VSRS Sodba I Ips 30794/2011-517

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

1Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo z dne 15. 3. 2012 obsojenega B. K. spoznalo za krivega kaznivih dejanj odvzema mladoletne osebe po drugem in prvem odstavku 190. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena

Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja zanemarjenja otroka in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1. Določilo mu je kazni tri leta in osem mesecev zapora ter mu nato na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen tri leta in šest mesecev zapora, v katero je vštelo čas prestan v priporu od 22. 6. 2011 dalje. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka v višini 1.359,33 EUR in sodno takso; po prvem odstavku 97. člena ZKP pa je odločilo, da nagrada in potrebni

izdatki zagovornice postavljene po uradni dolžnosti bremenijo proračun.

Višje sodišče v Mariboru je delno ugodilo pritožbi zagovornika obsojenca in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da je znižalo določeni kazni na dve leti in šest mesecev zapora in na šest mesecev zapora ter nato po določbah o steku izreklo enotno kazen dve leti in osem mesecev zapora. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper pravnomočno sodbo je obsojenec

vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije je predlagal, naj zahtevi ugodi.

3V

rhovni državni tožilec je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal, naj se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne. Kršitve zakona niso podane. Obsojenec uveljavlja tudi razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

4Obsojenec se o odgovoru državnega tožilca ni izjavil.

5Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve odločb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7Obsojenec uveljavlja kršitev pravice do obrambe, ker ni bilo ugodeno dokaznim predlogom, da se zaslišijo kot priče okrožna državna tožilka A. Š. o nepravilnostih pri ugotavljanju suma spolne zlorabe marca 2010, kriminalistov J. B. in D. V. o poteku predkazenskega postopka v zvezi z sumom spolne zlorabe. Navedene priče bi lahko povedale, da so bili postopki ugotavljanja suma spolne zlorabe nad obsojenčevo hčerjo izvedeni pomanjkljivo in nestrokovno. Za ta dejstva je izvedel marca 2011 in ni imel razloga, da temu ne bi verjel. Priče bi lahko pojasnile dogajanje na tožilstvu in policiji, s čimer bi lahko dokazoval, da ni podan naklep za storitev očitanih kaznivih dejanj in da je bil ves čas prepričan, da so okoliščine takšne, da je bilo dopustno zaščititi otroka, to je da je ravnal v skrajni sili.

8Sodišče prve stopnje je navedene dokazne predloge zavrnilo, ker je ocenilo, da izvedba dokazov ni materialnopravno relevantna, to je pomembna za ugotavljanje dejanskega stanja (strani 11. in 12. sodbe sodišča prve stopnje). Stališču prvostopenjskega sodišča je pritrdilo sodišče druge stopnje (točki 16. in 17. sodbe sodišča prve stopnje na straneh 6 in 7). Ugotovilo je, da je prvostopenjsko sodišče razumno in obširno obrazložilo, zakaj izvedba predlaganih dokazov ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja in k odločitvi, ali je obravnavani kaznivi dejanji storil obsojenec.

9Sodišči prve in druge stopnje sta presodili predloge za izvedbo dokazov s stališča njihove pomembnosti za razsojo v obravnavani kazenski zadevi. Ocenili sta, pri presoji predloga ter izvedenih dokazov, da izvedba predlaganih dokazov ni pomembna, da ni utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti, da dokazi ne predstavljajo vira relevantnih dejstev v zvezi z obravnavanima historičnima dogodkoma in da ne gre za dokaze, katerih izvedba bi lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Presodili sta, da morebitne nepravilnosti na tožilstvu in v postopku na policiji, niso relevantne z vidika presoje obsojenčeve krivde oziroma ugotavljanja njegovega subjektivnega odnosa do dejanja. Sodišči prve in druge stopnje sta se ukvarjali tudi s presojo vprašanja, ali so v ravnanju obsojenca obstajali elementi skrajne sile ter ocenili, da skrajne sile ni bilo (točki 98 in 99 sodbe sodišča prve stopnje na straneh 42 in 43 in točke 14, 18, 20 do 25 na straneh 7 do 10 sodbe sodišča druge stopnje). Na podlagi presoje izvedenih dokazov je bilo ugotovljeno, da ni potrjeno zatrjevanje obsojenca o sumu spolne zlorabe njegove hčerke in da ne gre za nevarnost, ki bi bila objektivno resnična, ter da tudi, če bi takšna nevarnost bila stvarna in resnična, ravnanje obsojenca ni predstavljalo edinega načina, kako preprečiti nevarnost spolne zlorabe. Sodišči sta presodili, da se je obsojenec ob ugotovljenem dejanskem stanju in dejstvu, da mu je bilo v več sodnih odločbah pojasnjeno, da je njegovo ravnanje samovoljno in v nasprotju s koristmi otroka, zavedal protipravnosti svojega ravnanja. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja vsebinsko enake razloge, kot so bili predstavljeni v pritožbi zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje. Po navedenem se tako pokaže, da v izrednem pravnem sredstvu ne izpodbija utemeljitve sodišča, zakaj izvedba predlaganih dokazov ni potrebna in tudi ni izkazal z verjetnostjo pravne relevantnosti dokazov na instanci, ki odloča o vloženem pravnem sredstvu (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 234/2007). Po navedenem Vrhovno sodišče ugotavlja, da z zavrnitvijo dokaznih predlogov ni bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe, ter da ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP.

