VSM sklep I Cp 1358/2012

Pritožba se zavrne in v izpodbijani točki II izreka sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1.Sodišče prve stopnje je pod točko I izreka napadenega sklepa najprej ustavilo nepravdni postopek zoper drugega nasprotnega udeleženca (glede na umik predloga), v točki II. izreka sklepa pa je odločilo, da upravičencu do denacionalizacije I.R., roj. 21. 9. 1905, umrlem 12. 1. 1983, nazadnje stanujočem na naslovu ..., Maribor, za nepremičnino parc. št. ... k.o. Dragučova, podržavljeno na podlagi pravnega posla, pripade odškodnina, za katero je zavezanec S.O.d.d. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre za denacionalizacijo v smislu člena 5 Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in da glede samega temelja zahtevka oziroma pravne podlage tega med strankami ni spora, da ta obstoji na že navedeni osnovi – po 5. členu ZDen, nadalje pa je v bistvu ugotovilo tudi kot zanesljivo in celo kot nesporno dejstvo, da parc. št. ... k.o. Dragučova sedaj v naravi predstavlja pozidano zemljišče, ki je sestavni del javne ceste – avtoceste Maribor – Lenart, odcep Dragučova ter z v zemljiški knjigi sicer vpisano lastninsko pravico na ime Republika Slovenija. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila v sodnem postopku ugotovljena ničnost Pogodbe o izročitvi ter ureditvi medsebojnih odškodninskih razmerij glede te parcele med D. d.d. in sklad S.K., veljavno pa je ostalo gradbeno dovoljenje za gradnjo avtoceste tudi v zvezi s predmetno nepremičnino, kar je dopuščal odprt denacionalizacijski postopek za predmetno zemljišče. V svoji odločitvi se je oprlo nato na 3. točko prvega odstavka člena 19 ZDen, ki ne dovoljuje vrnitve navedene nepremičnine denacionalizacijskemu upravičencu v naravi, ker predstavlja sedaj javno dobro in ni več v pravnem prometu. Drugačne odločitve ni mogoče opreti na člen 13 Zakona o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo avtocestnega omrežja v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUDVGA). Slednja norma ne posega v določbe o obliki denacionalizacije in se sam način vrnitve podržavljenega premoženja presoja zgolj po denacionalizacijskih predpisih. Drugačna razlaga in vrnitev nepremičnine, ki je v naravi del javne ceste, v last in posest, bi pomenila pravico lastnika, da cesto zapre za promet, kar je neracionalno in nedopustno, čeprav bi pozneje prišlo do razlastitve predlagateljev. Zato je sodišče prve stopnje zaključilo, da pripade upravičencu le denarna odškodnina v obveznicah, ki jih mora na osnovi člena 52 ZDen izdati sedanja pritožnica.

2.Zoper sklep sodišča prve stopnje (točka II izreka) se pravočasno pritožuje nasprotna udeleženka S.O.d.d. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. Meni, da v predmetnem primeru obstaja pravna podlaga za vrnitev obravnavane nepremičnine v last denacionalizacijskega upravičenca. Ta je končno uspel z ugotovitvijo ničnosti pogodbe sklenjene med D.d.d. in sklad S.K., zato med navedenima strankama obstoja kondikcijska dolžnost in bi moral navedeni sklad D.d.d.-u vrniti kupnino, ki jo je prejel. Navedeni pogodbeni stranki sta v bistvu pogodbeno razpolagali z obravnavanim premoženjem, kljub prepovedi iz člena 88 ZDen. Obstoja tudi njuna odškodninska obveznost ter zato obveznosti plačila odškodnine v postopku denacionalizacije ne moreta prevaliti zaradi svojega nezakonitega ravnanja na sedanjo pritožnico. Ta tudi še vedno meni, da je mogoča vrnitev nepremičnine v naravi ob opiranju na člen 54 Zakona o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (v nadaljevanju ZUPUDPP), ki je nadomestil prejšnji ZUDVGA v njegovem vsebinsko enakem 13. členu, ki omogoča, da se nepremičnina vrne v last denacionalizacijskemu upravičencu, po pravnomočno zaključenem postopku denacionalizacije pa se začne postopek razlastitve ter določi odškodnina po predpisih o razlastitvi, ki jo je dolžan D.d.d., sedanji uporabnik nepremičnine, plačati denacionalizacijskemu upravičencu. Izpodbijana odločitev pa bi pomenila, da bi bil D.d.d. v tem postopku neopravičeno obogaten, saj bi sicer moral kot investitor v skladu s členom 54 citiranega specialnega zakona v postopku razlastitve plačati odškodnino on. Pritožnica pa tudi sedaj na novo šele v pritožbi uveljavlja ugovor, da nepremičnina parc. št. ... k.o. Dragučova, ni v celoti pozidana in izvzeta in pravnega prometa, ampak je pozidan le del zemljišča v obsegu 278 m2, ostalo pa je kmetijsko zemljišče. Zato tudi ne pride v celoti v poštev uporaba 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen.

