VSL sodba I Cp 151/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je toženi stranki naložena obveznost plačila 583,87 EUR z zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), zahtevek za plačilo 2.863,85 EUR z zamudnimi obrestmi pa je zavrnjen (II. točka izreka). Glede stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 563,22 EUR.

2Zoper zavrnilni del sodbe in stroškovni del odločitve se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Pojasnjuje, da Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 (v nadaljevanju Pravilnik 98) določa splošne pogoje za uporabo avtorskih del in splošno tarifo za uporabo avtorskih del. Citira njegov 11. člen, ki določa, da se vrednost točke usklajuje letno, vrednost pa se spreminja tudi v krajših obdobjih, če indeks rasti cen na drobno preseže 10 %. To določilo označuje za mehanizem, ki je bil namenjen ohranjanju vrednosti tarife. Pravilnik je odobril Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju URSIL) in sicer normativni del in tarifno prilogo, ki tvorita celoto. Od sprejema Pravilnika 98 dne 19. 3. 1998 do konca novembra 2006 je bila inflacija že tolikšna, da bi bilo na osnovi 11. člena potrebno vrednosti iz tarifne priloge zaradi revalorizacije pomnožiti s faktorjem 1,587. Obračunavanje skladno s Pravilnikom o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 2006 (v nadaljevanju Pravilnik 06) označuje za pravilno. Iz besedila pravilnika izhaja, da preračunava tarifo v EUR in da gre za uskladitev z indeksom cen (zapis na koncu tarifne priloge). Tarifa torej sploh ni bila spremenjena. Podlaga za uskladitev z indeksom rasti cen je 11. člen Pravilnika 98. Zapis revaloriziranih zneskov je bil potreben, ker bi bili sicer objavljeni podatki v nasprotju s tarifo. Sicer pa objava revaloriziranih zneskov glede na 11. člen Pravilnika 98 sploh ni bila potrebna. Gre za podobno situacijo kot pri določitvi EURIBOR-ja. Neutemeljeno je sklicevanje sodišča na pogoje za sklepanje skupnih sporazumov in spremenjen postopek sprejemanja tarif, ker pri objavi v Uradnem listu št. 138/2006 ni šlo za spremembo tarife. Ker je sodišče štelo, da je javna objava pomenila spremembo Pravilnika 98, je nepravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče je nepravilno upoštevalo tarifo iz Pravilnika 98, saj je ni upoštevalo v celoti tako kot se glasi, pač pa je 11. člen selektivno, v nasprotju s sodno prakso (odločba I Cp 4292/2009) izpustilo. Pravilnik 98 je dobil status skupnega sporazuma na podlagi ZASP iz leta 2004 in bi o njem odločal Svet za avtorsko pravo, če bi bil sporen. O veljavnosti Pravilnika 98 se je Ustavno sodišče že izreklo z odločbo U-I-149/89, Pravilnik 06 pa vsebuje zgolj revalorizacijo tarife od marca 1998 do novembra 2006. 11. člen Pravilnika 98 določa pravico, ne pa obveznost, da se vrednost usklajuje letno. Nobene ovire ni, da bi se usklajevala na več kot eno leto. Ker je že v 11. členu določena pravica do valorizacije tarifnih vrednosti, je nepomembno ugotavljanje sodišča glede neveljavnosti Pravilnika 06. Revalorizacija pa pomeni ohranjanje realne vrednosti avtorskega nadomestila. Sklicuje se na sodbo I Cp 2471/2010 z dne 3.11.2010 in povzema njeno vsebino. Glede na novejšo sodno prakso ima celoten Pravilnik 98 moč skupnega sporazuma, upoštevaje tudi njegov 11. člen. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do nadomestila v višini, kot je določena v veljavnem Pravilniku 98 brez revalorizacije, označuje za nepravilno. Odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 160/2011 označuje za pristransko in arbitrarno. Glede umestitve jazz glasbe med resno glasbo navaja, da jo je sodišče uvrstilo brez trditvene podlage in izvajalo dokaze, ki jih stranki nista predlagali. Zatrjuje relativno bistveno kršitev postopka, storjeno s kršitvijo 7. čl. ZPP. Tudi medsebojne pogodbe, na katero se sodišče opira, ni predložila nobena od strank. Graja tudi odločitev glede civilne kazni. Sklicuje se na sklep II Cp 65/2012 in navaja, da uporaba avtorskega dela brez predhodnega dovoljenja (sklenite pogodbe s tožečo stranko) predstavlja kršitev izključnih pravic. Pravočasna prijava je šele predpogoj oz. dejanje uporabnika, s katerim sproži izdajo dovoljenja, seveda, če za to obstojijo tudi druge predpostavke. Opozarja tudi na kršitev, storjeno s tem, da tožena stranka tožeči ni posredovala podatka o bruto honorarju in tako onemogočila obračun. Opozarja na alternativno predpisano metodo obračuna, pri čemer alternativna izbira ni prepuščena uporabniku, ampak tožeči stranki. Opozarja, da je bila prisiljena obračun napraviti po drugi osnovi, za razliko pa je prikrajšana. Trdi, da tožena stranka zavestno in namerno ni izpolnila svoje edicijske dolžnosti. Opozarja, da se tožena stranka ukvarja z organizacijo prireditev in da je enostransko in neutemeljeno preklicala pogodbo. Zatrjuje odstop od sodne prakse in se sklicuje na odločbe I Cp 787/2011, I Cp 1572/2011, II Cp 5215/2007 in I Cp 1472/2011. Posledično tudi stroškovni del odločitve označuje za nepravilen.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče soglaša, da je bil Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. l. RS, št. 29/1998; v nadaljevanju Pravilnik 98) pravno veljavno sprejet in objavljen ter tarifa odobrena s strani Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino. Pravilno je tudi prvostopenjsko stališče, da od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 43/2004; v nadaljevanju ZASP-B) tožeča stranka ne more več sama določati tarife za uporabo avtorskih del, ampak je zavezana k sporazumevanju z uporabniki in je tarifa prvenstveno rezultat sporazuma, doseženega z reprezentativnimi združenji uporabnikov. ZASP-B je v četrtem odstavku 26. čl. določil, da se tarife kolektivnih organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi. Z upoštevanjem tarife iz Pravilnika 98, veljavne na dan uveljavitve ZASP-B, je torej materialno pravo pravilno uporabljeno. Ta tarifa je ustrezna podlaga tudi za uveljavljanje materialnih avtorskih pravic v primeru, ko pogodbene podlage za uporabo avtorskih del ni. ZASP-B je dal moč skupnega sporazuma zgolj tarifi (v ožjem pomenu besede), ne pa tudi normativnemu delu Pravilnika 98, zato valorizacija na podlagi 11. čl. Pravilnika 98 ne pride v poštev. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 160/2011 z dne 15. 9. 2011. Odločbi višjega sodišča, na kateri se pritožnik sklicuje, sta bili izdani pred odločbo Vrhovnega sodišča in nista skladni s sodno prakso, ki je od izdaje vrhovne določbe dalje usklajena.

