VSRS Sklep X Ips 458/2012

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2Revizija ni dovoljena.

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Upravne enote Nova Gorica, št. 351-742/2009/61 z dne 4. 7. 2011, s katero je bila zavrnjena revidentkina zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo stanovanjskih stavb na tam navedenih zemljiščih. V upravnem postopku na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da nameravana gradnja (devet večstanovanjskih stavb v višini 2 K+P+1+izkoriščeno podstrešje na petih zemljiških parcelah) zaradi: neupoštevanja odmika, višinskega gabarita in števila stavb na gradbeni parceli, ni skladna z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za posege v prostor v mestnem območju Nove Gorice (v nadaljevanju PUP). V pritožbenem postopku je tožena stranka ugotovila, da je nameravana gradnja glede odmikov skladna s PUP, da pa ne izpolnjuje pogojev višinskega gabarita in števila stavb na gradbeni parceli, zato je z odločbo, št. 35108-263/2011-4 RS z dne 27. 9. 2011, revidentkino pritožbo zoper prvostopenjski akt zavrnila.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po navedeni določbi je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah zavzelo stališče, da revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se ne nanašajo na vsebino zadeve (npr. X Ips 149/2009, X Ips 415/2009, X Ips 312/2010, X Ips 162/2011, X Ips 270/2011, X Ips 389/2011, X Ips 498/2011, X Ips 83/2012, X Ips 128/2012, X Ips 132/2012).

7Revidentka je kot pomembno vprašanje izpostavila vprašanje, ali se pogoji za gradnjo, določeni v 35. e členu PUP (da se lahko na gradbeni parceli zgradi le ena glavna stavba), nanašajo samo na objekte nad nivojem zemljišča, ali tudi na podzemne objekte, za katere veljajo pogoji, določeni v 3. členu PUP, ki med drugim določa, da se lahko podzemne stavbe gradijo povsod, če njihova gradnja ni v nasprotju z drugimi predpisi

8Po presoji Vrhovnega sodišča vprašanje, ki ga revidentka izpostavlja, ni pomembno pravno vprašanje po vsebini te zadeve.

9V obravnavani zadevi je revidentka zahtevala izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo 9 večstanovanjskih objektov višine 2 K+P+1+izkoriščeno podstrešje. V postopku je bilo ugotovljeno, da gre za gradnjo večnadstropnih stanovanjskih blokov. V vsaki stavbi je 17 stanovanj, 5 v pritličju, 6 v nadstropju nad pritličjem in 6 v izkoriščenem podstrešju. Ugotovljeno je tudi, da je za vseh 9 objektov predvideno enotno temeljenje, enotni obodni zid ter skupni vhod in dovoz do skupne garaže s 326 parkirnimi mesti in shrambami. Kletne etaže K1 in K2 so enotne, imajo enotno temeljenje za celotno nadgradnjo, iz etaže K1 pa je predviden dostop v 9 objektov s skupno 153 stanovanjskimi enotami. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje presodilo (tako kot pred njim oba upravna organa), da vse zemljiške parcele predstavljajo eno gradbeno parcelo, na kateri namerava revidentka graditi 9 objektov, kar pa ni v skladu s 35. e členom PUP, ki določa, da se lahko na gradbeni parceli zgradi le ena glavna stavba.

10Glede na tako dejansko stanje obravnavane zadeve revidentkino vprašanje ni pomembno po vsebini te zadeve. Revidentka namreč ni zahtevala izdaje gradbenega dovoljenja za podzemno stavbo, ampak za 9 podkletenih večstanovanjskih stavb. Že na podlagi določb Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) pa jasno izhaja, da kletne etaže večstanovanjskih stavb, to je njihovega dela katerega prostori se nahajajo od pritličja navzdol (2. člen točka 1.1.3. ZGO-1) ni mogoče enačiti s podzemnimi stavbami, saj gre v primeru le teh za samostojne stavbe, ne pa za podzemni del drugih stavb (2. člen točka 1.1. ZGO-1).

11Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka tudi ni izkazala izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo prav tako uveljavlja in po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča, mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

12Revidentka je kot zelo hude posledice navedla veliko materialno škodo in nelikvidnost, ki ji lahko sledi le stečaj. Pojasnila je, da je v Mestni občini Nova Gorica v sprejemu nov prostorski akt, ki na zemljiščih nameravanega posega ne predvideva več stanovanjske gradnje, temveč gradnjo poslovnih objektov. Za gradnjo se je odločila po tem, ko je s strani Mestne občine Nova Gorica dobila vsa zagotovila, da je predvidena gradnja v skladu z veljavnim prostorskim aktom. V izdelavo projektov je vložila velika finančna sredstva (nakup zemljišča 2.480.606,00 EUR, stroški projektov, svetovanja, komunalnega prispevka, nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v skupnem znesku 885.969,51 EUR), ki jih bo izgubila, čeprav je ta sredstva vložila po tem, ko je dobila zagotovila, da je gradnja skladna s prostorskim aktom. V dokaz prilaga 18 posojilnih pogodb, 2 pogodbi za izdelavo projektne dokumentacije, pogodbo o poslovnem sodelovanju pri pripravi opremljanja zemljišč, odločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča od leta 2008 do 2012, potrdilo o plačilu komunalnega prispevka, potrdila o plačilu stroškov izdelave projektov in svetovanja, mnenje Mestne občine Nova Gorica o razlagi določbe 35. e člena PUP, gradivo novega prostorskega akta, izkaz stanja na dan 31. 10. 2012 in izkaz poslovnega izida za čas od 1. 1. 2012 do 31. 10. 2012.

13Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka s temi navedbami in predloženimi dokazi zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije ni izkazala. Navaja sicer visoko finančno škodo in stečaj, vendar predložene listine tega ne izkazujejo. Plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, komunalnega prispevka in kupnine za nakup stavbnega zemljišča, namreč ni mogoče šteti za finančno škodo, kot to navaja revidentka, saj v tem sporu izpodbijana odločitev ne pomeni, da je revidentki onemogočena kakršnakoli gradnja. Finančna škoda tudi ni izkazana s predloženimi posojilnimi pogodbami. Večina teh je namreč sklenjenih po tem, ko je bila zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja že zavrnjena. Pa tudi sicer iz listin in navedb ni razvidno, za kakšen namen so bila posojila najeta in uporabljena. Iz izkaza poslovnega izida od 1. 1. 2012 do 31. 10. 2012 izhaja, da je imela revidentka v letu 2011 pozitivni poslovni izid (dobiček) v znesku 141,00 EUR, na dan 31. 10. 2012 pa negativni poslovni izid (izgubo) v znesku 41,00 EUR. Iz izkaza stanja na dan 31. 10. 2012 izhaja stanje sredstev v znesku 2.378.302,00 EUR in zabilančne obveznosti (možne obveznosti oziroma terjatve) v znesku 2.000.000,00 EUR. Samo iz te listine, ki sicer izkazuje izgubo na dan 31. 10. 2012 v znesku 41,00 EUR, pa revidentka, zaradi pomanjkljive trditvene in dokazne podlage o ostalih okoliščinah v zvezi z njenim poslovanjem, ob upoštevanju, da izpodbijana odločitev ne pomeni, da je revidentki onemogočena kakršnakoli gradnja, ni mogoče zaključiti, da revidentki grozi stečaj zaradi odločitve v tej zadevi. Zato revidentka zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazala.

14Ker revidentka ni izkazala izpolnjevanja zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

15Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).