3.Druge stranke na pritožbo niso odgovorile.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkušalo pravilnost izpodbijane odločitve, tako v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku člena 350 Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s členom 37 Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) in tudi samo ocenilo izpodbijano odločitev, oprto na dovolj razjasnjeno dejansko stanje, kot materialnopravno sprejemljivo in neobremenjeno z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Pri tem pa jo je sodišče prve stopnje izčrpno in natančno ter z navedbo razumnih dejanskih in pravnih zaključkov utemeljilo, tako da pritožbeno sodišče najprej v celoti povzema to obrazložitev in se sklicuje nanjo, samo pa še dodaja:

6.Ključnega pomena so naslednje ugotovitve sodišča prve stopnje:

- da obstoja podlaga za denacionalizacijo obravnavane nepremičnine v smislu člena 5 ZDen,

- da je obravnavano zemljišče sedaj pozidano zemljišče in to del javne ceste – avtoceste Maribor – Lenart,

- da je bila avtocesta zgrajena na osnovi veljavnega gradbenega dovoljenja, ki je ostalo v veljavi kljub ugotovljeni ničnosti Pogodbe o izročitvi ter ureditvi medsebojnih odškodninskih razmerij glede parc. št. ... k.o. Dragučova, sklenjene med D.d.d. in sklad S.K. z dne 12. 9. 2005, ker je to omogočal odprt denacionalizacijski postopek v skladu s členom 13 tedaj veljavnega ZUDVGA.

7.V skladu z izkristalizirano sodno prakso je v postopku denacionalizacije glede načina te upoštevno stanje podržavljene nepremičnine v času vračanja (na primer sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 683/2008). Ker je obravnavana nepremičnina sedaj del avtoceste, tedaj javne ceste, predstavlja javno dobro in je izven pravnega prometa, zato gre očitno za dejansko navezno okoliščino, ki nedvomno upravičuje uporabo zakonske ovire za vrnitev denacionaliziranega premoženja v naravi na osnovi 3. točke prvega odstavka člena 19 ZDen. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je za postopek denacionalizacije upoštevna specialna zakonska ureditev po ZDen, ki je ni mogoče spregledati, s sklicevanjem na določbo člena 13 ZUDVGA. Če bi obveljala razlaga te določbe, kot jo ponuja pritožnica in bi omogočala „začasno“ vrnitev nepremičnine prejšnjemu lastniku, s katerim bi nato moral D.d.d. kot investitor pri izgradnji avtoceste izvesti postopek razlastitve, bi dejansko to povsem izničilo možnost učinkovanja obvezujoče norme iz 3. točke prvega odstavka člena 19 ZDen. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da bi kakršnakoli začasna vrnitev nepremičnine prejšnjemu lastniku v bistvu temu omogočala, da posega v javni promet po avtocesti, kar pa je v nasprotju s pomenom nepremičnine, ki predstavlja javno dobro.

