VSL sklep II Ip 6036/2012

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje glede glavnice v višini 9.061,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 3. 2012 do plačila ter glede stroškov predloga za izvršbo v višini 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 20. 5. 2012 do plačila spremeni tako, da se ugovor v tem delu ter zahtevek za povrnitev stroškov ugovornega postopka v višini 241,43 EUR zavrne; v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se sklep v nespremenjenem delu potrdi.

II. Dolžnik je dolžan upniku povrniti stroške pritožbe v višini 288,23 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do dne plačila.

III. Dolžnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi z dne 26. 4. 2012 v delu, v katerem je dovoljena izvršba, ter sklenilo, da bo o zahtevku in stroških v pravdnem postopku odločalo Okrožno sodišče v Celju.

2Zoper sklep se je pravočasno pritožil upnik, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Navaja, da je izpodbijani sklep obremenjen s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj nima razlogov oziroma v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Nadalje navaja, da dolžnikov ugovor ni dovolj jasen in konkretiziran, saj dolžnik le pavšalno zatrjuje, da je svoje terjatve do upnika sproti poravnaval, kar naj bi izhajalo iz priložene konto kartice. Poudarja, da konto kartica navedb dolžnika ne potrjuje, ampak je z njimi celo v nasprotju, saj iz nje izhaja, da je dolžnik upniku na dan 10. 5. 2012 brez zakonskih zamudnih obresti po računih, ki predstavljajo verodostojne listine v tem postopku, dolgoval znesek v višini 9.061,67 EUR. Upnik tudi ocenjuje, da bi moralo sodišče posredovati upniku ugovor dolžnika v odgovor, saj je dolžnik v ugovoru vsebinsko izpodbijal sklep o izvršbi le v delu, s katerim je sodišče dovolilo izvršbo. Glede na navedeno upnik sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter s sklepom zavrne ugovor dolžnika kot neutemeljen, dolžniku pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

3V odgovoru na pritožbo dolžnik poudarja, da je ugovarjal izvršilnemu sklepu v celoti. Na upnikovo navedbo, da je njegov ugovor pavšalen, odgovarja, da je upravičeno pričakoval, da se bo upnik konkretno izjasnil o tem, katerih faktur ni plačal, in glede na nakazila, ki jih je izvršil in ki so glede na konto kartico jasna in v odgovoru izpostavljena, eksplicitno izpostavil svojo terjatev, česar pa upnik ni naredil. Nadalje navaja, da je celotna terjatev poravnana, saj iz predložene konto kartice izhaja, da asignacije skupaj znašajo 11.002,00 EUR, druga nakazila dolžnika pa znašajo 6.265,22 EUR. Dolžnik predlaga, da sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter izpodbijani sklep vzdrži v veljavi, upniku pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da v pritožbi zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni podana. Po ustaljeni sodni praksi v primeru, ko dolžnik vloži ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki ga sodišče šteje za obrazloženega, v sklepu iz drugega odstavka 62. člena ZIZ sodišče prve stopnje ni dolžno obrazložiti oziroma navesti razlogov, zakaj šteje dolžnikov ugovor za obrazložen, temveč sklep o izvršbi zgolj razveljavi v delu, v katerem je dovoljena izvršba in določen izvršitelj, postopek pa nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. V opisani odločitvi sodišča prve stopnje je vsebovana tudi že presoja sodišča prve stopnje, da je ugovor obrazložen, pri čemer ta odločitev ni odločitev o utemeljenosti ugovora (v nasprotju s primerom, ko sodišče prve stopnje ugotovi, da je ugovor neobrazložen in se posledično v skladu z določbo drugega odstavka 53. člena ZIZ ugovor šteje za neutemeljen). Ker ne gre za meritorno odločanje v pravem pomenu (o utemeljenosti ugovora bo odločeno v kasnejšem pravdnem postopku), se podrobnejša obrazložitev po ustaljeni sodni praksi ne zahteva, presojo sodišča prve stopnje, da je ugovor obrazložen, pa upnik lahko izpodbija v pritožbi proti sklepu iz drugega odstavka 62. člena ZIZ, za kar gre pri obravnavani pritožbi.

