožba nasprotuje, namreč v njej ni.

13Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Ker tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) znesek 150.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2009 dalje do plačila. Odločilo je še, da je tožnik dolžan v 15 dneh toženki plačati njene pravdne stroške.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) O tem vprašanju se sodba ni opredelila, toženka pa je nanj opozorila.

(2) Prim. sodbe VS RS II Ips 145/2007 z dne 8.10.2009, II Ips 873/2007 z dne 23. 6. 2010 in II Ips 785/2007 z dne 8. 7. 2010. Enako tudi sodba VSL II Cp 2216/2012 z dne 10. 4. 2013.

(3) Pravna mnenja VS RS, št. II/95, str. 5-7.

(4) Prim. sodbe VS RS II Ips 740/2009 z dne 16. 12. 2009, II Ips 714/2003 z dne 12. 1. 2005, II Ips 556/2002 z dne 13. 11. 2003 in II Ips 35/98 z dne 13. 1. 1999.

(5) O tem vprašanju se sodba ni opredelila, toženka pa je nanj opozorila.

(6) Prim. sodbe VS RS II Ips 145/2007 z dne 8.10.2009, II Ips 873/2007 z dne 23. 6. 2010 in II Ips 785/2007 z dne 8. 7. 2010. Enako tudi sodba VSL II Cp 2216/2012 z dne 10. 4. 2013.

(7) Pravna mnenja VS RS, št. II/95, str. 5-7.

(8) Prim. sodbe VS RS II Ips 740/2009 z dne 16. 12. 2009, II Ips 714/2003 z dne 12. 1. 2005, II Ips 556/2002 z dne 13. 11. 2003 in II Ips 35/98 z dne 13. 1. 1999.