VSL sklep II Kp 1583/2012

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Odvetnica T. Š. P. je dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrglo kot nedovoljeno zahtevo za varstvo zakonitosti odvetnice T. Š. P., ki jo je vložila zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 1583/2012 z dne 21. 9. 2012 v zvezi sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 1583/2012 z dne 15. 1. 2013, s katerim je bila na podlagi prvega odstavka 78. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) disciplinsko kaznovana z denarno kaznijo v višini 800,00 EUR.

2Zoper naveden sklep se je pritožila odvetnica T. Š. P. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev „materialnih predpisov“ ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zahtevo za varstvo zakonitosti predloži v odločanje Vrhovnemu sodišču RS.

3Pritožba ni utemeljena.

4Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Neutemeljeno pritožnica v pritožbi zatrjuje, da sodišče prve stopnje nima zakonskega pooblastila za izdajo izpodbijanega sklepa. Po določbi drugega odstavka 422. člena ZKP, ki jo v pritožbi citira tudi pritožnica, ima predsednik senata sodišča prve stopnje pooblastilo, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrže s sklepom, 1) če je vložena zoper odločbo vrhovnega sodišča, 2) če jo vloži nekdo, ki ni imel te pravice, ali 3) če je prepozna. Iz določb prvega in drugega odstavka 421. člena ZKP pa povsem jasno izhaja, da je mogoče navedeno izredno sredstvo vložiti le v korist obdolženca oziroma obsojenca, oziroma da sme vložiti državni tožilec RS zahtevo za varstvo zakonitosti tudi v škodo obdolženca oziroma obsojenca. Zagovornik obsojenca, čeprav je procesni udeleženec, tako zahteve za varstvo zakonitosti ne more vložiti zoper tiste pravnomočne sodne odločbe, ki posegajo izključno v njegove (zagovornikove) pravice in interese (tako že odločbi Višjega sodišča v Ljubljani, I Kp 276/2000 in Vrhovnega sodišča RS, I Ips 347/2002). Res je sicer, da je sodišče prve stopnje izpodbijanega sklepa ni izrecno oprlo na določbo drugega odstavka 422. člena ZKP, vendar je po oceni pritožbenega sodišča takšna utemeljitev v zadostni meri zaobsežena v razlogovanju, da je navedeno izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le zoper tiste odločbe, ki so v neposredni zvezi s predmetom konkretnega kazenskega postopka in da predmetni sklep, s katerim je sodišče disciplinsko kaznovalo obdolženčevo zagovornico, s tovrstnimi odločbami nima nobene zveze.

5Ker torej odvetnica ni imela pravice vložiti zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo, s katero je bila sama disciplinsko kaznovana, sodišče prve stopnje pa je svojo odločitev sprejemljivo obrazložilo, se obširno pritožbeno izvajanje pritožnice izkaže za neutemeljeno.

6Odvetnica s pritožbo ni uspela, zato je dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena ZKP).