VSL sklep I Ip 3138/2013

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Dolžnik sam krije stroške pritožbe.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom nadaljevalo izvršilni postopek zoper dolžnika Republiko Slovenijo kot pravnega naslednika dolžnika iz tega postopka.

2Dolžnik Republika Slovenija se je zoper sklep pritožil in v pritožbi uveljavlja kršitev 208. člena Zakona o pravdnem postopku in 24. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju.

3Pritožba ni utemeljena.

4Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

5Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep izdalo, ko je ugotovilo, da je dolžnik A. C. umrl in je sodišče v zapuščinskem postopku (sklep Okrajnega sodišča v Trbovljah D 512/2010 z dne 16. 08. 2010) ugotovilo, da so se zapustnikovi dediči odpovedali dedovanju, prav tako pa se po objavi nihče od dedičev ni prijavil k dedovanju, zato je zapuščino brez dedičev na podlagi 9. člena Zakona o dedovanju izročilo Republiki Sloveniji. Z navedenim sklepom je premoženje umrlega prešlo na Republiko Slovenijo. Obstoječa zakonska ureditev odgovornosti Republike Slovenije za dolgove zapustnika (9. členom Zakona o dedovanju – ZD) ne daje podlage za odstop od pravila, urejenega v 142. členu ZD, zato je tudi Republika Slovenija za dolgove zapustnika odgovorna do višine vrednosti prevzetega premoženja ob smrti zapustnika. Na Republiko Slovenijo preide zapuščina v celoti, država pa je, tako kot dediči, dolžna poravnati dolgove zapustnika le do višine vrednosti zapuščine. Namen kaducitete je predvsem varovanje javnega interesa in preprečitev razlikovanja med zapustnikovimi upniki, zato da se prepreči, da terjatve upnikov ne bi bile poravnane, če zapuščina ostane brez dedičev (1). Ob taki materialno pravni podlagi je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe četrtega odstavka 24. člena ZIZ, ki jih mora razlagati skupaj z določbo 37. člena ZIZ, ki določa, da ob prekinitvi izvršilnega postopka, ki je nastala zaradi smrti stranke ali njenega zakonitega zastopnika, obvesti sodišče nujne dediče, če so mu znani, in ve za njihovo prebivališče, ter nasprotno stranko. Če sodišču dediči niso znani, ali če ne ve za njihova prebivališča, jim nemudoma postavi začasnega skrbnika. Citirana določba ZIZ sicer res ne ureja primera prevzema zapuščine iz 9. člena ZD, ker pa gre za pravno praznino, jo je treba poskusiti razrešiti s sklepanjem po podobnosti. V teoriji in sodni praksi uveljavljena metoda za razrešitev takšnega položaja je uporaba zakonske analogije. Pri tem izhajamo od primera, ki je urejen z zakonom ali z drugim pravnim pravilom, nato pa iz tega posamično urejenega primera sklepamo na neurejeni primer, ki se po svojih sestavinah v celoti ne sklada s tipskimi znaki abstraktnega dejanskega stanu, a jim je vendarle tako zelo podoben, da se z njimi ujema v bistvenih lastnostih. Bistvene lastnosti so vrednostno merilo – tertium comparationis – iz katerega sklepamo, da tudi za neposredno neurejeni primer velja ista pravna posledica, kakor za pravno urejenega, ker sta si v bistvenem enaka. Za enako življenjsko situacijo je po analogiji potrebno uporabiti določbo 37. člena tudi v izvršilnem postopku, v katerem dolžnik umre, pa sodišče v zapuščinskem postopku ugotovi, da so se dediči dedovanju odpovedali, zato je izročilo premoženje – zapuščino Republiki Sloveniji na podlagi 9. člena ZD. Dolžnik neutemeljeno navaja, da bi se postopek lahko nadaljeval le na predlog upnika, saj določbe 37. člena ZIZ ni mogoče razlagati drugače, kot da je njen namen prav v nadaljevanju postopka, prekinjenega zaradi smrti stranke. Še zlasti to velja v konkretni zadevi, ki je že v fazi prodaje nepremičnine. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo relativno bistvene kršitve določb postopka, ko je izdalo izpodbijani sklep, ki je zgolj procesno tehnične narave. Višje sodišče ugotavlja, da je v nadaljevanju Republika Slovenija tudi vložila ugovor dolžnika po izteku roka iz 56.a člena ZIZ, o katerem bo odločalo sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka.

6Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere je višje sodišče pazilo po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

7Odločitev o pritožbenih stroških temelji na šestem odstavku 38. člena ZIZ.

________________

(1) Prim. Zupančič K., Žnidaršič Skubic V., Dedno pravo, 3., spremenjena in dopolnjena izdaja, Ljubljana 2009, strani 66 do 70.