5V nasprotju s spisovnimi podatki je pritožbena trditev, da tožena stranka ni nasprotovala obračunu koncerta jazz glasbe kot resne glasbe. Kot resno glasbo je tožena stranka to zvrst glasbe opredelila v vlogi z dne 12.10.2012, že pred tem pa v predloženem obračunu, ki ga je izdelala na zahtevo sodišča (dokaz B18) in v predloženem obračunu izvedenih glasbenih del (dokaz B11). Podatek o predvajanju jazz glasbe na tretjem programu R. je sodišče podalo kot splošno znano dejstvo. Za upoštevanje podatkov na internetni strani Društva ... sodišče res ni imelo podlage v dokaznih predlogih strank, kar pa je mogoče opredeliti zgolj kot nebistveno kršitev procesnih pravil, saj ta kršitev na odločitev ni vplivala. Da je koncert jazz glasbe treba obračunati kot koncert resne glasbe, je sodišče prve stopnje argumentiralo z opredelitvijo pojma „resna glasba“ v pogodbi, ki sta jo stranki sklenili v juniju 2004. To pogodbo je kot dokaz predložila tožeča stranka in je v listinskem gradivu označena kot dokaz A 23. Pritožbeno sodišče soglaša z odmero nadomestila avtorskega honorarja skladno z obračunom, ki sta ga stranki dogovorili in je bil v uporabi v času, ko je bilo njuno razmerje pogodbeno urejeno. To pa pomeni obračunavanje nadomestila za izvajanje jazz glasbe po tarifi, ki je predpisana za predvajanje resne glasbe.

