VSRS Sklep I Up 292/2013

Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, III U 238/2013-2 z dne 19. 7. 2013, se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe tako, da je izvršitev odločbe Policijske postaje Izola, št. 2253-11/2013/2 (3B694-12) z dne 6. 6. 2013, odložilo do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da se tožniku izreče: odstranitev tujca iz države (1. točka izreka); prepoved vstopa v Slovenijo za čas dveh let (2. točka izreka). Tožena stranka je z odločbo, št. 2253-21/2013/2 (155-09) z dne 28. 6. 2013, potrdila navedeno prvostopenjsko odločbo.

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je tožnik poročen s slovensko državljanko, s katero prebivata skupaj v stanovanjski hiši v Izoli, zato obstaja nevarnost, da bi v primeru prisilne izvršitve izpodbijane odločbe prišlo do razdružitve družine, saj je zelo verjetno, da tožnikova žena ne bi sledila možu v Albanijo. Ker razdružitev družine predstavlja poseg v človekove pravice in svoboščine je po mnenju sodišča tožnik verjetno izkazal, da bi mu z izvršitvijo izpodbijane odločbe lahko nastala težko popravljiva škoda. Tožnik je tudi ustanovitelj, lastnik in poslovodja podjetja, v Republiki Sloveniji ima zagotovljeno prebivanje in dohodke, zato sodišče prve stopnje zaključuje, da bo z odložitvijo izvršitve izpodbijane odločbe prizadetost javne koristi manjša od že navedene težko popravljive škode.

3Tožena stranka je zoper citirani sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Poudarja, da razen izpodbijanega sklepa, ni prejela ničesar, niti tožbe, niti zahteve za izdajo začasne odredbe, zato se lahko opredeljuje samo do navedb v izpodbijanem sklepu, ne da bi imela možnost videti dokaze in dejstva, ki jih navaja tožnik in ki jih je predložil sodišču. Meni, da kontradiktornost v obravnavanem postopku ni bila spoštovana in da ne more preveriti niti tega, ali je tožba v obravnavanem primeru sploh dopustna, kar je pogoj za izdajo začasne odredbe. Poudarja, da je tožnik sklenil zakonsko zvezo šele 13. 4. 2013, po tem, ko so mu policisti dne 10. 3. 2013 izdali odločbo o vrnitvi. Glede skupnega življenja tožnika in njegove žene se tožena stranka ne more opredeliti, saj nima dokazov o skupnem bivanju. Opozarja na določbo 2. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki določa pojem družine, ki je življenjska skupnost staršev in otrok, v obravnavanem primeru pa tožnik in njegova zakonska partnerica nimata otrok, zato do razdružitve družine ne more priti. Tudi hipotetično navajanje sodišča prve stopnje, da je zelo verjetno, da glede na urejene življenjske razmere žena ne bo sledila tožniku, je zmotno in nikjer iz vsebine sklepa ni izkazano, da bi bilo temu res tako. Nadalje navaja, da je tožnik res lastnik podjetja, vendar iz akta o ustanovitvi družbe izhaja, da družbo lahko zastopajo in predstavljajo v okviru svojih pooblastil tudi prokuristi, poslovni pooblaščenci in zastopniki. Zato so navedbe tožnika, da bo družba ostala brez poslovodje ter pet delavcev brez zaposlitve neutemeljene, saj lahko tožnik prenese poslovanje družbe na v aktu določene pooblaščence in tako družba nadaljuje s pridobivanjem dohodka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno pa, da izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrže oziroma zavrne zahtevo za izdajo začasne odredbe.

4Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba je utemeljena.

6Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop, in stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora v zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, izkazati pa mora tudi, da takšna škoda zanjo predstavlja težko popravljivo škodo.

8Odločanje o začasni odredbi je nujen postopek, ki zaradi kratkih rokov in zaradi zahtev, razvidnih iz prejšnjega odstavka tega sklepa, zahteva hitro odločanje. ZUS-1 sicer ne predvideva izrecnega vročanja zahteve za izdajo začasne odredbe nasprotni stranki v odgovor (te možnosti seveda ne omejuje), tako da je kontradiktornost že načeloma omejena in je glede tega vprašanja dopusten nižji standard, kot v postopku s tožbo (glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 171/2010).

9Seveda pa morajo biti tudi v takem postopku (v postopku odločanja sodišča o začasni odredbi in nato v pritožbenem postopku) spoštovana temeljna procesna jamstva, ki strankam zagotavljajo možnost sodelovanja v postopku in s tem možnost obrambe pred procesnimi dejanji, ki bi lahko vplivala na njene pravice in njen pravni položaj. Vendar je v skladu s to zahtevo treba zagotoviti le razumne možnosti za strankino izjavljanje v postopku, ne pa neomejenih (glej npr. odločbo Ustavnega sodišča Up 1051/11 z dne 4. 7. 2013).

10V obravnavanem primeru pa tožena stranka utemeljeno opozarja, da razen sklepa o izdani začasni odredbi, ni prejela niti tožbe, niti zahteve za izdajo začasne odredbe, zato se ni mogla opredeliti do navedb tožnika v zahtevi za izdajo začasne odredbe, niti se ne more (v pritožbenem postopku) argumentirano opredeliti do navedb sodišča v izpodbijanem sklepu. Kot izhaja iz sodnega spisa, sodišče prve stopnje pred izdajo začasne odredbe zahteve za izdajo začasne odredbe in tožbe ni vročalo toženi stranki, in tega ni storilo niti ob vročanju izpodbijanega sklepa.

11Z navedenim ravnanjem (opustitvijo) sodišča prve stopnje je bila zato po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka nedopustno prikrajšana za jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena URS.

12Vrhovno sodišče ob tem še dodaja, da razdružitev družine oziroma poseg v pravico do družinskega življenja sicer načeloma lahko predstavlja poseg v človekovo pravico, vendar pa mora biti iz predloženih dokazov vsaj verjetno izkazano, da bo do posega v tako pravico, zaradi izvršitve odločbe, sploh prišlo. Tožena stranka pa utemeljeno opozarja (vsaj glede na njene razpoložljive podatke) na to, da v obravnavanem primeru bistvenih okoliščin, ki so temeljnega pomena za ugotavljanje, ali bi do posega v tako pravico sploh prišlo, niso ugotovljene. Tako sploh ni razvidno, ali tožnik in njegova žena bivata skupaj na istem naslovu, ali imata kakšnega otroka in podobno.

13Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 77. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.