VSM sklep II Kp 47924/2012

Ob reševanju pritožbe obsojenega B.R. se sklep sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavi.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sklepom II K 47924/2012 z dne 17. 4. 2013 na podlagi drugega odstavka 422. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je 13. 3. 2013 vložil obsojeni B.R. zoper sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 47924/2012 z dne 7. 12. 2012. Sklep temelji na ugotovitvi, da obsojenec ni vložil pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo in s tem ni izčrpal predhodnega pravnega sredstva za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, zato slednja ni dovoljena in jo je vložila oseba, ki te pravice nima.

2Zoper sklep se je obsojenec pritožil. V svoji pritožbi navaja, da je pred sodiščem prve stopnje krivdo priznal iz razloga, da se je izognil nerazumljivo dolgemu priporu, zaradi česar se je tudi odpovedal pravici do pritožbe, ni pa se odpovedal pravici do izrednih pravnih sredstev. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zahtevo za varstvo zakonitosti dopusti.

3Pregled zadeve je pokazal naslednje:

4Sodišče prve stopnje je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo z obrazložitvijo, da jo je vložil obsojenec, ki te pravice ni imel, saj ni izčrpal pravnih sredstev, ker ni vložil pritožbe zoper sodbo. Pri svoji odločitvi je uporabilo drugi odstavek 422. člena ZKP, ki predsedniku senata sodišča prve stopnje nalaga, da s sklepom zavrže zahtevo za varstvo zakonitosti, če je vložena zoper odločbo vrhovnega sodišča (drugi odstavek 420. člena ZKP), če jo je vložil nekdo, ki ni imel te pravice (prvi odstavek 421. člena ZKP), ali če je prepozna (tretji odstavek 421. člena ZKP), pri čemer je pojasnilo, da je v obravnavani zadevi zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenec, ki zaradi že navedenega razloga te pravice ni imel. Takšna razlaga pa ni pravilna. Osebe, ki imajo pravico vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, določa prvi odstavek 421. člena ZKP, in sicer so to vrhovni državni tožilec, obdolženec in zagovornik, po obdolženčevi smrti pa jo smejo v njegovo korist vložiti osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP. Navedeno pomeni, da je obdolženec oziroma obsojenec upravičen, da vloži zahtevo za varstvo zakonitosti ter da slednje predsednik senata sodišča prve stopnje ne bi smel zavreči iz razloga, ker je ni vložila upravičena oseba. Iz obrazložitve napadenega sklepa je razvidno, da sodišče prve stopnje obsojencu odreka pravico do vložitve navedenega izrednega pravnega sredstva iz razloga, ker ni vložil pritožbe zoper sodbo, po petem odstavku 420. člena ZKP pa se sme na kršitve iz prvega odstavka tega člena vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

5Iz navedenega razloga, ki je utemeljeval odločitev prvostopenjskega sodišča, sme zahtevo za varstvo zakonitosti s sklepom zavreči samo vrhovno sodišče, saj ne gre za enega od primerov, ki jih določa drugi odstavek 422. člena ZKP in ki sodijo v pristojnost predsednika senata sodišča prve stopnje. Drugi odstavek 423. člena ZKP namreč določa, da vrhovno sodišče s sklepom zavrže zahtevo za varstvo zakonitosti, če je ta nedovoljena ali prepozna (drugi odstavek prejšnjega člena) ali ne izpolnjuje pogojev iz prvega ali petega odstavka 420. člena ZKP. Presojo, ali zahteva za varstvo zakonitosti ne izpolnjuje pogojev iz prvega ali petega odstavka 420. člena ZKP, sme torej v vsakem primeru opraviti le vrhovno sodišče.

6Ker je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bilo stvarno pristojno za sprejeto odločitev (peti odstavek 402. člena ZKP), je sklep razveljavilo. Sodišče prve stopnje bo zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenega B.R. s spisom poslalo Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije v pristojno poslovanje.