8.Pritožba s svojimi izvajanji na pravilnost izpodbijane odločitve ne more imeti vpliva. Vztrajanje pri potrebni uporabi določb člena 13 ZUDVGA oziroma sedaj člena 54 ZUPUDPP, ni utemeljeno, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Zadnji odstavek člena 54 ZUPUDPP res pravi, da po končanju (v danem primeru postopka denacionalizacije) izvede investitor z lastnikom nepremičnine postopek za pridobitev lastninske pravice oziroma služnosti v javno korist v skladu s tem zakonom in predpisi, ki urejajo razlastitev. Vendar pa, ker je pač mogoče pristopiti izgradnji avtoceste tudi še med odprtim denacionalizacijskim postopkom in zato lastninsko stanje tudi še ni urejeno, po drugi strani pa člen 19 ZDen predvideva različne primere, ko nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi, niti ni nujno, da pojem „lastnik nepremičnine“ v smislu zadnjega odstavka člena 54 ZUPUDPP pomeni le denacionalizacijskega upravičenca. Ker pa je predviden v vsakem primeru prehod nepremičnine v javno korist, je očitno, da lastninske pravice na tem zemljišču noben titular ne bi mogel obdržati. V skladu s členom 19 Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (ZJC-B), ki ga je vzdržal v veljavi tudi sedaj veljavni Zakon o cestah (ZCes), se celo v primerih, da obstoječa javna cesta poteka po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, lahko lastninska pravica odvzame ali omeji proti odškodnini ali nadomestilu v naravi v posebnem postopku razlastitve. Navedene predpise skratka kaže strniti v enoten zaključek, da težijo k čim prejšnji ureditvi lastninskega stanja na nepremičnini, delu javne ceste, tako da bo v pravnem in dejanskem oziru omogočena nemotena uporaba javnega dobra za namen, kot je predviden, v danem primeru za javni promet. Zato bi neko, četudi začasno, vzpostavljanje lastninske pravice drugih subjektov na tej nepremičnini, bilo nevzdržno.

9.Pritožbeno poudarjanje pravnih učinkov ugotovljene ničnosti sklenjene pogodbe med D.d.d. in drugo nasprotno udeleženko, nima neke teže, saj glede na vse navedeno, ni bilo neke protipravnosti v vzpostavitvi javne ceste na obravnavanem zemljišču in prehodu te v javno dobro, zato pa je imela že naveden vpliv na možnost vrnitve obravnavane nepremičnine denacionalizacijskemu upravičencu v naravi. Tako ima slednji kvečjemu le pravico do odškodnine, zakon pa to obveznost nalaga pritožnici. Učinki ničnosti navedene pogodbe ne morejo imeti vpliva na položaj denacionalizacijskega upravičenca v tem postopku in zanj tudi ne more imeti relevantnega pomena poudarjanje pritožnice, da bi bila sama glede na vse navedeno z izpodbijano odločitvijo oškodovana oziroma D.d.d. obogaten. Izravnavo zatrjevane premoženjske izgube bo kvečjemu možno doseči v njunih medsebojnih odškodninskih razmerjih, v katere pa denacionalizacijski upravičenec ne more biti vpleten.

10.Trditev v pritožbi, da parc. št. ... k.o. Dragučova ni v celoti pozidana in izvzeta iz pravnega prometa, zato delno še predstavlja kmetijsko zemljišče, je pritožbena novota, ki v skladu s členom 337 ZPP ni upoštevna. Sicer pa sodišče prve stopnje pravilno poudarja, da je bilo na naroku dne 14. 9. 2012 med udeleženci naroka, tedaj tudi s pritožnico, kot nesporno ugotovljeno, da parc. št. ... s površino 12,08 m2 predstavlja v naravi sedaj pozidano zemljišče, ki je sestavni del javne ceste (na list. št. 80 spisa).

11.Pritožbi tako ni mogoče priznati uspeha in jo je pritožbeno sodišče zato zavrnilo ter v napadenem obsegu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP v zvezi s členom 37 ZNP).

12.O pritožbenih stroških ni bilo potrebno odločati, ker niso priglašeni.