7Upnik tudi nima prav, ko trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje posredovati dolžnikov ugovor upniku v odgovor. Dolžnik namreč z ugovorom izpodbija sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v celoti, ZIZ pa v takšnih primerih odgovora na ugovor ne predvideva.

8V zvezi s pravilnostjo in zakonitostjo izpodbijanega sklepa je pritožbeno sodišče nadalje presojalo, ali je bil v konkretnem primeru dolžnikov ugovor obrazložen v skladu s kriteriji iz drugega odstavka 61. člena ZIZ. Po navedeni določbi se šteje ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine za obrazložen, če dolžnik navede pravno pomembna dejstva, za katera predlaga dokaze. Pravno pomembna so takšna dejstva, da bi na njihovi podlagi, če bi se izkazala za resnična, lahko v pravdnem postopku dosegel zavrnitev upnikovega zahtevka, v zvezi s predlaganjem dokazov pa je treba upoštevati pravila o dokaznem bremenu.

9V predmetni izvršilni zadevi je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi 10 računov, in sicer št. 02052/2010, 02060/2010, 00478/2011, 00968/2011, 01054/2011, 01301/2011, 01917/2011, 01943/2011, 901/2009-2012 in 901/2010-2012, v skupnem znesku 11.662,57 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10Dolžnik v svojem ugovoru zatrjuje, da ne razume, od kod izvirajo zneski, zaradi katerih je bila vložena izvršba. Priznava, da je bil z upnikom v poslovnem razmerju, vendar naj bi svoje terjatve sproti poravnaval. Navaja, da omenjeni računi gotovo niso v celoti neporavnani, pri tem pa se sklicuje na priloženo konto kartico, iz katere naj bi bilo razvidno, da je bil dolg sproti poravnan. Sklepu o izvršbi ugovarja tudi glede višine odmerjenih stroškov, saj slednji niso z ničemer izkazani.

11Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna in je (delno) pritrditi pritožbenim navedbam upnika, da je tak dolžnikov ugovor le delno obrazložen. Iz priložene kontne kartice, na katero se dolžnik sklicuje kot del trditvene podlage, namreč izhaja, da računi z oznako: 02052/2010 v znesku 1.255,79 EUR (pri čemer upnik v tem delu terja le 656,69 EUR), 02060/2010 v znesku 51,16 EUR, 00478/2011 v znesku 1.177,97 EUR, 00968/2011 v znesku 1.177,97 EUR, 01054/2011 v znesku 3.120,08 EUR, 01301/2011 v znesku 1.177,97 EUR, 01917/2011 v znesku 521,86 EUR in 01943/2011 v znesku 1.177,97 EUR niso bili plačani. S tem po oceni pritožbenega sodišča dolžnik dejstva, da ne obstaja terjatev v višini zneska 9.061,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 3. 2012 do plačila, ni uspel obrazloženo izpodbiti, zato je ugovor dolžnika v tem delu neobrazložen.

12Glede preostalega zneska, t.j. 2.600,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer za znesek 2.036,68 EUR od dne 24. 2. 2012 do plačila, za znesek 564,22 EUR pa od dne 23. 3. 2012 do plačila, je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje dolžnikov ugovor pravilno ocenilo kot obrazložen in odločilo v skladu z drugim odstavkom 62. člena ZIZ. V ugovoru je namreč dolžnik navajal, da ne razume, od kod ta znesek izvira, prav tako pa na kontni kartici, na katero se kot že rečeno dolžnik sklicuje kot del trditvene podlage, računa z oznako 901/2009-2012 in 901/2010-2012 nista zabeležena. Glede na to, da se dolžnik do listine, ki mu ni poznana, ne more izjaviti ter z navedbo konkretnih dejstev in dokazov nasprotovati v njej navedeni terjatvi, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je dolžnikov ugovor v tem delu obrazložen. V tem delu se bo postopek nadaljeval kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (drugi odstavek 62. člena ZIZ).