10Obsojenec sodišču druge stopnje očita, da je storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker ni obrazložilo, zakaj zatrjevanja sile v pritožbi ne šteje kot pravno pomembno dejstvo. Sodišče druge stopnje po navedbah vložnika ni navedlo razlogov, zakaj ne šteje kot možno, da je po odreditvi pripora ravnal pod vplivom sile, ampak je le ugotovilo, da rezultati dokaznega postopka ne podpirajo navedb o prisiljenju.

11Obsojenec sodišču druge stopnje očita, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb. Če se sodišče druge stopnje ne opredeli do pritožbenih navedb, pa bi se moralo, ne stori bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak krši določbo prvega odstavka 395. člena ZKP, po kateri mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka kot posledica kršitve prvega odstavka 395. člena ZKP pa je podana le, če vložnik zahteve obrazloži kršitev in njen vpliv na zakonitost sodbe, česar pa obsojenec tudi ni izkazal. V nasprotju z razlogi v sodbi sodišča druge stopnje pa zatrjuje, da to sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe o sili in da ni obrazložilo, zakaj zatrjevanje o sili ne šteje kot pravno pomembno dejstvo. Obširen odgovor je podan na straneh 4 in 5 sodbe sodišča druge stopnje.

12Obsojenec zatrjuje, da je dejanje storil v dejanski zmoti ter citira določbi prvega in drugega odstavka 30. člena KZ-1, poudarja tudi, da je ravnal v opravičljivi skrajni sili in citira določbo prvega odstavka 32. člena KZ-1. Izpostavlja, da je bil prepričan, da je njegova hči žrtev spolne zlorabe in je varoval interese otroka, zaradi česar je njegova krivda izključena. Odgovor na vprašanji, ali je bil storilec v dejanski zmoti oziroma ali je ravnal v skrajni sili, je odvisen od ugotovljenih dejstev. Z navedbami vložnik zahteve ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, ampak zatrjuje, da dejstva, na podlagi katerih temelji odločitev o krivdi, niso pravilno ugotovljena. Uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

13Nadalje obsojenec meni, da so na zakonitost sodne odločbe vplivale tudi naslednje kršitve: da je bil eden od sklepov o predlogu za odpravo pripora v preiskavi napisan še preden je o predlogu odločal izvenobravnavni senat da je okrajna sodnica Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu V. R., ko je prejela obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1, najprej odločila, da bo zadevo obravnavala prednostno, nato pa, ker je zoper obsojenca tekel pred Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu kazenski postopek, spis odstopila okrožnemu sodišču zaradi enotne obravnave; da je do združitve postopkov iz pristojnosti okrajnega in okrožnega sodišča prišlo na način, ki ni v skladu s sodno prakso da je prišlo do komuniciranja in dogovarjanja med najmanj tremi osebami, okrožno in okrajno sodnico ter tožilko; da je Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu neformalno komuniciralo z izvedenkama in pričama v postopku; da je razpravljajoča sodnica odgovorila na telefonski klic priče T. M. ter o tem naredila uradni zaznamek, da gre zgolj za opravičilo izostanka priče z glavne obravnave in da takšno ravnanje sodnika ni običajno. Obsojenec zatrjuje še, da je iz razloga, ker je prišlo do komuniciranja med okrajnim in okrožnim sodiščem ter tožilstvom večkrat zahteval prenos krajevne pristojnosti, saj v nepristransko sodišče in tožilstva v Slovenj Gradcu ne verjame, vendar pri predlogih za prenos krajevne pristojnosti ni bil uspešen.

14Obsojenec skuša uveljaviti kršitve procesnega zakona z navedbami, ki kršitev ne utemeljujejo. Vložnik zahteve mora kršitev opredeliti, da jo Vrhovno sodišče sploh lahko preizkusi. V primeru kršitev iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, gre za tako imenovane relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, pa mora vložnik zahteve utemeljiti tudi vpliv kršitev na zakonitost sodne odločbe. Obsojenec podaja le trditve, ki pa jih ne obrazloži, zato navedb Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti. Kot je bilo že pojasnjeno lahko Vrhovno sodišče preizkusi obstoj tistih kršitev, ki jih vložnik določno pojasni in utemelji, kar je tudi nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 346/2008).

15Ker kršitve zakona po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, in ker obsojenec uveljavlja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

16Izrek o stroških temelji na 98. a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.