6Skladno s 3. odst. 168. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) lahko upravičenec v primeru, če je bila materialna avtorska pravica ali druga pravica avtorja kršena namerno ali iz hude malomarnosti, zahteva plačilo dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila za tovrstno uporabo, povečanega do 200 %, ne glede na to, ali je zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne. Pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in odmeri njene višine sodišče upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni (4. odst. 168. člen ZASP). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da pogojev za izrek civilne kazni ni. Dne 29.6.2009 izvedene prireditve je tožena stranka prijavila dne 18.6.2009, torej več kot 8 dni pred izvedbo oz. uporabo avtorskih del. S to prijavo je zadostila svoji obveznosti pridobitve soglasja za javno priobčitev varovanih del, saj tožeča stranka na prijavo ni odgovorila, in torej njihovi uporabi glasbenih del ni nasprotovala (1. odstavek 159. čl. ZASP in 4. čl. Pravilnika 98). Zaradi neplačila ali prepoznega plačila avtorskega honorarja civilne kazni ni mogoče izreči, ker je civilna kazen po svoji pravni naravi podobna pogodbeni kazni, ki kot sankcija zaradi neizpolnitve denarnih obveznosti ne pride v poštev (3. odstavek 247. čl. Obligacijskega zakonika).

7Posredovanje podatkov o izvajalcem plačanih honorarjih je toženec zavračal s sklicevanjem na neobstoj zakonske podlage za posredovanje teh podatkov in na poslovno skrivnost. Ocenjeval je, da je posredoval dovolj podatkov za izračun nadomestila, pri čemer je bilo sporno, na podlagi katerega od pravilnikov (Pravilnika 98 ali Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del – Ur. l. RS 138/2006) je toženec sploh dolžan posredovati podatke. Že zgolj ta negotovost glede veljavnosti pravilnika, na osnovi katerega je tožeča stranka nadomestilo upravičena uveljavljati in tožena posredovati podatke, je pomemben razlog, da toženi stranki hude malomarnosti pri posredovanju osnove za obračun avtorskega honorarja ni mogoče očitati. Razen tega toženčevo stališče, da iz ZASP ne izhaja obveznost posredovanja tovrstnih podatkov, ni nerazumno. ZASP opredeljuje uporabnikovo dolžnost obveščanja, vendar v tem okviru ne določa dolžnosti posredovanja kakršnihkoli finančnih podatkov (1. odstavek 159. čl.). V 82. čl., s katerim tožnik utemeljuje zahtevo po predložitvi spornih podatkov, ZASP govori o pravici do vpogleda v evidence z namenom ugotovitve, kakšen dohodek je bil z uporabo avtorskih del ustvarjen. Na podlagi te določbe ni mogoče enoznačno sklepati, da ima tožnik pravico zahtevati podatek o honorarjih izvajalcev. Avtorski honorarji za uporabnika predstavljajo strošek (izdatek) in ne dohodka. Razen tega si je toženec prizadeval za sklenitev nove pogodbe o neizključnem prenosu pravic (pisna korespondenca strank) in ni nasprotoval obveznosti plačila nadomestila kot taki. Toženec ni zamolčal niti zanikal uporabe avtorskih del. Vsa ta dejstva ne omogočajo zaključka, da je toženčeva odklonitev posredovanja podatkov o izplačanih avtorskih honorarjih namerno ali iz hude malomarnosti storjena kršitev avtorske pravice. To pa pomeni, da pogojev za izrek civilne kazni ni. Zakonodajalec namreč izrek civilne kazni predvideva zgolj za namerno storjeno kršitev avtorske pravice ali kršitev iz hude malomarnosti; do s tako stopnjo krivde izvršenih kršitev avtorske pravice pa ni prišlo. Ker ta ugotovitev zadošča za odločitev, pritožbeno sodišče ne preizkuša prvostopenjskega razlage Pravilnika 98 oz. v njem vsebovane 1. točke tarife o osnovah za obračun avtorskega honorarja.

8Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).