13Ker je sodišče prve stopnje glede glavnice v višini 9.061,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 3. 2012 do plačila zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer drugi odstavek 61. člena ZIZ, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se ugovor v tem delu zavrne (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14Posledično je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev v zvezi z izvršilnimi stroški postopka s predlogom za izvršbo in ugovornega postopka, ki jih je sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) in Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZodvT).

15Glede stroškov, povezanih s predlogom za izvršbo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je upnik v predlogu za izvršbo zahteval povrnitev sodne takse za predlog in sklep, ki po tar. št. 4012 ZST-1 znaša 36,00 EUR, in še druge stroške v višini 40,00 EUR. Sodišče prve stopnje mu je v tretji točki izreka sklepa o izvršbi z dne 26. 4. 2012 stroške odmerilo na 76,00 EUR. Ker je strošek sodne takse določen v fiksnem znesku in ni odvisen od vrednosti predmeta postopka, torej od višine v predlogu za izvršbo zahtevane glavnice oziroma od glavnice, o kateri se bo odločalo v pravdnem postopku, pritožbeno sodišče vanj ni posegalo, saj je upnik do nje upravičen, glede na to, da je bil ugovor dolžnika delno, glede izterjave zneska 9.061,67 EUR, pravnomočno zavrnjen. Drugi stroški, v višini 40,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2012 dalje do plačila, pa so glede na obrazložen dolžnikov ugovor sporni, saj ni razvidno, na kaj se nanašajo, zato se bo o njih prav tako odločalo v postopku, ki se bo nadaljeval kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (drugi odstavek 62. člena ZIZ).

16Ker je vrednost glavnega zahtevka upnika 11.662,57 EUR, upnik pa je s pritožbo uspel za 9.061,67 EUR, znaša njegov dosedanji uspeh 78 % (uspeh dolžnika z ugovorom pa 22 %). V enakem razmerju je bil ugovor dolžnika neutemeljen, zato dolžnik sam krije del stroškov, povezanih z neuspešnim ugovarjanjem (šesti odstavek 38. člena ZIZ) v višini 241,43 EUR, kar je 78 % od priglašenih 204,60 EUR nagrade za sestavo ugovora (Tar. št. 3468 ZOdvT), 20,00 EUR materialnih stroškov (Tar. št. 6002 ZOdvT), 44,92 EUR davka na dodano vrednost (Tar. št. 6007 ZOdvT) ter 40,00 EUR sodne takse za postopek o ugovoru (Tar. št. 4021 ZST-1). Zato je pritožbeno sodišče upnikovi pritožbi ugodilo tudi v tem delu in sklep tudi glede stroškov ugovornega postopka spremenilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

17Pravdno sodišče bo tako presojalo utemeljenost upnikovega predloga le glede glavnice v znesku 2.036,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 24. 2. 2012 do plačila, glede glavnice v znesku 564,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 23. 3. 2012 do plačila, ter glede preostalih stroškov postopka, kjer je pritožbeno sodišče upnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

18Pritožbeno sodišče je odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena in drugi odstavek 154. člena v zvezi s 366. členom ZPP, vsi pa v zvezi s 15. členom ZIZ). Stroški odgovora na pritožbo za postopek niso bili potrebni, saj odgovor ni obvezen, dolžnik pa z njim tudi v ničemer ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zaradi česar ni mogoče reči, da gre za stroške, ki bi jih upnik dolžniku neutemeljeno povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ) in jih krije dolžnik sam. Dolžnik pa je dolžan povrniti upniku njegove stroške pritožbe, kolikor je upnik z njo uspel (peti odstavek 38. člena ZIZ v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP, ta pa v zvezi s 15. členom ZIZ), t.j. v višini 288,23 EUR, kar je 78 % od priglašenih 204,60 EUR nagrade za pritožbo (Tar. št. 3468 ZOdvT), 20,00 EUR materialnih stroškov (Tar. št. 6002 ZOdvT), 44,92 EUR davka na dodano vrednost (Tar. št. 6007 ZOdvT) ter 100,00 EUR sodne takse za postopek o pritožbi (Tar. št. 4031 ZST-1).